Jedro

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predlog ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan spremenjenimi, objektivno novimi dejanskimi okoliščinami, ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe še niso obstajale.

V evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji je večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti), saj tuje sodišče ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče. Dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo.

Upnica je uspela verjetno izkazati, da dolžnikovi poslovni deleži v družbah predstavljajo skupno premoženje upnice in dolžnika, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, dolžnik pa v ugovoru ni podal nobenih navedb, da bi bilo predmetno premoženje pridobljeno z dedovanjem ali brezplačno, zaradi česar naj skladno z relevantnim švicarskim pravom ne bi predstavljalo skupnega premoženja strank.

Upnica je izkazala, da je pred švicarskim sodiščem vložila tožbo za razvezo zakonske zveze, v okviru katere bo sodišče odločalo tudi o delitvi skupnega premoženja zakoncev.

Upnica lahko utemelji potrebnost začasne odredbo na premoženju, ki je v Sloveniji, tudi z dolžnikovim ravnanjem s skupnim premoženjem nasploh, torej tudi tistim, ki je v tujini, in razpolaganje s premoženjem v tujini v takem primeru predstavlja trditveno podlago v okviru zakonskega dejanskega stanu iz 272. člena ZIZ. Upnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe izčrpno in natančno opredeljeno pojasnila številna dolžnikova ravnanja, ki kažejo na njegovo razpolaganje s premoženjem.

Upnica je izpolnila tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, saj je izkazala, da bi bila realizacija njene terjatve iz naslova skupnega premoženja na poslovnih deležih v primeru odtujitve tega premoženja tretjim osebam onemogočena oziroma precej otežena, konkretna objektivna nevarnost za to pa izhaja iz izkazanih dolžnikovih razpolaganj oziroma poskusov razpolaganj s preostalim skupnim premoženjem v tujini (dvigi visokih zneskov z bančnega računa, prikrivanje informacij, zavrnitev ali zavlačevanje posredovanja podatkov o premoženju) ter dolžnikovih razpolaganj z že razdeljenim premoženjem. Izdana začasna odredba upošteva tudi načelo sorazmernosti, saj zadeva zgolj omejitev z razpolaganjem s poslovnimi deleži v družbah v Sloveniji, ki predstavljajo le manjši del skupnega premoženja.

Smisel varščine kot pogoja za izdajo začasne odredbe po 275. členu ZIZ je v možnosti dolžnika, da dobi v čim krajšem času in s čim manjšimi težavami povrnjeno škodo, ki bi mu nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe. Trditveno in dokazno breme glede višine škode, ki bi lahko dolžniku nastala z izvršitvijo začasne odredbe, je na dolžniku, saj je slednjemu po naravi stvari to lažje dokazati oziroma ima lažji dostop do podatkov glede škode, ki bi jo utegnil utrpeti z izdajo začasne odredbe.

Če je začasna odredba izdana v času, ko je postopek za uveljavitev terjatve že v teku, po naravi stvari opravičba ni več potrebna. „Napaka“ pri napotitvi k opravičbi začasne odredbe je bila posledica kompleksnosti in zapletenosti celotne zadeve zaradi mednarodnega elementa, to pa po stališču sodne prakse in pravne teorije ne more imeti usodnih posledic za veljavnost začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 1., 2. in 3. točki izreka ter v delu 4. in delu 5. točke izreka, kolikor se nanašata na dolžnika, potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „1. Ugovor dolžnika zoper ugodilni del sklepa o zavarovanju z dne 7. 8. 2018 (I. točka izreka ) se zavrne.

2. Zahteva dolžnika za položitev varščine se zavrne.

3. Zahteva dolžnika za ustavitev postopka iz razloga, ker upnik ni zadostil zahtevi iz I.4. točke in podrejena zahteva dolžnika za ustavitev postopka iz razloga spremenjenih okoliščin, se zavrneta.

4. Dolžnik mora upniku povrniti 2.253,31 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Višji zahtevek upnika za povrnitev stroškov se zavrne.

Dolžnik krije svoje stroške postopka in se njegova zahteva za povrnitev zavrne.

5. Upnik in dolžnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka priglašene v pritožbi in odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 17. 1. 2020.“

2. Zoper 1., 2. in 3. točko ter zoper del 4. in del 5. točke izreka sklepa, kolikor se nanašata nanj, se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik zaradi kršitev določb postopka, kršitev pravice do enakega varstva pravic, kršitev pravice do pravnega sredstva, kršitev pravice do poštenega sojenja, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru dolžnika zoper ugodilni del sklepa o zavarovanju ugodi, sklep o zavarovanju razveljavi in predlog upnice za izdajo začasne odredbe v celoti zavrže oziroma zavrne in se razveljavijo vsa opravljena dejanja zavarovanja, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi 272. člena ZIZ zaradi zavarovanja nedenarne terjatve na ugotovitev obsega skupnega premoženja upnice ter dolžnika in deleža upnice do ene polovice na skupnem premoženju, ki med drugim obsega tudi poslovne deleže v gospodarskih družbah v Sloveniji, dne 7. 8. 2018 izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku ali komurkoli drugemu v njegovem imenu prepovedalo odtujitev in obremenitev poslovnih deležev v gospodarskih družbah A., d.o.o., B. d.o.o., C., d.o.o. in D. d.o.o., z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v sodnem registru. Sklenilo je, da začasna odredba stopi v veljavo takoj po njeni izdaji in velja še 180 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, ki bo izdana v sodnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Švici (Tribunal d'arrondissement de l'Est Vaudois), pričetim na podlagi upničinega Zahtevka na razvezo z dne 27. 10. 2017, oziroma po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, ki bo izdana v sodnem postopku za delitev skupnega premoženja pred Okrožnim sodiščem Kountsevo v Moskvi, Rusija, pričetim na podlagi Tožbe za delitev skupnega premoženja z dne 24. 4. 2017, kar se zgodi kasneje. Upnici je še naložilo, da je dolžna izkazati, da je v okviru zahtevka za razvezo z dne 27. 10. 2017 pred pristojnim sodiščem v Švici vložila tožbo oziroma ustrezen zahtevek za razdelitev skupnega premoženja, v roku 3 mesecev od izdaje te začasne odredbe, in jo opozorilo, da bo postopek zavarovanja ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja, če v tem roku ne bo začela postopka za uveljavitev terjatve in v nadaljnjih 15 dneh sodišču ne bo predložila dokazila o vložitvi tožbe.

7. Dolžnik je zoper izdano začasno odredbo vložil ugovor (prvi in drugi odstavek 53. člena in prvi odstavek 55. člena, vsi v zvezi z 239. členom ZIZ), podal pa je tudi predlog za položitev varščine (275. člen ZIZ) in zahtevo za ustavitev postopka (278. člen ZIZ), o katerih je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 17. 1. 2020. Navedeni sklep je bil s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 453/2020 z dne 15. 4. 2020 razveljavljen zaradi ugotovljene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je sodišče prve stopnje odločitev v bistvenih elementih oprlo na navedbe in dokaze upnice iz vlog, do katerih se dolžnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel opredeliti oziroma se z njim seznaniti, saj mu jih je sodišče vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom, ene od vlog pa mu sploh ni vročilo.

8. Po odpravi ugotovljene kršitve in po izmenjavi dodatnih vlog strank je sodišče prve stopnje o vloženih pravnih sredstvih z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo. Ugovor, predlog za položitev varščine in zahtevo za ustavitev postopka je zavrnilo s stroškovno posledico, odločitev pa je materialnopravno pravilna, kot bo obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

_Glede načela kontradiktornosti, načela enakosti, pravilnosti vročitve in primernosti dolžine rokov:_

9. Uvodoma višje sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da je sodišče ob izdaji izpodbijanega sklepa ponovno zagrešilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ko je upničino vlogo z dne 3. 3. 2021, ki je po zatrjevanju pritožnika vplivala na izid postopka, dolžniku vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom. Drži sicer, da je bila navedena vloga dolžniku vročena z izpodbijanim sklepom, ni pa mogoče pritrditi razlogovanju, da je ta vloga bistveno vplivala na končni izid postopka in da se je sodišče nanjo oprlo pri sprejemu odločitve oziroma da se je nanjo v bistvenem sklicevalo. Sodišče je vlogo z dne 3. 3. 2021 v izpodbijanem sklepu omenilo na štirih mestih. Prvič v 14. točki obrazložitve, ko je pojasnilo, da je s to vlogo upnica odgovorila na vlogo dolžnika z dne 29. 7. 2020 in vztrajala pri svojih stališčih, podanih v predhodnih vlogah. Drugič v 20. točki obrazložitve, ko je spet navedlo, da je upnica odgovor na vlogo z dne 29. 7. 2020 podala v vlogi z dne 3. 3. 2021, v kateri je povzela svoje navedbe glede predpostavk za začasno odredbo iz predhodnih vlog. Tretjič je vloga omenjena v 117. točki obrazložitve, ko je sodišče zapisalo, da je upnica za to vlogo priglasila tudi stroške, in četrtič v 121. točki obrazložitve, kjer je stroškovni zahtevek upnice za to vlogo zavrnilo z obrazložitvijo, da vloga ni bila potrebna za predmetni postopek oziroma za odločitev sodišča o ugovoru, saj se upnica v večjem delu vloge sklicuje na svoje navedbe iz prejšnjih vlog in ne poda navedb, na katere bi se sodišče pri odločitvi lahko oprlo oziroma česar stranki v svojih vlogah še nista navedli. Iz razlogov sodišča prve stopnje torej jasno izhaja, da se sodišče na vlogo z dne 3. 3. 2021 ni oprlo, saj v njej upnica ni navedla ničesar novega, česar še ne bi povedala v svojih prejšnjih vlogah, zato s predhodno nevročitvijo te vloge dolžniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku.1 Ni mogoče slediti navedbam, da se je sodišče v 77. točki obrazložitve oprlo na navedbe, ki jih je upnica podala v opombi št. 21 vloge z dne 3. 3. 2021, saj se je tej opombi upnica le sklicevala na navedbe, ki jih je podala že v prejšnjih vlogah in do katerih se je dolžnik imel možnost opredeliti še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Kontradiktornost torej v zvezi z vlogo z dne 3. 3. 2021 ni bila kršena, sodišče prve stopnje pa tudi ni ravnalo v nasprotju z napotki višjega sodišča iz sklepa z dne 15. 4. 2020 (glede obveznosti vročitve upničinih vlog, ki vplivajo na postopek) in pritožbeno očitana kršitev postopkovne določbe prvega odstavka 362. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana, prav tako tudi ne kršitev načela enakosti pred zakonom po 22. členu Ustave RS.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče načelo enakosti kršilo na način, ko je upnici omogočilo podaljševanje rokov za odgovor na dolžnikove vloge, medtem ko je dolžniku za izjavo o vlogi z dne 3. 3. 2021 dalo le rok 8 dni, kolikor znaša pritožbeni rok, in da je nemogoče, da bi dolžnik v tem roku podal odgovor, glede na to, da je moral v tem času pripraviti tudi pritožbo na izpodbijani sklep, ki obsega 48 strani, ter se uskladiti s stranko, ki je tujec in je zato treba listine oziroma njihovo vsebino prevesti. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, v vlogi z dne 3. 3. 2021 upnica ni navedla nobenih novih dejstev in dokazov, ki jih ne bi podala že v prejšnjih vlogah, do katerih se je dolžnik že imel možnost opredeliti in torej kakšna dodatna opredelitev ni bila potrebna, ravno tako pa k tej vlogi upnica ni predložila nobenih novih dokaznih listin, ki bi jih moral dolžnikov pooblaščenec prevesti. Dolžnik ob tem niti konkretno ne pove, kakšne navedbe in dokaze bi podal v odgovoru na vlogo z dne 3. 3. 2021, če bi mu bila vročena pred izdajo izpodbijanega sklepa, in ne pojasni, zakaj bi za odgovor na to vlogo rabil več kot 8 dni. V zvezi z dolžino pritožbenega roka pa je bilo dolžniku v tem postopku že večkrat2 pojasnjeno, da je pritožbeni rok (in tudi ugovorni rok, katerega je izpodbijal v ugovoru) v tretjem odstavku 9. člena ZIZ določen v trajanju 8 dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje. Gre za zakonski rok, ki je prekluzivne narave in nepodaljšljiv, ustreznost dolžine roka pa je stvar presoje zakonodajalca in ne sodišča.3 Subjektivno dojemanje kompleksnosti in zahtevnosti zadeve oziroma njena obsežnost zato glede na obrazloženo ne more biti podlaga za določanje (drugačne) dolžine pritožbenega (ugovornega) roka.4

