Jedro

Ugotovljena škoda iz naslova utrpelih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu je tako prepletena, da je ni mogoče/smiselno cepiti na posamezne oblike škode. Sodišče v izjemnih primerih, kadar se oblike škode iz 179. člena OZ vzajemno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati, prisodi enotno odškodnino za vse posledice posega v oškodovančevo celovitost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora v roku petnajst dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 373 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v višini 10.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej (točka I izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2.Zoper obsodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Sodba je po pritožbenem mnenju napačna že po temelju, ker do protipravnega ravnanja s strani tožene stranke ni prišlo in tožeči stranki zaradi ravnanj toženca ni nastala nikakršna škoda. Napačno je odločeno o višini odškodnine.

Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Podane so: (-) kršitev 279.č člena ZPP, ker ga sodišče ni seznanilo, po kateri pravni podlagi bo odločilo o tožbenem zahtevku; gre za sodbo presenečenja, ker ni pričakoval, da bo odločalo po pravilih o enotni odškodnini; (-) kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb toženca2 ali jih napačno ocenilo;3(-) kršitev 8. člena ZPP zaradi napačne dokazne ocene izpovedbe tožnice in njenih prič, listin iz kazenskega postopka glede prisotnosti moške komponente ter spiranja vlaken; o posesti ključa stanovanja A. A.; neenakomerno je ocenjena verodostojnost toženčevih prič na eni strani ter verodostojnost matere tožnice na drugi strani; (-) kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 23. člena Ustave RS: perferirana je bila le ena od strank, toženi stranki je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za vpogled v zdravstveni karton tožeče stranke odvzeta možnost, da bi preverila pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja; sodišče bi moralo tehtati med posegom v pravico tožeče stranke do zasebnosti in pravico tožene stranke do poštenega sodnega postopka, pa tega ni storilo niti ustrezno obrazložilo; naredilo je vnaprejšnjo dokazno oceno; (-) kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, ker so bili zavrnjeni dokazni predlogi za poizvedbe pri Policijski postaji ..., pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in pri ODT v Ljubljani o prijavah tožnice zoper druge moške, toženec je s tem dokazoval, da si je sporni dogodek izmislila, izvedba tega dokaza bi bila bistvena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja; (-) kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko sodišče v točki 51 sodbe navaja, da naj bi poročilo o preiskavi nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 19. 1. 2015 potrjevalo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka z njo spolno občevala; (-) kršitev 7. člena ZPP o trajanju poti od E. do B., ki je vplivala na napačno ugotovljeno dejansko stanje o tem, kje je bil toženec v času zatrjevanega škodnega dogodka.

Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, ker se je sodišče oprlo na nestrokovno in pristransko izdelano izvedeniško mnenje sodne izvedenke, na kar je toženec večkrat opozoril. Izvedenka je zaslišana na naroku podajala splošne odgovore, ni izhajala konkretno iz analize tožeče stranke. Bila je pristranska. Oprla se je na izpovedbo matere tožnice, česar sodišče ne bi smelo upoštevati. Ne gre za nevtralno pričo, tudi ona zasleduje finančno - premoženjske koristi.

Napačno je ugotovljeno dejansko stanje o višini odškodnine. Ponavljanje opisa dogodka za tožnico ne predstavlja pravno upoštevne travme, saj se je prostovoljno udeležila obravnave v kazenskem postopku. Ni upoštevano, da jemlje določena zdravila zaradi motenj, ki so nastale pred domnevnim škodnim dogodkom. Nepravilno so bile upoštevane navedbe o inkontinenci. Ni jasno, ali inkontinenca še traja. Sodišče je odločalo mimo navedb in dokazov v spisu.

Višina odškodnine (10.400 EUR) ni obrazložena. Ni jasno, katere postavke so vsebovane v tem znesku in zakaj pomenijo primerno odškodnino (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poseženo je v pravico do pravnega sredstva - kršitev 25. člena Ustave RS. Tožena stranka ni bila seznanjena, da bo sodišče uporabilo pravilo o enotni odškodnini. Opraviti bi moralo materialno procesno vodstvo (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS).

