Jedro

Rok za vložitev zahteve za vračilo DDV po 54. členu ZDDV, ki ga določa Pravilnik o izvajanju ZDDV, je prekluziven.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 8. 1. 2003, s katero je bilo odločeno, da se zahtevku tožnika za vračilo DDV v znesku 4.750.397,90 SIT ne ugodi. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na 1. odstavek 54. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 67/02, v nadaljevanju ZDDV) ter na Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 79/02, v nadaljevanju Pravilnik). V 6. odstavku 120. člena Pravilnik določa, da se zahtevek za vračilo DDV predloži davčnemu uradu Ljubljana najpozneje v šestih mesecev po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV obračunan. Ta določba Pravilnika velja od 1. 10. 2002 dalje. V obravnavanem primeru je tožnik zahtevek za vračilo davka po 54. členu ZDDV (gre za povračilo DDV davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Sloveniji) vložil dne 30. 12. 2002. Nesporno je, da je bil DDV po obravnavanih petih računih obračunan v letu 2001. Šestmesečni rok za vložitev zahtevka za vračilo DDV po teh računih se je stekel s pretekom dne 30. 6. 2002. Glede na določbo 6. odstavka 120. člena Pravilnika je prvostopni organ zahtevek, ki je bil vložen po preteku roka utemeljeno zavrnil in za svojo odločitev navedel pravilno pravno podlago. Glede na pritožbene navedbe tožena stranka še pojasni, da je enak šestmesečni rok za vložitev zahtevka za vračilo DDV veljal tudi že v letu 2001, saj je imel enako določbo že prejšnji Pravilnik o izvajanju zakona o DDV (Uradni list RS, št. 4/00 do 28/02), in sicer v 5. odstavku 98. člena, ki je veljal od 13. 4. 2001 do 30. 9. 2002. Tožena stranka tudi po preizkusu prvostopne odločbe po uradni dolžnosti ni ugotovila nobenih bistvenih kršitev pravil postopka in kršitev materialnega zakona, zato je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi kršitve materialnega prava. Tožeča stranka navaja, da nima sedeža v Sloveniji in da se je seznanila s pravico do vračila DDV na podlagi računov, ki jih je dal davčni zavezanec A.A.A. d.o.o., ... ulica št. ..., A., šele v začetku julija 2006, ko je pooblastila davčno svetovalko, da uredi vse potrebno za vračilo tega davka. Zato je po mnenju tožeče stranke pridobila pravico do vračila DDV na podlagi računov, ki jih je izdal davčni zavezanec A.A.A. d.o.o. iz A. šele v začetku julija 2006, kar pa pomeni, da je zahtevo za vračilo DDV vložila v predpisanem roku. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena tega zakona. Med strankami je nesporno, da je tožnica zahtevo za povračilo DDV po določbi 54. člena ZDDV vložila 30. 12. 2002, zahtevku pa je priložila pet računov, od katerih so trije bili izdani dne 16. 10. 2001, dva pa 28. 12. 2001. Podlago za vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji, daje 54. člen ZDDV. Natančnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati davčni zavezanec, da se prizna vračilo vstopnega DDV pa določa Pravilnik o izvajanju tega zakona. Tudi po presoji sodišča sta davčni organ prve stopnje in tožena stranka pravilno uporabila Pravilnik, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 79/02, saj je bil zahtevek za vračilo DDV vložen 30. 12. 2002, torej v času veljavnosti tega Pravilnika. Jasna je določba 6. odstavka 120. člena Pravilnika, ki določa, da se zahtevek za vračilo DDV predloži Davčnemu uradu A. najpozneje v šestih mesecih po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV obračunan. Med strankami ni sporno, da je bil ta rok zamujen. Enak rok je bil določen tudi v 2. odstavku 98. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost, ki je veljal pred tem. Sodišče se v celoti strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tožbena navedba, da je tožeča stranka davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in zato ni bila seznanjena s pravico do vračila DDV ter se je s to pravico seznanila šele v juliju 2006, je tožbena novota, razen tega pa nepoznavanje predpisov davčnega zavezanca ne opravičuje.

Po povedanem je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.