11. V ugovoru zoper izdano začasno odredbo je dolžnik med drugim navajal, da mu sklep o zavarovanju ni bil pravilno vročen. Te navedbe je sodišče prve stopnje argumentirano in obširno obrazloženo zavrnilo. Pojasnilo je možne načine vročanja po Konvenciji o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 19/00 in 13/12, v nadaljevanju Konvencija) in tudi posebne zahteve pri posameznih od teh načinov vročanja, vse pa je podkrepilo s sklicevanjem na sodno prakso5 in pravno teorijo.6 Enake razloge je sodišče prve stopnje navedlo že v sklepu z dne 17. 1. 2020, ki ga je višje sodišče sicer razveljavilo, je pa ob razveljavitvi vseeno pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da je bila vročitev sklepa o zavarovanju dolžniku opravljena skladno s Konvencijo, saj je naslovnik (dolžnik) pisanje prejel in tudi prostovoljno sprejel 13. 9. 2018 in to potrdil z lastnoročnim podpisom na uradni listini - Potrdilu o vročitvi (Attestation - Certificate), izdanemu sklepu o zavarovanju pa je kljub navedbam, da slovenskega jezika ne razume, pravočasno in obrazloženo ugovarjal. Ob pojasnjenem višje sodišče v tem sklepu razlogov glede pravilnosti vročitve sklepa o zavarovanju dolžniku podrobneje ne ponavlja, temveč se sklicuje na razloge v sklepu sodišča prve stopnje in v predhodnem sklepu višjega sodišča z dne 15. 4. 2020. _Glede litispendence in res iudicata:_

12. Nadalje je dolžnik ugovarjal, da je sodišče z izdajo začasne odredbe kršilo pravila o litispendenci in res iudicati, ker je upnica zoper njega sprožila serijo postopkov, v katerih zasleduje enak namen, to je vpis prepovedi odtujitve in obremenitve poslovnih deležev v sodnem registru. Svoje navedbe je opiral na postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani Z 450/2017 (Z 107/2018), postopek s predlogom za vpis prepovedi odtujitve in obremenitve deležev v sodni register neposredno na podlagi tujega sklepa TD17.046098 z dne 6. 7. 2018 in postopek s predlogom za priznanje in izvršitev tujega sklepa TD17.046098 z dne 6. 7. 2018. Sodišče prve stopnje je ugovor tudi v tem delu pravilno zavrnilo.

13. Po prvem odstavku 274. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba (smiselno predlog) med drugim zavrže, če se ugotovi, da o tožbenem zahtevku že teče pravda (litispendenca) ali da je stvar pravnomočno razsojena. Na slednje, torej ali je stvar že pravnomočno razsojena, mora sodišče po drugem odstavku 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ med postopkom paziti ves čas po uradni dolžnosti.

14. Iz podatkov spisa izhaja, da je upnica zoper dolžnika pred obravnavanim predlogom za izdajo začasne odredbe že vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je skušala doseči vpis prepovedi odtujitve in obremenitve dolžnikovih poslovnih deležev v sodnem registru. Postopek se je vodil pod opr. št. Z 450/2017 oziroma kasneje Z 107/2018, upničin predlog za izdajo začasne odredbe pa je bil pravnomočno zavrnjen. V takih primerih je sodna praksa že sprejela ustaljeno stališče, ki glede na specifiko postopkov zavarovanja prebija strogost načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Začasna odredba je namreč namenjena začasnemu varstvu tožbenega zahtevka, zato se jo izda glede na okoliščine, ki obstajajo ob izdaji odredbe, te okoliščine pa se lahko med vložitvijo prvega in drugega (identičnega) predloga spremenijo v takšni meri, da prej neutemeljen predlog postane utemeljen ali obratno.7 Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predloga ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku, ki ne morejo oziroma niso več mogle biti pomembne za odločitev o prvotnem predlogu (spremenjene okoliščine).

15. Za presojo, ali odločanje o predmetni začasni odredbi predstavlja ponovno odločanje o že razsojeni stvari (ne bis in idem), je torej odločilno vprašanje, ali obravnavana začasna odredba temelji na novih okoliščinah oziroma dolžnikovih ravnanjih, ki so bila izvršena po upničini vložitvi prvega predloga za izdajo začasne odredbe z dne 14. 11. 2017. Odgovor na to vprašanje je tudi po mnenju višjega sodišča pritrdilen.

16. Prvi predlog za izdajo začasne odredbe z dne 14. 11. 2017 je upnica utemeljevala z navedbami, da je imel dolžnik očiten namen, da upnico oškoduje v njenih pravicah na skupnem premoženju (ki obsega tudi štiri slovenske gospodarske družbe) s tem, ko ji je skušal prikriti potek sodnega postopka za razvezo in delitev skupnega premoženja pred nepristojnim sodiščem v Rusiji, kjer ima dolžnik in njegovo sorodstvo občuten vpliv. Dolžnik je navedel napačen upničin naslov in zavestno zamolčal velik del skupnega premoženja, kar bi vodilo v več sto milijonsko oškodovanje upnice iz naslova skupnega premoženja. Upnica je zato za zavarovanje svojih interesov vložila Zahtevek za razvezo zakonske zveze z dne 27. 10. 2017, ki se še vedno obravnava pred pristojnim Okrožnim sodiščem v Švici (Tribunal D'Arrondissement De L'est Vaudois) pod opr. št. 17.046098. Novi, obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe pa temelji na upničinih navedbah, da sta po začetku postopka pred švicarskim sodiščem z dolžnikom po medsebojnih pogajanjih dne 13. 3. 2018 sklenila Konvencijo – Dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij (v nadaljevanju Dogovor), s katerim sta dogovorila pristojnost švicarskega sodišča, določila preživnino, stike, varstvo in vzgojo otrok, razdelila pa sta tudi del skupnega premoženja. Upnica je nadalje trdila, da dolžnik svojih zavez iz omenjenega dogovora ne spoštuje (konkretno je navedla, da se izmika prenosu z Dogovorom razdeljenega dela skupnega premoženja na upnico, da se izmika plačevanju stroškov, ki bi jih moral nositi skladno z Dogovorom, da upnici preprečuje dostop do informacij in ugotavljanja obsega ter vrednosti skupnega premoženja, da še vedno vodi sodne postopke, za katere se je z Dogovorom zavezal, da jih bo ustavil, da je razpolagal z večjim delom skupnega premoženja, da je brez vednosti upnice v juliju 2018 poskusil dvigniti večmilijonski znesek z računa družbe E., ki po Dogovoru pripada upnici, in da neobičajno odtujuje pomemben del svojega premoženja, pri čemer gre sklepati, da gre za prenose fiduciarne narave). Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da novi predlog za izdajo začasne odredbe temelji na novih okoliščinah (nespoštovanje Dogovora), ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe z dne 14. 11. 2017 še niso obstajale, saj so nastale kasneje. Gre za objektivno nove, spremenjene okoliščine, zato obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe v razmerju do predhodnega postopka zavarovanja Z 450/2017 (Z 107/2018) ne predstavlja kršitve načela ne bis in idem.