Zmotno je uporabljeno materialno pravo o enotni odškodnini. Sodba I Cp 1357/2023 z dne 15. 11. 2023 ni uporabna v tem primeru (gre za dalj časa trajajoče nasilje v družini). Enotno odškodnino je mogoče dosoditi le v izjemnih primerih, ko gre za protipravne posege v osebnostne dobrine posameznika, ki se izvajajo daljše časovno obdobje in ni mogoče cepiti posameznih posledic, ker so te preveč pogojene in prepletene. Navaja primere iz sodne prakse.4 Konkretni primer ni tak. Tožnica je specificirala posamezne postavke. Že sama je opravila presojo, kakšne so njene domnevne posledice in kakšno odškodnino zahteva. Ne gre za prepletene in pogojene posledice, ki jih ne bi bilo mogoče ločevati.

3.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnica je 9. 7. 2019 vložila tožbo za plačilo odškodnine za nematerialno škodo iz škodnega dogodka z dne 28. 10. 2014, zaradi očitanega nedopustnega ravnanja toženca (spolni odnos proti volji oškodovanke) zoper tožnico, osebo pod skrbništvom,5 ki je duševno manj razvita oseba s funkcionalno zmerno duševno prizadetostjo, organsko cerebralno oškodovanostjo in diplegijo spastiko. Ni bilo sporno, in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje,6 da je bila tožba vložena po pravnomočno končanem kazenskem postopku, v katerem je bil toženec po tem, ko je bil na prvi stopnji spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja, po njegovi pritožbi v pritožbenem postopku pravnomočno oproščen kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavka 172. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).7

4.Tožnica je v pravdi svoj tožbeni zahtevek opirala na 131. člen OZ.8 Trdila in dokazovala je, da je bilo toženčevo ravnanje protipravno, ko jo je zaradi svojega dominantnega položaja in ko je izkoristil njen strah in njeno podrejenost, proti njeni volji prisilil v spolne odnose ter posegel v njeni osebnostni pravici do osebnega dostojanstva in spolne nedotakljivosti ter ji povzročil nepremoženjsko škodo. Utrpela je hude duševne bolečine zaradi akutne stresne reakcije in naknadno razvite prilagoditvene motnje. Zahtevala je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (7.000 EUR za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 3.000 EUR za strah in 6.000 EUR za duševne bolečine zaradi posega v osebnostno pravico (skupaj 16.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej).

4.Temeljni ugovor toženca v pravdi je bil, da se škodni dogodek ni zgodil, da si ga je tožnica zaradi premoženjskih ciljev izmislila, da do spolnega odnosa ni prišlo oziroma vsaj, da tožnica vanj ni bila prisiljena, ampak je vanj privolila (ni nedopustnega ravnanja). Ugovarjal je tudi ostalim predpostavkam civilnega delikta (da med zatrjevanimi škodnimi posledicami in škodnim dogodkom ni vzročne zveze, da tožnica ni utrpela akutne stresne motnje niti prilagoditvene motnje oziroma škode) ter višini zahtevane odškodnine.

4.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva o škodnem dogodku, njegovem poteku, toženčevem ravnanju (zlorabi razmerja do tožnice) in sposobnosti tožnice za podajanje pravno relevantne volje za ugotovljene spolne odnose. Pri odločanju je pravilno izhajalo iz 131. člena OZ o krivdni odgovornosti in 181. člena OZ o kršitvi dostojanstva, ki jo je uveljavljala tožeča stranka. Pravilno je ugotovilo vse predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za neposlovno odškodninsko odgovornost (protipravno ravnanje toženca, vzročna zveza med škodnim dogodkom in tožničino škodo, pravno relevantna škoda tožnice). Pri odmeri višine odškodnine je pravilno izhajalo iz meril 179. člena OZ in stališč sodne prakse, da je zaradi prepletenosti posledic mogoče v obravnavanem primeru dosoditi enotno odškodnino. V okviru postavljenega tožbenega zahtevka ji je dosodilo 10.400 EUR, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4.Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami in kršitvami ustavnih pravic toženca. Ker pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni, presoji in razlogom sodišča prve stopnje, jih ne bo ponavljalo. V nadaljevanju bo odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O bistvenih kršitvah pravdnega postopka in kršitvah ustavnih pravic

Očitanih kršitev 279.č člena ZPP, 285. člena ZPP ter po 8 in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločanjem o enotni odškodnini ni. Tožeča stranka se je že v tožbi opirala na 131. člen OZ in podala tudi trditve, ki pravno utemeljujejo odškodnino zaradi kršitve dostojanstva, kot izhaja iz pravilno povzete trditvene podlage tožnice v točki 6 sodbe. Tožena stranka se je do vseh oblik vtoževane škode opredelila in jo povzela v svojih vlogah že v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Glede na dejanske trditve pravdnih strank in njuna izražena pravna stališča, kljub odločitvi o enotni odškodnini ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja. Tožena stranka se je imela možnost učinkovito izjaviti v postopku in je to priložnost tudi izkoristila. Sodišče pa na pravno podlago (enotna odškodnina ali odškodnina za posamezne oblike škode) ni vezano.

