Jedro

Čeprav ni posebej določeno, da se v premoženjsko pravnih delovnih sporih takse ne plačujejo, takse ob izostanku posebne ureditve ni mogoče odmeriti ob smiselni uporabi taksne tarife za pravdni postopek oziroma kakšne druge taksne tarife.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožeče stranke ugodi in se plačilni nalog z dne 4. 11. 2008 razveljavi.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 4. 11. 2008. Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep kot tudi plačilni nalog z dne 12. 11. 2008 (pravilno 4. 11. 2008) razveljavi. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je potrebno takso odmeriti po tar. št. 1111, ker taksna tarifa ne določa posebne tarife za delovne spore premoženjske narave in utemeljuje smiselno uporabo takse za redno pravdo. Pritožnico moti, da skuša sodišče reševati evidentne napake zakonodajalca. Zakonodajalec s tem, ko ni napotil na uporabo tar. št. 1111 v okviru drugega dela tarife (2. Postopek v delovnih in socialnih sporih) tega ni nameraval. Stari ZST je pri odmeri sodne takse za premoženjske delovne spore v tar. št. 15 napotil na tar. št. 18. Po sistematični interpretaciji bi morali rešitev za odmero predmetne sodne takse iskati znotraj drugega dela tarife, to je postopek v delovnih in socialnih sporih. Tudi v tem smislu je potrebno uporabiti najbolj splošno opredelitev taksne obveznosti, ki jo tožnica ponuja v okviru tar. št. 2211 „Postopek na splošno“. Nadaljnje argumente pa je potrebno poiskati v naravi taksne obveznosti, gre namreč za davščino, ki se odmerja po določbah ZST, izterjuje pa po določilih ZDavP. ZUP v 7. členu določa, da je potrebno ravnati v korist stranke. Enako določbo pa ima tudi poseben specialen predpis ZDavP, ki v 2. odstavku 6. člena določa, da pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so zavezanca za davek ugodnejši, če s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek. Glede na vse navedeno je po prepričanju pritožnice odločitev prvostopenjskega sodišča pomanjkljivo pretehtana in napačna.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je takso v tem postopku možno odmeriti ob smiselni uporabi taksne tarife, ki je predpisana za pravdni postopek. V tej zadevi gre za individualni delovni spor, v takšnih sporih pa se takse plačujejo na podlagi 2. točke 2. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1 – Ur. l. RS, št. 37/2008). Ta namreč določa, da se takse plačujejo v postopku o delovnih in socialnih sporih, razen če za posamezne vrste postopkov o delovnih in socialnih sporih zakon ne določa drugače. Takšna izjema je potem določena v opombi 2.2 taksne tarife ZST-1. Izrecno je določeno, da takse ne plača delavec v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Ničesar pa ni določeno glede individualnih delovnih sporov premoženjske narave, kar pomeni, da se za postopek v teh sporih taksa plačuje na podlagi že citirane 2. točke 2. člena ZST-1. V postopkih o premoženjskopravnih zahtevkih se taksa praviloma določa glede na vrednost zahtevka oziroma predmeta postopka, pri čemer je v taksni tarifi, ki je sestavni del ZST-1, za posamezne postopke določen količnik za odmero takse po 16. členu ZST-1 oziroma po 17. členu ZST-1, če gre za nepravdni postopek. Tako je npr. s tar. št. 1111 za pravdni postopek na splošno določen količnik 3,00; s tar. št. 2111 je za postopek o socialnih sporih premoženjske narave določen količnik 0,9, s tar. št. 7301 za premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku določen količnik 1,0 itd.. Iz sistematike taksne tarife je razvidno, da je zakonodajalec verjetno želel predpisati posebno tar. št. za individualne delovne spore premoženjske narave, vendar so ti spori v celoti izpadli iz taksne tarife. Navedeno je razvidno iz tega, da je v poglavju „2. Postopek o delovnih in socialnih sporih“ posebno podpoglavje „2.1. Postopek o socialnih sporih premoženjske narave“, ni pa takšnega podpoglavja za individualne delovne spore premoženjske narave. V naslednjem podpoglavju 2.2 pa so znova skupaj urejeni postopki o socialnih sporih nepremoženjske narave in o individualnih delovnih sporih o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave. Vendar pa takšna pravna praznina ne pomeni, da jo je možno zapolniti s smiselno uporabo tar. št., ki se nanaša na pravdni postopek (kakor je to storilo sodišče prve stopnje) oziroma tar. št., ki se nanaša na socialne spore premoženjske narave ali pa taksa s količnikom 1,00 po 16. členu ZST-1. Za uporabo takšne analogije ni nobene zakonske osnove, na njeno neprimernost pa kaže že sama pritožba, ki hkrati zagovarja smiselno uporabo taksne tarife 2111. Že zgolj dejstvo, da tožnica ob argumentu smiselne uporabe določb taksne tarife lahko zagovarja uporabo ene tarife, sodišče prve stopnje pa ob istem načelu smiselne uporabe drugo taksno tarifo, kaže na to, da je smiselna uporaba določb ZST-1 nepravilna in da pomeni zmanjšanje pravne varnosti.

Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepih opr. št. I Up 388/2007 z dne 19. 7. 2007 in opr. št. I Up 537/2007 z dne 28. 5. 2008 že zavzelo stališče, da uporaba analogije pri odmeri sodne takse ni zakonita. V obeh citiranih zadevah je sicer šlo za odmero sodne takse za revizijo v upravnem sporu. Takrat veljavni Zakon o sodnih taksah (ZST-UPB1, Ur. l. RS, št. 20/2004) je v upravnem sporu določal le sodno takso za predlog za obnovo postopka, ni pa določil sodne takse za vložitev revizije. Sodišče prve stopnje je štelo, da je primerno, da se za revizijo v upravnem sporu plača enaka taksa, kot je določena v 1. poglavju taksne tarife za pravdni postopek, vrhovno sodišče pa je takšno sklepanje zavrnilo kot neprimerno.

Za podoben primer gre tudi v tej zadevi. Sodišče prve stopnje se je odločilo za smiselno uporabo tarife, ki velja za redni pravdni postopek, čeprav za takšno smiselno uporabo taksne tarife ni nobene pravne podlage.

Že vrhovno sodišče pa je v sklepu opr. št. I Up 537/2007 opozorilo, da analogija ni dopustna tudi zaradi določb 87. in 147. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004 in 68/2006).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožničinemu ugovori zoper plačilni nalog ugodilo in plačilni nalog razveljavilo.