17. Pravilnosti ugotovitve, da gre za spremenjene okoliščine, ki dopuščajo vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, dolžnik s pritožbenim sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 2608/2018 z dne 17. 10. 2018 ni uspel izpodbiti. V omenjenem sklepu je višje sodišče sicer res zapisalo, da upnica v predmetnem postopku Z 415/2018 v primerjavi s predhodnim postopkom Z 450/2017 (Z 107/2018) ni navedla kakšnih posebnih spremenjenih okoliščin. Vendar pa pritožba ob tem prezre, da je višje sodišče v sklepu IV Ip 2608/2018 zaključek o nezatrjevanju spremenjenih okoliščin podalo ob presoji odločitve o delni zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, s katero je upnica zahtevala, da se dolžniku kot družbeniku družb prepove brez upničinega pisnega soglasja samostojno sprejetje letnega poročila in samostojno odločanje o uporabi bilančnega dobička, o delitvi in prenehanju poslovnega deleža, o postavitvi oziroma imenovanju in odpoklicu direktorja, o ukrepih za pregled in nadzor dela direktorja in o postavitvi prokurista in poslovnega pooblaščenca, da se mu kot zakonitemu zastopniku družbe A. d.o.o.prepove sklepanje pogodb in opravljanje drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem družbe, zlasti pa razpolaganje in obremenjevanje premičnega in nepremičnega premoženja, in da se Banki A. d.d. prepove po nalogu dolžnika ali koga tretjega izplačati kakršne koli denarne zneske iz računa družbe. Morebitne spremenjene okoliščine je višje sodišče v sklepu z dne 17. 10. 2018 torej presojalo le v zvezi z drugimi, drugačnimi začasnimi odredbami, glede katerih je bil predlog zavrnjen, in presoja višjega sodišča upničinih navedb v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve dolžnikovih poslovnih deležev ni zajemala. Posledično opisani zaključki iz sklepa z dne 17. 10. 2018 višjega sodišča ob presoji pravilnosti izdane začasne odredbe ne morejo vezati, kot neutemeljeno meni pritožba. S tem, ko je sodišče presojalo obstoj spremenjenih okoliščin v zvezi z začasno odredbo prepovedi odtujitve in obremenitve dolžnikovih poslovnih deležev, torej ni kršilo drugega odstavka 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, sklep pa v tem delu tudi ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj so razlogi notranje skladni in prepričljivi ter v celoti omogočajo preizkus izpodbijane odločitve.

18. Pritožba tudi neutemeljeno meni, da je upnica z novim predlogom za izdajo začasne odredbe le nedopustno dopolnjevala svoje navedbe glede dejanske podlage, ki je bila vsebovana že v predhodno pravnomočno zavrnjenem predlogu. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je upnica v novem predlogu navedla popolnoma nova, v prvem postopku še neobstoječa dejstva, in je torej svoj predlog temeljila na novem, drugačnem dejanskem stanju, zato ne gre zgolj za dopolnjevanje dejstev, ki so bila uveljavljana že v prvem postopku. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj bi upnica navedbe o spremenjenih okoliščinah podala prepozno, šele v kasnejših pripravljanih vlogah, čeprav bi jih morala podati že v predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerih pa je predhodni postopek zamolčala. Vsa dejstva, na katerih temelji njen zahtevek, je namreč upnica jasno in konkretno navedla že v predlogu za izdajo začasne odredbe in zgolj to, da že takrat ni izrecno trdila oziroma pojasnila, da gre za nove, spremenjene okoliščine, ne more pomeniti, da taka začasna odredba iz tega razloga ni dovoljena. Na prepoved ponovnega odločanja o isti stvari namreč sodišče pazi po uradni dolžnosti in je okviru uradnega preizkusa že iz datumov dolžnikovih dejanj v nasprotju z Dogovorom, ki jih upnica navaja v predlogu, lahko zanesljivo preverilo, da novi predlog temelji na spremenjenih, objektivno novih okoliščinah, ki ob odločanju o prvem predlogu za izdajo začasne odredbe še niso obstajale. To pomeni, da je upnica zadostno trditveno podlago glede spremenjenih okoliščin podala že v predlogu za izdajo začasne odredbe in je kasneje v pripravljalnih vlogah le dodatno, kot odgovor na dolžnikove navedbe pojasnila, da že prej zatrjevana dejstva pomenijo spremenjene okoliščine. S takimi navedbami pa upnica že na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZIZ8 ne more biti prekludirana, kot zmotno meni dolžnik v pritožbi.

19. Sklep o zavarovanju je po dolžnikovem mnenju nezakonit tudi zato, ker je bil za zavarovanje iste nedenarne terjatve pred švicarskim sodiščem Tribunal D'Arrondissement De L'est Vaudois že izdan sklep o začasni odredbi št. TD17.046098 z dne 6. 7. 2018 na isto sredstvo, to je s prepovedjo odtujitve in obremenitve dolžnikovih poslovnih deležev v družbiB. d.o.o., A. d.o.o., D. d.o.o. in C. d.o.o.. Upnica je vložila predlog za priznanje tega sklepa v Republiki Sloveniji, na podlagi samega sklepa pa je na Okrožno sodišče v Ljubljani 16. 7. 2018 vložila tudi predlog za vpis prepovedi odtujitve in obremenitve dolžnikovih deležev v sodni register, ki mu je sodišče ugodilo in pri vseh deležih dolžnika vpisalo obremenitev. Take ugovorne navedbe je sodišče prve stopnje zavrnilo, odločitev pa je pravilna.

20. S Sklepom švicarskega sodišča Tribunal D'Arrondissement De L'est Vaudois TD17.046098 z dne 6. 7. 2018 je bilo dolžniku prepovedano, da na kakršen koli način brez soglasja upnice ali sodnika odtuji, obremeni ali razpolaga z vsemi premičninami ali nepremičninami v Švici ali v tujini, katerih lastnik je neposredno pod svojim imenom ali posredno, vključno z bančnimi računi, varščinami, računi plemenitih kovin, escrow računi, sefi ali kakršno koli drugo lastnino, katere imetnik je dolžnik sam in/ali s tretjimi osebami pod navadnim ali digitalnim imenom na podlagi fizične ali pravne tretje osebe, do katerih je sam ali s tretjimi osebami gospodarsko upravičen ali do katerih ima pravico, da z njimi razpolaga v kakršnikoli obliki. Dolžnik zatrjuje, da je zaradi postopka zavarovanja v Švici podana litispendenca v razmerju do predmetnega postopka, poleg tega pa je s tem upnica že dosegla izdajo zasledovanega ukrepa zavarovanja, saj ukrep zajema tudi prepoved odtujitve in obremenitve poslovnih deležev, in da pred slovenskim sodiščem izdana začasna odredba z isto vsebino pomeni kršitev pravila ne bis in idem, vendar tem navedbam ni mogoče slediti.

21. Ker gre v predmetni zadevi za spor z mednarodnim elementom, je sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo, katere mednarodnopravne določbe pridejo v poštev v konkretni situaciji. Ugotovilo je, da vprašanje litispendence med postopki pred sodišči različnih držav članic EU ureja Uredba EU št. 1215/2015 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Ugotovilo je, da pravilo litispendence iz navedene Uredbe za začasne ukrepe ne velja9, vendar pa te Uredbe ni mogoče uporabiti, ker Švica ni članica Evropske unije. Nadalje je ugotovilo, da prav tako ni mogoče uporabiti Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 2007 (Nova Luganska Konvencija), ki jo je Švica sicer podpisala, vendar pa Konvencija v točki a) drugega odstavka 1. člena določa, da se ne uporablja za premoženjska razmerja iz zakonske zveze, kakršno je predmetno. Posledično je sodišče prve stopnje glede vprašanja litispendence pravilno uporabilo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Ta v 88. členu določa, da sodišče Republike Slovenije na zahtevo stranke prekine postopek, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v isti zadevi in med istima strankama: 1) če je bila tožba v pravdi, ki teče v tujini, prej vročena tožencu kot tožba v pravdi, ki teče v Republiki Sloveniji; oziroma če se je nepravdni postopek v tujini začel prej kot v Republiki Sloveniji; 2) če je verjetno, da bo tujo odločbo mogoče priznati v Republiki Sloveniji; 3) če obstaja vzajemnost. Za prekinitev postopka zaradi obstoja litispendence morajo biti vsi navedeni pogoji izpolnjeni kumulativno.

22. Zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe torej ni avtomatična posledica ugotovitve, da pred tujim sodiščem že teče postopek zavarovanja z isto vsebino, temveč sodišče lahko v takem primeru postopek prekine na zahtevo stranke ob hkratnem pogoju, da obstaja verjetnost priznanja tuje sodne odločbe v Republiki Sloveniji. Gre za z zakonom določene pogoje, zato so neutemeljena pritožbena naziranja, da je vprašanje verjetnosti uspeha v postopku priznanja tuje odločbe pri presoji litispendence irelevantno. Sodišče je pravilno ugotovilo, da našteti pogoji niso izpolnjeni, saj dolžnik prekinitve postopka ni predlagal, poleg tega pa tuje sodne odločbe v Sloveniji ne bi bilo mogoče priznati zaradi izključne pristojnosti slovenskega sodišča (kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju tega sklepa). O (mednarodni) litispendenci zato ni mogoče govoriti, tak zaključek pa je sodišče prve stopnje dodatno utemeljilo še s pojasnilom, da je v evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti).

23. ZMZPP v prvem odstavku 63. člena določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije. ZIZ glede krajevne pristojnosti za začasne odredbe v prvem odstavku 266. člena določa, da je pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za predlog za izvršbo, za predlog za izvršbo na delež družbenika pa je v 164. členu ZIZ določena krajevna pristojnosti sodišča, na območju katerega je sedež družbe. Ker je torej za dovolitev izvršbe (enako pa tudi za dovolitev zavarovanja) izključno pristojno slovensko sodišče, je za realizacijo tuje sodne odločbe v Republiki Sloveniji najprej treba doseči priznanje in izvršitev te tuje sodne odločbe. Tuje sodišče namreč ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče10, saj bi šlo za nedopusten poseg v državno in ozemeljsko suverenost. Tudi sodna praksa se je že izrekla, da je tuja sodna odločba z domačo izenačena šele, če jo prizna sodišče v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 94. člena ZMZPP), zato je treba šteti, da dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe.11

24. Upnica je sicer vložila predlog za priznanje Sklepa švicarskega sodišča Tribunal D'Arrondissement De L'est Vaudois TD17.046098 z dne 6. 7. 2018 na Okrožno sodišče v Ljubljani, vendar pa sam tek tega postopka ne predstavlja kršitve pravila ne bis in idem, saj ne gre za postopek odločanja o isti stvari. S sklepoma I R 309/2018 z dne 28. 8. 2018 in 21. 9. 2018 je sodišče prvotno priznalo pravno veljavnost tujega sklepa v delu, ki se nanaša na začasno zavarovanje na premoženju nasprotnega udeleženca (dolžnika) v Republiki Sloveniji, vendar pa je bil nato po ugovoru dolžnika s sklepom z dne 25. 10. 2019 predlog za priznanje in izvršitev odločbe sodišča Tribunal D'Arrondissement De L'est Vaudois, št. TD17.046098 z dne 6. 7. 2018 zavrnjen. Sodišče je namreč ugotovilo, da je podan odklonilni razlog za priznanje tuje odločbe, in sicer izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije. Do priznanja navedenega sklepa v Republiki Sloveniji torej ni prišlo, zato o že pravnomočno razsojeni stvari iz tega razloga ni mogoče govoriti oziroma, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi bil ugovor pravnomočno razsojene stvari v zadevah z mednarodnim elementom upošteven le, če bi dolžnik dokazal, da je bil v trenutku odločanja o identičnem predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje upnikove nedenarne terjatve na dolžnikovih deležih v družbah B. d.o.o., A. d.o.o., D. d.o.o. in C. d.o.o. že izdan in v Republiki Sloveniji že pravnomočno priznan pravnomočen tuj ukrep zavarovanja (tega pa dolžnik po opisanem ni uspel izkazati).