Ne drži, da sodišče ni opravilo tehtanja ustavnih pravic pravdnih strank pri izvedbi predlaganega dokaza z vpogledom v celotni zdravstveni karton tožnice. V točki 59 je s pravilnimi razlogi obrazloženo, zakaj je ta dokaz zavrnilo. Izvedenki je naložilo pregled celotnega zdravstvenega kartona. Ugotovilo je, da je podatke o predhodnem zdravljenju tožnice pravilno povzela in o njem podala argumentirano in preverljivo izvedeniško mnenje, o katerem se je lahko izjavil tudi toženec. Njegova pravica do izvajanja dokazov ni bila v ničemer prizadeta. Neposreden vpogled v celotni zdravstveni karton tožnice (tudi v podatke, ki za ta postopek niso relevantni) pa bi pretirano poseglo v pravico tožnice do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS).

Dokazni predlog o poizvedbah glede prijav tožnice zoper druge moške je bil podan na zadnjem naroku glavne obravnave, ko je bil dokazni postopek že končan. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje in obrazložitev v točki 34 sodbe, da so bili predlagani dokazi premalo substancirani in prepozni. Najmanj kar je, bi nadaljnje izvajanje dokazov podaljšalo postopek. Dokazni predlogi so bili utemeljeno in obrazloženo zavrnjeni, očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 399. člena ZPP ni. Nesubstanciranih in prepoznih dokazov sodišču ni treba izvajati.

Pravici stranke, da se izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami obeh strank, oceni njihovo dopustnost, relevantnost ter da se v obrazložitvi opredeli (le) do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Do navedb in dokazov, ki za obravnavni spor niso relevantni, se sodišču ni treba opredeljevati.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pomanjkljivostih v sodbi (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), češ da se sodišče ni opredelilo do v točki 2 pritožbe izpostavljenih navedb in dokazov tožeče stranke. Toženčevi ugovori zoper temelj in višino tožbenega zahtevka so natančno povzeti v točkah 16 do 34 sodbe. Do njih se je sodišče opredelilo in jih obrazloženo zavrnilo po izvedenem dokaznem postopku. Do obstoja materialnih dokazov in listin iz kazenskega spisa, na katere opozarja pritožba, se je opredelilo v točkah 51 in 52 sodbe; do natančnega opisovanja dogodka in preračunljivosti tožnice pri prijavi (premoženjski motivi) se je opredelilo v točkah 57 do 59; do dokazovanja z izvedenko in izdelave mnenja (vključno s podatkom o navzočnosti matere) v točki 59; do posedovanja ključev stanovanja A. A. v točki 48 in 50 sodbe; o toženčevi (ne)prisotnosti na dan škodnega dogodka v B. v točkah 47, 49 in 50. V točki 46 je pojasnjeno, za dokazovanje katerih dejstev so bile pomembne in potrebne priče C. C., D. D., F. F. (tožničino obnašanje in psihične stiske po škodnem dogodku in ne opis škodnega dogodka po lastni - neposredni zaznavi prič). V točki 47 do 50 pa je preverljivo pojasnjeno, zakaj ni bilo mogoče verjeti tožencu in njegovim pričam glede njegove prisotnosti v B. na dan škodnega dogodka.