25. Izdaje obravnavane začasne odredbe tudi ne preprečujejo dolžnikove navedbe, da je upnica na podlagi švicarskega sklepa TD17.046098 z dne 6. 7. 2018 na Okrožno sodišče v Ljubljani dne 16. 7. 2018 vložila predlog za vpis prepovedi odtujitve in obremenitve dolžnikovih deležev v družbi B. d.o.o., A. d.o.o., D. d.o.o. in C. d.o.o. v sodni register, ki mu je sodišče ugodilo in pri vseh deležih dolžnika vpisalo obremenitev z naslednjo vsebino: „Na podlagi sklepa Začasni nujni ukrepi, izdanega s strani predsednika civilnega sodišča Tribunal D'Arrondissement De L'est Vaudois, št. TD17.046098 z dne 6. 7. 2018 se vpiše prepoved odtujitve, obremenitve ali razpolaganj brez soglasja upnice ali sodnika.“. Res je sicer, da je bila v trenutku izdaje obravnavane začasne odredbe prepoved odtujitve in obremenitve dolžnikovih poslovnih deležev v korist upnice v register še vpisana, vendar pa to ne preprečuje izdaje začasne odredbe oziroma ne pomeni, da je začasna odredba iz tega razloga nedovoljena, kot meni dolžnik, oziroma da upnica zanjo ni imela pravnega interesa, ker je svoj namen že dosegla. Že zgoraj je višje sodišče obrazložilo, da je bilo priznanje Sklepa švicarskega sodišča Tribunal D'Arrondissement De L'est Vaudois TD17.046098 z dne 6. 7. 2018 v Republiki Sloveniji zavrnjeno, dne 21. 11. 2018 pa je bila v sodnem registru pri dolžnikovih poslovnih deležih obremenitev na podlagi tega sklepa že izbrisana. Izbris pomeni, kot da obremenitev nikoli ni bila vpisana, ob dejstvu, da je bila (kasneje izbrisana) obremenitev na dolžnikovih deležih napačno vpisana na podlagi tujega sklepa, ki še ni bil pravnomočen in ki tudi ni bil priznan v Republiki Sloveniji, pa upnici dosege zasledovanega cilja, ki je v zavarovanju zahtevka iz naslova delitve skupnega premoženja, po vsem do sedaj pojasnjenem ni mogoče odreči. 26. Po vsem obrazloženem litispendenca z ostalimi postopki ni podana, prav tako pa ni bilo kršeno načelo res iudicata oziroma prepovedi ponovnega odločanja o že pravnomočno razsojeni stvari, zato pritožbeno očitana kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

_Glede pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe:_

27. Po 272. členu ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek), upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek).

28. Upnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe glede objektivnega pogoja pojasnila, da ima zoper dolžnika nedenarno terjatev iz naslova skupnega premoženja, ki je bilo pridobljeno tekom trajanja zakonske zveze, pri čemer je na večini skupnega premoženja v uradnih evidencah kot edini lastnik vpisan le dolžnik. Upnica in dolžnik, ki sta oba ruska državljana, sta sklenila zakonsko zvezo dne 12. 8. 1994, pri čemer nista sklenila nobene pogodbe, ki bi urejala njuna medsebojna premoženjskopravna razmerja, prav tako pa nista sporazumno izbrala prava, ki bi urejalo njuna medsebojna (premoženjska in druga) pravna razmerja. V času zakonske zveze sta se jima rodili dve hčeri, dne 30. 11. 1999 pa sta si uredila prebivališče v Švici in od tega dne upnica ter dolžnik nikoli več nista prebivala v Rusiji. Zadnje skupno prebivališče strank je na naslovu Route, Švica, kjer sta skupno prebivala vse od leta 2005. Upnica je popolnoma slučajno 20. 6. 2017 ugotovila, da je dolžnik na Okrožno sodišče Kountsevo v Moskvi 24. 4. 2017 vložil Tožbo za delitev skupnega premoženja, pri čemer je v tožbi kot prebivališče upnice neresnično navedel naslov: Ulica 47, Moskva, Rusija. Upnica je zato za zavarovanje svojih pravic in interesov 27. 10. 2017 na pristojno sodišče v Švici „Tribunal d'arrondissement de l'Est vaudois“ vložila Zahtevek na razvezo zakonske zveze, v okviru katerega bo švicarsko sodišče odločalo tudi o delitvi skupnega premoženja v skladu z zahtevki, ki bodo, kot to omogoča relevantno švicarsko pravo, s strani upnice natančneje postavljeni tekom postopka za razvezo zakonske zveze. Upnica in dolžnik sta po začetku postopka za razvezo zakonske zveze in za delitev skupnega premoženja pred švicarskim sodiščem dne 13. in 14. marca 2018 sklenila Dogovor, s katerim sta oba priznala, da je sodišče v Švici izključno pristojno za vodenje sodnega postopka za razvezo zakonske zveze in vseh posledic s tem v zvezi ter za vodenje sodnega postopka za razdelitev vsega skupnega premoženja, pri čemer se za vsa vprašanja glede razveze in delitve skupnega premoženja uporablja izključno veljavno švicarsko pravo. Z Dogovorom sta tudi razdelila del skupnega premoženja12 ter se dogovorila, da bosta vse preostalo skupno premoženje, ki med drugim vključuje tudi družbo F., družbo G., denarna sredstva na številčnih bančnih računih in poslovne deleže v številnih »off-shore« družbah, prav tako razdelila v nadaljevanju preko medsebojnih neprekinjenih pogajanj. Upnica je tudi pojasnila, da se za medsebojna premoženjsko pravna razmerja med strankama uporablja švicarsko pravo, po katerem v skupno premoženje strank spadajo tudi poslovni deleži v gospodarskih družbah s sedežem v Republiki Sloveniji: - A., d.o.o., (ustanovljena 28. 2. 2008, v Sodni register RS je kot edini družbenik in zakoniti zastopnik vpisan dolžnik); - B. d.o.o., (ustanovljena 28. 4. 2015, v Sodni register RS je kot edini družbenik vpisan dolžnik); - C., d.o.o. (ustanovljena 9. 12. 2009, v Sodni register RS je dolžnik vpisan kot imetnik 97,2093 % poslovnega deleža); in - D. d.o.o. (ustanovljena 6. 3. 2012, v Sodni register RS je dolžnik vpisan kot imetnik 20,56 % poslovnega deleža).

29. Dolžnik je v ugovoru glede tega navedel, da upnica ni izkazala, da ima na teh poslovnih deležih pravice, katerih zavarovanje je predlagala s svojim predlogom. Dogovor namreč premoženja v Sloveniji ne omenja med premoženjem, ki naj bi bilo z Dogovorom razdeljeno, saj sta se v točki D.8. upnica in dolžnik dogovorila, da bodo vse družbe, vsi bančni računi in vsa druga sredstva v neposredni ali posredni posesti upnika ali dolžnika (torej tudi premoženje, ki se nahaja v Sloveniji) razdeljeni šele na podlagi pogajanj, ki so v teku. Glede premoženja v Sloveniji torej dolžnik nikoli ni izjavil, da spada v skupno premoženje, niti ni v zvezi s premoženjem v Sloveniji na podlagi Dogovora prevzel kakršnih koli obveznosti, zato terjatev upnice na tem premoženju ni izkazana (niti) s stopnjo verjetnosti.

30. Take ugovorne navedbe je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zavrnilo, višje sodišče pa odločitev in razloge zanjo sprejema kot materialnopravno pravilne.

31. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo, kar med strankama niti ni sporno. Švicarski civilni zakonik (v nadaljevanju ZGB) v 197. členu določa, da v odsotnosti drugače urejenega premoženjskega režima med zakoncema velja, da je v zakonu pridobljeno premoženje tisto premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Oseba, ki v zvezi s premoženjem, pridobljenim v zakonu, trdi, da določena premoženjska masa pripada enemu ali drugemu zakoncu, mora to dokazati, dokler se ne dokaže drugače, pa se šteje za premoženje, pridobljeno v zakonu. Če tega ne dokaže, se vrednost skladno z 200. členom ZGB upošteva kot solastnina zakoncev. Glede na datume ustanovitve zgoraj naštetih gospodarskih družb je upnica tudi po mnenju višjega sodišča uspela verjetno izkazati, da dolžnikovi poslovni deleži v teh družbah predstavljajo skupno premoženje upnice in dolžnika, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, dolžnik pa v ugovoru ni podal nobenih navedb, da bi bilo predmetno premoženje pridobljeno z dedovanjem ali brezplačno, zaradi česar naj skladno z relevantnim švicarskim pravom ne bi predstavljalo skupnega premoženja strank.