Dokaz z izvedenko je bil pravilno izveden. Toženec (kljub enakim posplošenim očitkom o njeni pristranskosti, kot jih ponavlja v pritožbi) izločitve izvedenke na prvi stopnji ni zahteval. Izvedenka je na njegove pripombe odgovorila pisno in ustno, ko je bila neposredno zaslišana na naroku. Po zaslišanju je toženec sicer vztrajal pri postavitvi drugega izvedenca, a konkretiziranih argumentov in vprašanj, ki bi vzbujala utemeljene pomisleke o strokovnih ugotovitvah in zaključkih izvedenke, ni podal. Posplošeno sklicevanje na nepopolnost, nepravilnost in nestrokovnost mnenja, kaže na pavšalno nestrinjanje z mnenjem. Po ustaljenih stališčih sodne prakse to ne zadošča za drugega izvedenca. Če stranka svojega subjektivnega dvoma o izvedenskem mnenju ne objektivizira, obrazloži ter opremi s konkretnimi in strokovno podprtimi argumenti, ki bi vzbujali utemeljene pomisleke v izvedenčeve ugotovitve in zaključke, s predlogom za drugega izvedenca ne more uspeti9. Skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP se potreba po drugem izvedencu pojavi šele, če/ko so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, ki se ga ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. V obravnavanem primeru je bilo mnenje pravilno ocenjeno kot jasno in strokovno utemeljeno (točka 53 in 59), in sicer skupaj z dokazi, ki so bili kot pravno relevantno gradivo upoštevani pri izdelavi mnenja.10 Pritožbeni očitki o vnaprejšnji dokazni oceni (glede zavrnjenega predloga za neposredni vpogled v zdravstveni karton tožnice) so nerazumljivi. Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno bi šlo, če bi sodišče dokazu odreklo verodostojnost in na tej podlagi utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Kljub uveljavljanju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da ni razlogov o odločilnih dejstvih) pritožba obširno graja sprejete ugotovitve in zaključke sodišča o v pritožbi izpostavljenih vprašanjih. To samo po sebi kaže, da razlogi niso pomanjkljivi.

Nestrinjanje pritožnika z razlogi, dokazno oceno in sprejeto pravno odločitvijo ne vodi do očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba s temi očitki v resnici kritizira sprejeto dokazno oceno o pravno odločilnih dejstvih, a s tem ne more uspeti. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenim prepričanjem meni, da je opravljena skrbno in natančno. Kritično so ocenjeni relevantni listinski dokazi, podatki kazenskega spisa, izpovedbe pravdnih strank in prič ter mnenje izvedenke. Preverljivo je pojasnjeno, zakaj sodišče ocenjuje, da je določeno odločilno dejstvo bodisi dokazano, bodisi ni dokazano. Relativne kršitve 8. člena ZPP ter kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

Tehničnih napak pri povzemanju navedb in dokazov v obrazložitvi sodbe ni. Pritožba s sklicevanjem na procesno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v točki 51 sodbe v resnici graja dokazno oceno sodišča, ko je odgovarjalo na toženčevo oceno listin iz kazenskega spisa (ista - enaka vlakna, kar je sklicujoč se nanje navajal toženec). Ne gre za "protispisnost", ki bi predstavljala uveljavljeno procesno kršitev, saj je vsebina listine v sodbi pravilno povzeta. Dokazna ocena, ki je drugačna od ocene pritožnika, pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in skladna z metodološkimi napotki 8. člena ZPP.

Enako velja za dokazno oceno o bioloških sledeh, materialnih dokazih o škodnem dogodku in verodostojnosti zaslišanih prič v postopku. Sodišče je kritično in pravilno ocenilo vse izvedene dokaze: listine iz kazenskega postopka je primerjalo z izpovedbama strank. Preverljivo in prepričljivo je pojasnilo, zakaj meni, da so odločilna dejstva o škodnem dogodku podana tako, kot je o njej izpovedovala tožnica in ne toženec. Tudi relativne kršitve 8. člena ZPP torej ni.

Zatrjevana kršitve 7. člena ZPP o ugotavljanju trajanja poti od E. do B. (točka 47 obrazložitve sodbe), ki naj bi jo sodišče ugotavljalo mimo trditvene podlage strank, ni vplivala na pravilnost sodbe. Razdalje med kraji so glede na dostopne podatke na spletu splošno znana in preverljiva dejstva. Sodišče pa ni gradilo verodostojnosti toženca samo na tej okoliščini, pač pa na ugotovitvi, da je izjave o svojem gibanju kritičnega dne v postopkih spreminjal in jih niso potrdile niti "njegove" priče. Ugotovljeno trajanje poti torej na ugotovljeno dejansko stanje o tem, kje in kdaj se je spornega dne nahajal toženec, ni vplivalo.