32. S sklicevanjem na Dogovor takega statusa navedenega premoženja dolžnik ni uspel izpodbiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sicer Dogovor premoženja v Sloveniji res izrecno ne omenja, vendar to ne pomeni, da je premoženje dolžnika v Sloveniji izključeno iz režima skupnega premoženja zakoncev. Nasprotno Dogovor ob naštevanju dela skupnega premoženja, o katerem sta se stranki sporazumeli, izrecno in jasno potrjuje obstoj še drugega skupnega premoženja strank, tudi v obliki poslovnih deležev v drugih družbah.13 Dogovor tako potrjuje obstoj še drugega skupnega premoženja, med katerega brez dvoma spadajo tudi poslovni deleži v družbah v Sloveniji, ki bo predmet delitve med strankama, in ni mogoče slediti dolžnikovim navedbam, da je upnica obstoj svoje terjatve izkazala kvečjemu na premoženju, ki po Dogovoru pripada njej.

33. Nadalje je sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja objektivnega pogoja pravilno ugotovilo tudi, da je upnica zatrjevala in izkazala, da je zoper dolžnika 27. 10. 2017 vložila tožbo za razvezo zakonske zveze, v okviru katere bo sodišče odločalo tudi o delitvi skupnega premoženja zakoncev. Glede narave tega zahtevka se je sodišče oprlo na določbe švicarskega prava, o pravilnosti uporabe teh določb pa se je v pritožbenem postopku z vpogledom vanje in v ostala predložena dokazila prepričalo tudi višje sodišče. Zahtevek za razvezo zakonske zveze z dne 27. 10. 2017 („Demande en Divorce“) je upnica priložila k predlogu za izdajo začasne odredbe v francoskem jeziku in v prevodu, točka VI. Zahtevka na strani 7 pa se v slovenskem prevodu glasi: „Režim zakonske zveze L. L. in M. M. se razveže in odpravi v skladu s podrobnejšimi dejstvi, ki bodo navedena v teku sodnega postopka.“14 Pojem „režim zakonske zveze“ („le régime matrimonial“) skladno s švicarskim Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu (Loi fédérale sur le droit international privé (LDIP) du 18 décembre 1987) pomeni premoženjskopravni režim oziroma skupno premoženje. Zahtevek iz točke VI Zahteve tako predstavlja zahtevek na ugotovitev in delitev vsega skupnega premoženja strank, torej tudi premoženja, ki se nahaja v Sloveniji in na katerega se nanaša izdana začasna odredba.

34. Ob ugotovljenem, torej da je upnica že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe izkazala, da vložena tožba za razvezo zakonske zveze vsebuje tudi zahtevek za delitev skupnega premoženja, se za neutemeljene izkažejo dolžnikove pritožbene navedbe, da je sodišče verjetnost obstoja terjatve presojalo na podlagi dejstev, ki jih je upnica navajala šele kasneje v postopku in zato prepozno. Višje sodišče pa na tem mestu le pojasnjuje, da nadaljnje, kasnejše upničine navedbe in dokazi v zvezi z zahtevkom za delitev skupnega premoženja predstavljajo le obvestila o teku postopka pred švicarskim sodiščem, kjer švicarsko pravo predpisuje, da se podrobnejše obrazložitve posameznih zahtevkov o pravici do stikov z otroki, o vzdrževanju otrok in upnice ter o razdelitvi skupnega premoženja zakoncev s podrobnejšo navedbo dejstev podajajo naknadno (več o postopkovnih pravilih švicarskega prava glede opredeljenosti zahtevka pa bo pojasnjeno v nadaljevanju tega sklepa).

35. Glede subjektivnega pogoja, to je verjetnosti obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu podalo obširna teoretična izhodišča, od katerih višje sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema le bistvene poudarke. Za izdajo začasne odredbe zadostuje že zgolj obstoj nevarnosti, ne glede na to, ali izvira s strani dolžnika, tretjega ali višje sile, torej ne glede na to, kaj jo je povzročilo. Zadošča torej objektivna nevarnost15, v pravni teoriji pa je sprejeto stališče, da je upniku nedenarne terjatve v primerjavi z upnikom denarne terjatve (kjer je predmet terjatve genus) pot do začasne odredbe nekoliko olajšana, saj so možnosti za izvršbo denarne terjatve širše od možnosti za izvršbo nedenarne, verjetnost, da izvršba sploh ne bo mogoča oziroma da bo precej otežena, pa je večja pri uveljavljanju nedenarnih terjatev.16 Trditveno in dokazno breme glede obstoja nevarnosti je na upnici, ki mora podati navedbe o konkretnem ravnanju dolžnika ali o okoliščinah glede dolžnikovega premoženjskega stanja, iz katerih izhaja konkretna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.17,18 Povedano drugače, zgolj neka hipotetična možnost oziroma nevarnost ne zadošča. 36. Na tem mestu višje sodišče najprej kot neutemeljene zavrača dolžnikove ugovorne in v pritožbi ponovljene navedbe, da bi morala upnica objektivno nevarnost izkazati ravno oziroma izključno glede premoženja, ki je predmet zavarovanja v Sloveniji, in da ravnanje z ostalim premoženjem ne more biti relevantno. Že v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 2608/2018 z dne 17. 10. 2018 je bilo namreč pojasnjeno, da upnica lahko utemelji potrebnost začasne odredbo na premoženju, ki je v Sloveniji, tudi z dolžnikovim ravnanjem s skupnim premoženjem nasploh, torej tudi tistim, ki je v tujini, in razpolaganje s premoženjem v tujini v takem primeru predstavlja trditveno podlago v okviru zakonskega dejanskega stanu iz 272. člena ZIZ, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v izpodbijani odločitvi. Posledično ni podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jo pritožba utemeljuje na očitkih, da sodišče ni presojalo morebitnih ravnanj dolžnika s konkretnim premoženjem v Sloveniji, za nerelevantne za presojo nevarnosti pa se izkažejo navedbe, da s temi deleži dolžnik zaradi v trenutku izdaje začasne odredbe že vpisane prepovedi na podlagi švicarskega sklepa TD17.046098 z dne 6. 7. 2018 sploh ne more razpolagati. Višje sodišče tudi pojasnjuje, da so neutemeljeni dolžnikovi očitki, da upnica ni zatrjevala nekih konkretnih ravnanj oziroma okoliščin glede dolžnikovega postopanja s premoženjem in da zato ni zatrjevala konkretne nevarnosti za kasnejšo uveljavitev terjatve. Kot sledi iz nadaljevanja obrazložitve tega sklepa, je upnica namreč v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe izčrpno in natančno opredeljeno pojasnila številna dolžnikova ravnanja, ki kažejo na njegovo razpolaganje s premoženjem, zato izpodbijana odločitev ne predstavlja očitanega odstopa od ustaljene sodne prakse v zvezi z zahtevo po konkretizaciji nevarnosti.

37. Upnica je tako navedla, da je dolžnik le v delu spoštoval in izpolnil Dogovor, s tem ko je na upnico prenesel delnice holdinga H. in poslovni delež v družbi I. Vse od prenosa delnic in poslovnega deleža pa dolžnik Dogovor namerno krši, ne izpolnjuje z njim prevzetih obveznosti, preprečuje ugotovitev obsega ter vrednosti preostalega skupnega premoženja in grobo krši pravice upnice iz naslova skupnega premoženja. Pooblaščenec upnice v Švici odvetnik g. N. N. je tako dolžniku oziroma njegovim pooblaščencem v zvezi z izvrševanjem Dogovora poslal številne dopise z namenom, da bi dolžnik izpolnjeval svoje obveznosti do upnice in da bi prišlo do pravične delitve vsega preostalega skupnega premoženja, dolžnik pa se na te pozive ne odziva oziroma jih ignorira in ne spoštuje prevzetih zavez. Kljub pozivom dolžnik ne plačuje stroškov v zvezi z vsem skupnim nepremičnim premoženjem, kot se je to zavezal v točki C.5. Dogovora, ravno tako na upnico ne prenese svojega 51% deleža v družbi K., ki ima v lasti nepremičnino premoženje oziroma vilo v kraju Cap Ferrat v vrednosti 23.800.000,00 EUR, svojega poslovnega deleža v družbi E., ki ima na bančnem računu IBAN xxx pri Banki B. 4.411.946,20 EUR denarnih sredstev in na bančnem računu št. 000 pri Banki C. 14.008.092,35 EUR denarnih sredstev, čeprav je v točki D.5. Dogovora jasno navedeno, da ti dve družbi, ki predstavljata skupno premoženje, v celoti pripadeta upnici in je bil po sklenitvi Dogovora že večkrat pozvan k opravi prenosa lastništva. Dolžnik tudi ni ustavil sodnega postopka za delitev skupnega premoženja, ki se je začel na podlagi njegove Tožbe za delitev skupnega premoženja z dne 24. 4. 2017 pred Okrožnim sodiščem Kountsevo v Moskvi, in še vedno želi doseči meritorno odločitev o skupnem premoženju pred nepristojnim sodiščem. Dolžnik upnici tudi preprečuje dostop do informacij in dokumentacije, ki je potrebna za ugotovitev obsega in vrednosti skupnega premoženja, s tem pa ji preprečuje zavarovanje ter uveljavitev pravic iz naslova skupnega premoženja, s katerim dolžnik samovoljno razpolaga. Prav tako dolžnik v nasprotju z Dogovorom o delitvi dela skupnega premoženja odklanja sodelovanje pri ugotavljanju vrednosti družbe J. in F., katerih vrednost je nedvomno bistveno večja od vrednosti premoženja, ki ga je v skladu z dogovorom prejela upnica, s svojim vplivom v holdingu H. upnici preprečuje izvrševanje pravic manjšinske delničarke, s svojim postopanjem in opustitvami (preprečevanje uporabe osebnih vozil, ki predstavljajo skupno premoženje, odklop internetne povezave in elektronskega naslova,...) pa upnici namerno škoduje in ji onemogoča normalno vsakdanje življenje. Objektivno nevarnost je upnica utemeljevala tudi z navedbami o ravnanju dolžnika v zvezi s preostalim skupnim, zlasti podjetniškim premoženjem. Navedla je, da dolžnik prikrito odtujuje skupno premoženje in z drugim postopanjem grobo posega v pravice upnice na skupnem premoženju. Tako navaja, da je dolžnik 15. 12. 2017, ko so že potekali sodni postopki in pogajanja za sklenitev Dogovora, brez obvestila prenesel znesek 20.000.000,00 CHF iz bančnega računa družbe E., ki po dogovoru pripada upnici, v zadnjem obdobju pa je brez soglasja upnice opravil še druga prenakazila denarih sredstev v skupnem znesku 314.960,41 USD z drugega računa iste družbe. Dne 3. in 4. 7. 2018 je pooblaščenec dolžnika z bančnega računa iste družbe poskušal dvigniti preostanek denarja v višini 4.411.946,20 EUR, o čemer je uslužbenka, ki je vedela za obstoj Dogovora, obvestila upničinega pooblaščenca N. N. Izpostavila je še, da dolžnik v zadnjem času odtujuje tudi svoje premoženje, saj je konec junija 2018 prenesel svoj celotni preostali 24,5% poslovni delež v družbi I. na svojo dolgoletno svetovalko O. O., 11,09% delnic holdinga H. oziroma vse svoje delnice, ki jih je še imel v osebnem imetništvu, pa je prenesel na svojo mater P. P. 38. Ker je upnica z verjetnostjo izkazala, da ji iz naslova skupnega premoženja pripadajo poslovni deleži in iz njih izhajajoče pravice premoženjske in upravljalske narave, je sodišče prve stopnje najprej pravilno zavrnilo dolžnikova ugovorna naziranja, da objektivna nevarnost ni podana, ker bi tudi v primeru odsvojitve deležev prišlo samo do spremembe oblike premoženja (namesto imetništva deležev bi dolžnik imel denar ali terjatev).19 Glede na strogo načelo publicitete in zaupanja v sodni register bi namreč odtujitev poslovnih deležev upnici onemogočila vpis imetništva pravice na deležu družbenika v primeru uspešnega izida pravdnega postopka, v primeru prodaje deleža slabovernemu kupcu pa bi bila delitev premoženja bistveno otežena, saj bi morala upnica takšno prodajo izpodbijati. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče tak zaključek oprlo le na dejstvo, da je dolžnik vpisan kot imetnik teh deležev v registru, oziroma na le hipotetično možnost razpolaganja z deleži, saj je, kot že rečeno, upnica podala obširne trditve o konkretnih dolžnikovih ravnanjih s skupnim in z dolžnikovim osebnim premoženjem in s tem zadostila zahtevi po konkretizaciji nevarnosti, kot jo je razvila zgoraj navedena sodna praksa in teorija.