O ugotovljenem dejanskem stanju in pravni odločitvi

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na mnenje izvedenke, je tožnica pod skrbništvom, ima diagnosticirano blago motnjo v duševnem razvoju in možgansko oškodovanost. Njeno mišljenje je upočasnjeno, togo, pozornost je znižana, razumevanje/dojemanje je okrnjeno, počasnejše, čeprav na zunaj daje videz "normalnosti". Njeno intelektualno funkcioniranje je na nivoju otroka starega 9 do 12 let. Njena presoja ni in ne more biti taka, kot bi okolica pričakovala11. Kot osebnost je ranljiva, občutljiva, njeno reagiranje je popolnoma drugačno, kot bi pričakovali. V ospredju so bolj vedenjske, somatizacijske težave. Zaradi neprimernega socialnega/družinskega okolja, v katerem je odraščala, je razvila somatizacijsko motnjo (glavoboli, vrtoglavica, bolečine po telesu). Zaradi znižanja frustracijske tolerance, ob že primarno šibkejših adaptacijskih sposobnostih, na stresne situacije odreagira z vedenjskimi simptomi in z anksioznostjo, s poslabšanjem somatizacijske motnje. Poučena je, kaj je prav in kaj je narobe. V ogrožujočih situacijah, ko obstaja nevarnost ogrožanja njene varnosti in telesa, povsem odpove, reaktivirajo se vzorci iz otroštva.

V zvezi z obstojem škodnega dogodka pa je sodišče ugotovilo, da je toženec 28. 10. 2014 proti volji tožnice spolno občeval z njo na način, kot je trdila in dokazala tožnica. Tožnica se mu ni upirala, ker je bila v šoku (hudem strahu pred tožencem). Tako se ga je bala, da je storila vse, kot ji je ukazal. V kuhinji je videla nož, vedela je, da je močnejši, da ne more uiti, ker je stanovanje zaklenjeno, zato je čakala, da bo konec.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, da se je škodni dogodek zgodil na način, kot ga je večkrat natančno opisala tožnica, sodišče pa na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, zakaj je to mogoče. Čeprav ni materialnih dokazov o storjenem posilstvu, kot še vedno v pritožbi vztraja toženec, je po natančni analizi ostalih dokazov, vključno listin, ki so bile pridobljene v kazenskem postopku, pravilno verjelo tožnici in ne tožencu, da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot ga je opisala tožnica. Sprejelo je strokovno pojasnilo izvedenke, da je bila popolna zamrznitev (neupiranje tožencu) reakcija tožnice na hud stres, ki ga ji je s svojim ravnanjem povzročil toženec. Z izvedenko se je zanesljivo prepričalo, da tožnica v času škodnega dogodka zaradi zlorabljenega zaupanja toženca in svojih osebnostnih lastnosti ni bila zmožna dati veljavne privolitve v spolne odnose. Zanesljivo je ugotovljena tudi vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in zgolj navidezno privolitvijo tožnice v spolni odnos, ki ni bil odraz njene prave in svobodno izražene volje in zaradi katerega so se reaktivirali (tudi) vzorci iz otroštva12.

Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je bilo ravnanje toženca protipravno (kršitev dostojanstva zaradi posega v spolno nedotakljivost tožnice zaradi zlorabe razmerja oziroma podrejenosti). Navidezna privolitev tožnice, ki je bila podana v hudem strahu in šoku tožnice, ne izključi protipravnosti, ker njene izjave volje oziroma obnašanja, iz katerega le navidezno izhaja privolitev in prostovoljnost, ni mogoče šteti za svobodno. Oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, pa ima po 181. členu OZ pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec s svojim ravnanjem protipravno posegel v osebnostno pravico tožnice do dostojanstva in spolne integritete ter ji s tem povzročil pravno relevantno škodo: akutno stresno situacijo13 in prilagoditveno motnjo14, zaradi katerih še vedno trpi duševne bolečine15 in ima trajne posledice16. Pravilnih dejanskih ugotovitev o obsegu škode pritožnik z ničemer ne omaje.

Glede na ugotovljeni obseg, trajanje in intenzivnost ugotovljenih duševnih bolečin (točka 61-66 sodbe17) je tožnici upoštevaje sodno prakso dosodilo enotno odškodnino 10.400 EUR, kar je v času odločanja predstavljalo 6,86 plač18.

Toženec kot nepravilno graja odmero enotne odškodnine. Drži, da je tožnica zahtevala odškodnino po posameznih oblikah škode. A je sodišče pravilno pojasnilo, da je vtoževana in ugotovljena škoda iz naslova utrpelih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu tako prepletena, da je (tako kot v primeru iz sodne prakse, ki ga je pravilno navedlo in upoštevalo, in na katerega se opira tudi pritožba) ni mogoče/smiselno cepiti na posamezne oblike škode. V sodni praksi je zavzeto19 in potrjeno stališče20, da lahko sodišče v izjemnih primerih, kadar se oblike škode iz 179. člena OZ vzajemno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati, prisodi enotno odškodnino za vse posledice posega v oškodovančevo celovitost. Pristop k enotni škodi se je uveljavil zlasti pri obliki odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vrstah in prepletenosti škode oz. posledic škodnega dogodka, je enotna odškodnina primerna in utemeljena tudi v obravnavanem primeru.