39. Upničinim trditvam, da je z računa družbe E. na svoj račun prenesel sredstva v višini 20.000.000,00 CHF, je dolžnik v ugovoru pritrdil, vendar pa je prenos branil z navedbami, da je bil izveden z namenom poplačila kreditov družbe, ki so bili zavarovani s hipoteko na nepremičnini v Švici. Sodišče prve stopnje je v obširni dokazni oceni ugotovilo, da svojih navedb dolžnik ni uspel izkazati in da torej ni uspel izpodbiti upničinih trditev o neupravičenem dvigovanju sredstev z računa družbe, ki je po Dogovoru kasneje pripadla upnici, višje sodišče pa taki ugotovitvi pritrjuje.

40. V dokaz svojih navedb se je namreč dolžnik skliceval na elektronsko sporočilo z dne 5. 7. 2018, ki pa ga je v spis vložila upnica v zvezi s transakcijo iz julija 2018 (menične obveznosti v višini nekaj 100.000 EUR) in se torej ne nanaša na omenjeni prenos 20.000.000,00 CHF v decembru 2017, zato ta dokaz ni relevanten. V dokaz trditvam, da naj bi šlo za poplačilo posojila, je dolžnik predlagal tudi svoje zaslišanje, vendar sodišče dokaza pravilno ni izvedlo. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ) se namreč z izvedbo dokazov le dokazujejo določno in konkretno navedena dejstva, ni pa na ta način dopustno dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage.20 Dolžnik v zvezi s trditvami o dvigu sredstev z namenom poplačila posojila ni pojasnil, za katero posojilo gre, po kateri pogodbi, v kakšni višini je bilo dano in v kakšni višini je bilo poplačano, tako pomanjkljivih trditev pa z izvedbo dokaza ni mogoče sanirati. Posledično je ugotoviti, da sodišče z neizvedbo tega dokaza ni storilo očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

41. Sodišče je nato ugotovilo, da je dolžnik svojo trditveno podlago glede dviga sredstev 20.000.000,00 CHF sicer delno dopolnil v pripravljalnih vlogah z dne 23. 11. 2018 in 28. 1. 2019, v katerih je navedel, da je kot posojilojemalec iz svojega računa odplačal posojilo dne 29. 12. 2017. Dolžnika je sodišče s takimi navedbami pravilno prekludiralo, saj ni pojasnil, zakaj takih navedb in z njimi v zvezi predloženih dokazov ni predložil že v ugovoru zoper sklep o zavarovanju. Ni mogoče slediti dolžnikovim pritožbenim navedbam, da je sodišče v tem delu pravila prekluzije uporabilo napačno, ker naj bi dolžnik na ta način le dopustno odgovarjal na navedbe upnice. Kot je bilo že pojasnjeno, je upnica trditve o spornosti prenosa teh sredstev konkretizirano podala že v predlogu, zato bi jim dolžnik moral opredeljeno in dokazno podprto nasprotovati že v ugovoru, kjer pa so dolžnikove navedbe ostale na prepavšalni ravni in jih kasneje, po izteku ugovornega roka ni dopustno širiti in dopolnjevati (prim. drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Enako velja tudi za dokazne predloge, ki jih mora dolžnik prav tako predlagati oziroma predložiti že v ugovoru, zato je sodišče pravilno ugotovilo, da so listine, ki jih je dolžnik sodišču predložil skupaj z vlogo z dne 23. 11. 2018, podane prepozno in v tem postopku več ne morejo imeti dokazne vrednosti. Tega v ničemer ne more spremeniti dejstvo, da je sodišče dolžnika pozivalo k predložitvi prevoda teh listin, ki so bile prvotno predložene v tujem jeziku, in dejstvo, da je dolžnik temu pozivu sledil in v roku predložil prevedene listine. Postopanje sodišča s pozivanjem dolžnika je bilo nepotrebno, vendar pa to ob dejstvu, da je bil dolžnik z opisanimi razširjenimi navedbami in s predložitvijo dokazov že v izhodišču prekludiran, na pravilnost izpodbijane odločitve ni v ničemer vplivalo. Pravilnosti teh zaključkov dolžnik s pritožbenim sklicevanjem na sodno prakso21 ni uspel izpodbiti, saj se argumentacija, ki jo povzema dolžnik, nanaša na situacijo, ko je stranka že v izhodišču pravočasno predložila dokazno listino v tujem jeziku in je kasneje na poziv sodišča predložila le še njen prevod, ne pa na situacijo, kot je obravnavana, ko je bila torej že listina sama predložena prepozno.

42. Smiselno enako kot glede prenosa 20.000.000,00 CHF je dolžnik v ugovoru trdil tudi glede poskusa dviga preostanka denarja v višini 4.411.946,20 CHF, ki naj bi jih prav tako namenil poplačilu kreditov, ki so bili zavarovani s hipoteko na nepremičnini v Švici. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje dolžnikovo trditveno podlago prepoznalo kot pomanjkljivo in pavšalno, zato dokaza z zaslišanjem dolžnika tudi v tem delu pravilno ni izvedlo. Višje sodišče na tem mestu še pripominja, da je kasneje, v vlogi z dne 23. 11. 2018 dolžnik svoje prvotne ugovorne navedbe glede poskusa dviga denarja v višini 4.411.946,20 CHF spremenil in (sicer prepozno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) navedel, da teh sredstev ni nikoli poskusil dvigniti, temveč je šlo za prenos kot naložbo v kapitalske trge (FOREX), kar še dodatno vzbuja dvom v njegove trditve.

43. Sodišče je že na podlagi opisanih ravnanj dolžnika pravilno zaključilo, da je upnica s stopnjo verjetnosti izkazala, da je dolžnik po vložitvi upničine tožbe na razvezo zakonske zveze razpolagal z delom skupnega premoženja v višini 20.000.000,00 CHF, po sklenitvi Dogovora pa je dodatno poskusil razpolagati z delom skupnega premoženja v višini 4.411.946,20 CHF, ki po Dogovoru pripada upnici.

44. V ugovoru je dolžnik nasprotoval tudi upničinim navedbam, da ji preprečuje dostop do informacij in dokumentacije, ki je potrebna za ugotovitev obsega in vrednosti skupnega premoženja. Sodišče dolžnikovim navedbami pravilno ni sledilo, saj je upnica k predlogu za izdajo začasne odredbe predložila številne pozive dolžniku za posredovanje informacij in dokumentacije, ki je potrebna za ugotovitev obsega in vrednosti vsega skupnega premoženja, dolžnik pa v ugovoru ni trdil, da bi zaprošene informacije in dokumentacijo upnici posredoval, temveč je v nasprotju z upničinimi dokazi le kategorično trdil, da upnica takih informacij nikoli ni zahtevala.

45. Kot kršitev Dogovora je upnica v predlogu uveljavljala tudi, da dolžnik ne da soglasja k imenovanju neodvisnih strokovnjakov za izvedbo cenitve skupnega premoženja, dolžnik pa je v ugovoru temu nasprotoval in trdil, da je upnica tista, ki ne sprejme nobenega od s strani dolžnika predlaganih cenilcev. Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo upnici in njenim listinskim dokazom, predlaganega zaslišanja dolžnika pa v zvezi s tem ni izvedlo z obrazložitvijo, da njegovo zaslišanje ne bi pripomoglo k drugačnim ugotovitvam, kot izhajajo iz listinskih dokazov upnice. Pritrditi je sicer pritožbi, da taki razlogi vsebinsko pomenijo vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna, vendar pa višje sodišče ocenjuje, da gre le za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki na pravilnost končne odločitve sodišča o potrebnosti izdane začasne odredbe ni vplivala. Posebej to velja ob upoštevanju dejstva, da dolžnik ni prerekal upničinih dokazno podprtih navedb, da je bilo po podpisu Dogovora ugotovljeno, da so vse družbe, iz katerih naj bi bila imenovana dva strokovna izvedenca, opravljale ali še opravljajo revizorske in računovodske storitve za družbe v dolžnikovi lasti in zato ne morejo zagotoviti objektivne in nepristrane cenitve, prav tako pa tudi ob upoštevanju dejstva, da zatrjevano nesodelovanje pri cenitvi premoženja predstavlja le eno od več dolžnikovih kršitev Dogovora.

46. Sodišče prve stopnje je po opisanem zaključilo, da je upnica z verjetnostjo izkazala, da prihaja do kršitev Dogovora in do zastojev pri izpolnjevanju dolžnikovih obveznosti po tem Dogovoru, kar že samo po sebi pomeni določeno objektivno nevarnost, ki utemeljuje vodenje tega postopka zavarovanja. Dodatno je sodišče prve stopnje to nevarnost utemeljilo tudi na okoliščini, da je upnica s predložitvijo obsežne listinske dokumentacije izkazala, da dolžnik v obdobju po začetku postopka razveze zakonske zveze nepričakovano in v velikem obsegu odtujuje svoje premoženje (svoji dolgoletni svetovalki in svoji materi). Tako odtujevanje premoženja v času, ko ima dolžnik odprto visoko obveznost do upnice, ki jo bo moral izpolniti tudi s svojim premoženjem, je vsekakor relevantno in predstavlja pomemben indic, ki vsaj posredno izkazuje obstoj objektivne nevarnosti za kasnejšo uveljavitev upničinega zahtevka.

47. Skleniti je torej, da je upnica izpolnila tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, saj je izkazala, da bi bila realizacija njene terjatve iz naslova skupnega premoženja na poslovnih deležih v primeru odtujitve tega premoženja tretjim osebam onemogočena oziroma precej otežena, konkretna objektivna nevarnost za to pa izhaja iz izkazanih dolžnikovih razpolaganj oziroma poskusov razpolaganj s preostalim skupnim premoženjem v tujini (dvigi visokih zneskov z bančnega računa, prikrivanje informacij, zavrnitev ali zavlačevanje posredovanja podatkov o premoženju) ter dolžnikovih razpolaganj z že razdeljenim premoženjem. Izdana začasna odredba upošteva tudi načelo sorazmernosti, saj zadeva zgolj omejitev z razpolaganjem s poslovnimi deleži v družbah v Sloveniji, ki predstavljajo le manjši del skupnega premoženja.

_Glede predloga za določitev varščine:_

48. Po drugem odstavku 275. člena ZIZ lahko sodišče na dolžnikov predlog glede na okoliščine primera določi kot pogoj za izdajo začasne odredbe, da upnik položi varščino, tudi če je upnik izkazal verjeten obstoj terjatve in nevarnosti.

49. Dolžnik je skupaj z ugovorom zoper sklep o zavarovanju podal tudi predlog za določitev varščine. Navedel je, da premoženje strank v Sloveniji še ni bilo predmet delitve in deleži na njem še niso določeni, zato se lahko zgodi, da upnici del tega premoženja sploh ne bo pripadel. Z začasno odredbo tako lahko dolžniku nastane škoda, saj mu je preprečeno razpolaganje z deleži v družbah v Sloveniji. Upnica poskuša dolžniku onemogočiti razpolaganje z denarnimi sredstvi in s finančnimi instrumenti ter mu onemogočiti izvajanje upravljavskih pravic v slovenskih družbah in blokirati izplačilo plače, s čimer še nadalje posega v položaj dolžnika, ki bo zaradi začasne odredbe ostal brez sredstev za preživljanje. Dolžnik še navaja, da je upnica iz tujine in ni jasno, ali ima prebivališče v Švici ali v Rusiji, kar kaže na to, da bo v primeru uspeha z ugovorom dolžnik od nje zelo težko izterjal neupravičeno povzročene stroške postopka zavarovanja.

50. Upnica je predlogu za določitev varščine nasprotovala, ker dolžnik ne po temelju in ne po višini ni uspel izkazati odškodninskega zahtevka, ki bi mu lahko nastal zaradi izdanega sklepa o zavarovanju. Okoliščine, da upnica prihaja iz tujine, da bo dolžnik ostal brez sredstev za preživljanje, da dolžniku lahko nastane škoda, ker mu sklep o zavarovanju prepoveduje razpolaganje z deleži v družbah v Sloveniji, v ničemer ne opravičujejo dolžnikovega predloga za položitev varščine v višini kar 1.000.000,00 EUR. Plačilo take varščine bi za upnico pomenilo nesorazmerno breme, ki ga glede na to, da ji dolžnik s svojimi ravnanji preprečuje pridobitev finančnih sredstev in posega v njeno premoženje, ne bi zmogla.

51. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov predlog zavrnilo, odločitev pa je pravilna.

52. Smisel varščine kot pogoja za izdajo začasne odredbe po 275. členu ZIZ je v možnosti dolžnika, da dobi v čim krajšem času in s čim manjšimi težavami povrnjeno škodo, ki bi mu nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe.22,23 Trditveno in dokazno breme glede višine škode, ki bi lahko dolžniku nastala z izvršitvijo začasne odredbe, je na dolžniku, saj je slednjemu po naravi stvari to lažje dokazati oziroma ima lažji dostop do podatkov glede škode, ki bi jo utegnil utrpeti z izdajo začasne odredbe.24

53. Dolžnik je v predlogu zgolj pavšalno navedel, da bi mu z začasno odredbo lahko nastala škoda in da bi posledično ostal brez sredstev za preživljanje ter da bi v primeru uspeha z ugovorom dolžnik zelo težko izterjal neupravičeno povzročene stroške postopka zavarovanja od upnice. Ob tem ni navedel, konkretno kakšna škoda bi mu nastala in v kakšni višini, prav tako so navedbe ostale dokazno nepodprte. Iz podatkov v spisu je poleg tega razvidno, da ima dolžnik relativno veliko premoženja v različnih oblikah v več različnih državah, izdana začasna odredba pa se nanaša zgolj na del njegovega premoženja v Sloveniji, ki predstavlja sorazmerno majhen delež v primerjavi s celotnim premoženjem dolžnika, zato dolžnik s pavšalno navedbo, da bi zaradi predmetne začasne odredbe ostal brez sredstev za preživljanje, ni prepričal (ob tem je poudariti, da je bilo predlogu za začasno odredbo ugodeno le delno, glede prepovedi odtujitve in obremenitve poslovnih deležev, medtem ko je bil predlog v smeri prepovedi razpolaganja z denarnimi sredstvi in s finančnimi instrumenti ter v smeri prepovedi izvajanja upravljavskih pravic v slovenskih družbah in blokade izplačila plače pravnomočno zavrnjen25). Neizkazane in neutemeljene so ostale tudi trditve, da bi dolžnik v primeru uspeha z ugovorom zelo težko izterjal neupravičeno povzročene stroške postopka zavarovanja od upnice.

54. Tudi glede višine dolžnik ni v ničemer obrazložil, zakaj predlaga določitev varščine v višini kar 1.000.000,00 EUR. ZIZ o višini varščine sicer nima posebnih določb, je pa že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tudi pri varščini treba izhajati iz stališča, da mora biti začasna odredba ekvivalent zavarovani terjatvi. S strani dolžnika predlagana varščina močno presega vrednost zavarovane terjatve (ki jo je upnica opredelila v višini 125.410,00 EUR), zato ekvivalentnost ni podana.

_Glede dolžnikovega predloga za ustavitev postopka (opravičilo izdane začasne odredbe in spremenjene okoliščine po 278. členu ZIZ):_

55. Če upnik v določenem roku ne vloži tožbe, oziroma ne začne kakšnega drugega postopka za opravičilo začasne odredbe, če sodišču ne predloži dokazila iz drugega odstavka prejšnjega člena, ali če je čas, za katerega je bila začasna odredba izdana, potekel, sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja (prvi odstavek 278. člena ZIZ). Sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja tudi na predlog dolžnika, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile, tako da odredba ni več potrebna (drugi odstavek istega člena).

56. Sodišče je v točki 1.4 izreka sklepa o zavarovanju po določbi drugega odstavka 277. člena ZIZ upnici naložilo, da v Republiki Sloveniji izdano začasno odredbo opraviči tako, da je dolžna izkazati, da je v okviru zahtevka za razvezo z dne 27. 10. 2017 pred pristojnim sodiščem v Švici vložila tožbo oziroma ustrezen zahtevek za razdelitev skupnega premoženja, v roku 3 mesecev od izdaje te začasne odredbe, in jo opozorilo, da bo postopek zavarovanja ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja, če v tem roku ne bo začela postopka za uveljavitev terjatve in v nadaljnjih 15 dneh sodišču ne bo predložila dokazila o vložitvi tožbe.

57. Kot je ugotovilo že sámo v izpodbijanem sklepu, pa je sodišče prve stopnje ob tem prezrlo, da se drugi odstavek 277. člena ZIZ uporablja le v primeru, če je začasna odredba izdana pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka. Le v takem primeru pride v poštev prenehanje začasne odredbe po prvem odstavku 278. člena ZIZ iz razloga, ker je upnik pravočasno ni opravičil ali ni predložil dokazila o tem. Če je torej začasna odredba izdana v času, ko je postopek za uveljavitev terjatve že v teku, po naravi stvari opravičba ni več potrebna.26 Ravno za tako situacijo gre tudi v obravnavani zadevi, vendar pa je bilo to mogoče zanesljivo ugotoviti šele po izvedenem dokaznem postopku, saj v trenutku izdaje začasne odredbe sodišče še ni razpolagalo z vsemi potrebnimi informacijami (kar pa glede na namen postopka zavarovanja in zahtevo po njegovem hitrem poteku ni smelo predstavljati ovire za izdajo sklepa o začasni odredbi). „Napaka“ pri napotitvi k opravičbi začasne odredbe je bila torej posledica kompleksnosti in zapletenosti celotne zadeve zaradi mednarodnega elementa, to pa po stališču sodne prakse in pravne teorije ne more imeti usodnih posledic za veljavnost začasne odredbe.27

58. Na tem mestu je treba najprej zavrniti dolžnikove navedbe, da odločanja v zvezi z opravičevanjem začasne odredbe ni mogoče opreti na švicarsko zakonodajo. Kot je bilo že in bo še podrobneje obrazloženo, opravičba niti ni bila potrebna, če pa bi bila, pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je treba v takem primeru, ko gre za postopek o glavni stvari, ki teče pred tujim sodiščem (v konkretni zadevi v Švici), upoštevati pravila in roke, ki so določeni v švicarskem materialnem in procesnem pravu, ki ureja sodne postopke o delitvi skupnega premoženja, saj ti roki bistveno vplivajo tudi na postopek zavarovanja terjatev iz tega naslova pred slovenskim sodiščem. Neutemeljen je tudi očitek dolžnika, da se je sodišče nedopustno oprlo na določbe švicarskega prava, ki jih je predložila upnica brez ustreznih prevodov v slovenski jezik. Tuje pravo mora namreč sodišče ugotoviti in uporabiti po uradni dolžnosti (12. člen ZMZPP), zato je (kljub temu, da je bistvene določbe predložila že upnica), samo pridobilo in vpogledalo relevantno švicarsko zakonodajo v izvornem besedilu in v angleškem prevodu. O pravilnosti uporabe tujega prava se je v tem pritožbenem postopku prepričalo tudi višje sodišče, dolžnik pa ne v vlogah med postopkom ne v pritožbi ne podaja popolnoma nobenih navedb, da bi sodišče prve stopnje tuje pravo napačno ugotovilo ali interpretiralo.