Dosojena odškodnina v višini 10.400 EUR je v okviru postavljenega zahtevka. Kadar je odškodnina za več oblik nepremoženjske škode (v seštevku ali skupno) pravilno odmerjena, ne gre za nepravilno uporabo materialnega prava, če bi bila utemeljena zgolj drugačna notranja razmejitev med odškodnino za več oblik škode. Predmet materialnopravne presoje je le pravilnost odločitve (izreka sodbe)21. Odmera odškodnine bi bila torej pravno pravilna, tudi če bi bila utemeljena notranja razmejitev po posameznih oblikah škode, kot jih je opredelila tožnica.

Višina škode, ki je pritožba konkretizirano niti ne izpodbija, je pravilno odmerjena. Glede na podobne primere v sodni praksi (posilstvo, spolna zloraba mladoletnih ali drugih slabotnih oseb) je prej prenizka kot previsoka. Ob uradnem preizkusu in po vpogledu v spletne baze dosojenih odškodnin se je pritožbeno sodišče namreč prepričalo, da je nižja od odškodnin, ki so jih oškodovancem dosodila sodišča v podobnih primerih22. Glede na okoliščine na strani tožnice, ko se je z njenim zaslišanjem in izvedeniškim mnenjem zanesljivo prepričalo o intenzivnosti in trajanju psihičnih in telesnih posledic škodnega dogodka, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica upravičena najmanj do zneska, ki ji ga je kot primerno zadoščenje za njeno duševno trpljenje odmerilo sodišče prve stopnje. Prisojena odškodnina je pravilno individualizirana in objektivizirana (179. člen OZ). Zato je ni treba zniževati in je smiselna pritožba tudi v tej smeri neutemeljena.

Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljenih in uradno upoštevnih procesnih kršitev ter zatrjevanih kršitev ustavnih pravic toženca. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih stroškov pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odmerjeni so po stroškovniku na list. št. 325, po tarifni številki 22/I OT23 (od izpodbijane vrednosti odškodnine 10.400 EUR po tarifna številka 19), kar znese 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo. Upoštevaje materialne stroške (2 %) in 22 % DDV ter vrednost točke 0,6 EUR v času odločanja, znašajo stroški pritožbenega postopka tožeče stranke 373 EUR. Toženec jih mora povrniti v 15 dneh po prejemu te sodbe, sicer bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej24.

Izpovedba prič o tožničinem obnašanju po dogodku, podatki spisa o kazenskem postopku, medicinska dokumentacija.

11Razlogi v točkah 55 in 56 sodbe.

12Razlogi v točki 58.

13Razlogi v točki 61.

14Razlogi v točki 63.

15Točka 63 sodbe.

16Točka 64 in 66 sodbe.

17Hud strah ob dogodku in prvi dan po njem; 14 dni huda prizadetost, težave s spanjem, tesnobno - depresivno razpoloženje, čustvena razrvanost, samomorilne misli, kar vse je blažila s pogovorim z lečečo zdravnico in psihiatrinjo ter predpisanimi zdravili in je po 14-dneh težave lažje obvladovala; nato se je razvila prilagoditvena motnja, simptomi trajajo več kot 6 mesecev, pri tožnici so se izkazovali z večmesečno socialno izolacijo in izogibanju moškim; vsaka obravnava na sodišču ji je povzročila dodaten stres; še vedno jo je strah, težko govori o dogodku, ga podoživlja, ne more ga pozabiti, ima nočne more in se sramuje; ima tudi trajne (somatske) posledice - inkontinenca za urin in blato, ki sta se razvili po škodnem dogodku.

18Oktober 2024: povprečna neto plača v RS: 1.514,49 EUR.

19Poročilo VS RS, št. 2/86, stran 27.

20VS RS II Ips 60/2021 z dne 20. 10. 2021.

21VS RS II Ips 125/2001 z dne 8. 11. 2001.

22V podobnih primerih so bile dosojene naslednje odškodnine: II Ips 29/2008 - 7,3 plače, II Ips 414/2010 - 12,2 plače; II DoR 404/2018 - 13,85 plač; II Ips 439/2008 - 14,15 plač; II Ips 238/2006 - 25 plač; II Ips 166/2009 - 50 plač.

23Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/15 s spremembami.

24Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006, pravno mnenje 1/2006, stran 7 in 378. člen OZ.