59. Obrazloženo je bilo že, da je upnica že k predlogu za izdajo začasne odredbe priložila overjeni prevod Zahtevka za razvezo zakonske zveze z dne 27. 10. 2017 („Demande en Divorce“) ki na 7. strani obsega tožbene zahtevke upnice proti dolžniku, med drugim tudi zahtevek na delitev skupnega premoženja. Ob tem je upnica pojasnila, da švicarsko civilno procesno pravo v prvem odstavku 283. člena Civilnega postopkovnega zakonika uzakonja načelo enotnosti obravnave in sodne odločbe za razvezo, skladno s katerim je treba v istem postopku postaviti tako zahtevek na razvezo zakonske zveze kot tudi zahtevek na likvidacijo premoženjskopravnega režima („le régime matrimonial“)28, zahtevka pa upnici ob vložitvi tožbe še ni treba natančneje opredeliti oziroma specificirati (kot velja po slovenskem pravu), ker je v švicarskem pravu to stvar dopustnega dopolnjevanja in konkretizacije navedb v nadaljnjem postopku. Upnica je torej postopek za uveljavitev svoje terjatve iz naslova skupnega premoženja, ki zajema tudi poslovne deleže v slovenskih podjetjih, pred švicarskim sodiščem Tribunal D'Arrondissement De L'est Vaudois pod opr. št. 17.046098 začela že pred izdajo začasne odredbe za zavarovanje te terjatve v obravnavanem postopku in je s tem začasno odredbo že opravičila.

60. Kljub temu je upnica nato skladno z zahtevo po opravičbi začasne odredbe z vlogama z dne 7. 11. 2018 in 15. 11. 2018 sodišču predložila na obravnavi pred švicarskim sodiščem dne 24. 9. 2018 sprejeto odločitev opr. št. 17.046098, da mora upnica svoj že postavljeni zahtevek na delitev skupnega premoženja natančneje obrazložiti (ne pa dopolniti) predvidoma do dne 17. 12. 2018, ter potrdilo švicarskega sodišča z dne 7. 11. 2018, ki izkazuje obseg zahtevkov, ki jih upnica uveljavlja v Zahtevi z dne 27. 10. 2017, med drugim tudi zahtevo po delitvi skupnega premoženja. Obe vlogi upnice sta bili vloženi v dodatnem roku 15 dni po izteku 3 mesečnega roka iz začasne odredbe. S kasnejšimi vlogami, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obširno povzelo tako datumsko kot po vsebini (in jih višje sodišče zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju podrobneje ne povzema), je nato upnica še dodatno izkazala, da so ji bili roki za dodatno opredelitev oziroma specifikacijo že postavljenega zahtevka iz naslova delitve skupnega premoženja pred švicarskim sodiščem večkrat podaljšani zaradi kompleksnosti zadeve in težav pri pridobivanju potrebnih informacij in dokazil, izkazala pa je tudi, da je v postavljenih rokih svoj zahtevek konkretizirala tako, da bo švicarsko sodišče v postopku delitve skupnega premoženja odločalo tudi o delitvi poslovnih deležev v štirih gospodarskih družbah s sedežem v Sloveniji v lasti dolžnika. Višje sodišče ugotavlja, da te nadaljnje vloge predstavljajo le dodatna pojasnila o teku postopka pred švicarskim sodiščem, s pomočjo katerih je sodišče lahko ugotovilo, da upnici že v izhodišču začasne odredbe sploh ni bilo treba opravičevati, ker je bila vložena po začetku postopka, v katerem že uveljavlja svojo v tem postopku zavarovano terjatev. Posledično ni mogoče pritrditi dolžnikovim obširnim pritožbenim navedbam, da gre pri teh vlogah za nedopustno in prepozno opravičevanje začasne odredbe, s katerim bi bila upnica prekludirana, za nerelevantne pa se izkažejo tudi navedbe o nedopustnem podaljševanju rokov upnici, s čimer naj bi jo sodišče privilegiralo.

61. Obširne pritožbene navedbe, da upnica začasne odredbe v postavljenem roku ni upravičila, se torej po obrazloženem izkažejo za neutemeljene in pogoji za ustavitev postopka po prvem odstavku 278. člena ZIZ niso podani.

62. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da prav tako niso izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka po drugem odstavku 278. člena ZIZ. Ker dolžnik v pritožbi v zvezi s tem ne podaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, višje sodišče le na kratko, v bistvenih poudarkih povzema natančno in obširno argumentacijo sodišča prve stopnje, ki jo v celoti sprejema kot materialno pravno pravilno.

63. Dolžnik je zahtevo po tej določbi temeljil na navedbah, da je bilo v postopku zavarovanja v Švici pravnomočno odločeno, da je terjatev upnice iz naslova skupnega premoženja zadostno zavarovana že s premoženjem dolžnika izven Slovenije. Po končanem postopku s pravnimi sredstvi je bila namreč prvotna splošna prepoved dolžniku, da odtuji, obremeni ali kakorkoli drugače razpolaga brez soglasja tožeče stranke ali sodnika z vsako premičnino ali nepremičnino v Švici ali tujini, spremenjena in omejena na delnice, sredstva in bančne račune družb E. in K. ter na 41 % lastniški delež družbe J., vse pod predpostavko, da so ti ukrepi zadostni za zaščito terjatve nasprotne stranke, in da v fazi odločanja o zavarovanju še ni znan obseg vsega skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je pravilno (in neprerekano) zaključilo, da se torej švicarski postopek zavarovanja zdaj nanaša le na navedeno premoženje in ne tudi na deleže v slovenskih gospodarskih družbah, to pa ob vzpostavljeni dvotirnosti pri izdaji začasnih ukrepov v več državah ne more imeti vpliva na veljavnost slovenske začasne odredbe, ki je edini ukrep zavarovanja upničine terjatve na deležih v družbah v Sloveniji. Povedano drugače, sprememba švicarskega ukrepa zavarovanja ne pomeni spremenjenih okoliščin v smislu drugega odstavka 278. člena ZIZ, ki bi pomenile, da začasna odredba, za izdajo katere je upnica izkazala vse predpisane pogoje, ne bi bila več potrebna za zavarovanje njene terjatve na premoženju na območju Republike Slovenije.

_Glede stroškov postopka z ugovorom in s pritožbo zoper sklep z dne 17. 1. 2020:_

64. Odločitev o stroških ugovornega postopka je sodišče prve stopnje oprlo na določbe petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ. Glede na to, da dolžnik z ugovorom ni uspel, je sklenilo, da svoje stroške krije sam, saj ni mogoče zaključiti, da bi mu jih upnica neutemeljeno povzročila. Upničinemu stroškovnemu zahtevku pa je sodišče delno ugodilo in dolžniku kot za izvršbo potrebne v plačilo naložilo njene stroške v skupni višini 2.253,31 EUR. Ob tem je natančno obrazložilo, stroške katerih vlog ji je priznalo in zakaj, po višini pa jih je odmerilo skladno z Odvetniško tarifo. Višje sodišče odločitev in razloge zanjo sprejema kot pravilne, dolžnik pa v pritožbi kakšnih konkretnih razlogov v zvezi s tem niti ne navaja.

65. Pravilno je sodišče tudi odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe zoper sklep z dne 17. 1. 2020, odločanje o katerih je višje sodišče s sklepom IV Ip 453/2020 z dne 15. 4. 2020 pridržalo za končno odločbo. Res je sicer, da je s pritožbo zoper sklep z dne 17. 1. 2020 dolžnik uspel in (takrat) dosegel razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Ker pa je pri presoji uspeha v postopku odločilno načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih procesnih dejanj29, je treba upoštevati, da končnega uspeha s pritožbo dolžnik ni dosegel, saj so bila ob ponovnem odločanju njegova pravna sredstva ponovno zavrnjena, odločitev pa s tem sklepom potrjena.

_Sklepno:_

66. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih 1., 2. in 3. točki izreka ter v delu 4. in delu 5. točke izreka, kolikor se nanašata na dolžnika, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

67. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnica sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010. 2 Sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 1. 2020, sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 453/2020 z dne 15. 4. 2020 in ponovno tudi izpodbijani sklep z dne 25. 8. 2021. 3 Prim. npr. VSM sklep I Ip 1122/2016 z dne 4. 1. 2017, VSM sklep I Ip 822/2014 z dne 15. 9. 2014,... 4 Prim. VSL sklep II Cp 2422/2016 z dne 29. 11. 2016. 5 Prim. VSRS Sodba II Ips 347/97 z dne 3. 9. 1998, VSRS Sklep II Ips 430/2006 z dne 15. 2. 2007, VSRS Sodba VIII Ips 251/2007 z dne 9. 3. 2009 in VSL sodba I Cpg 1493/2013 z dne 14. 10. 2014, 6 Repas M., Rijavec V., Knez R., Kraljić S., Keresteš T., Ivanc T., Sladič J., Ekart A.: Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2018, stran 654 – 655. 7 Prim. VSL Sklep I Cp 2654/2009 z dne 2. 9. 2009,VSL sklep I Cp 2788/2013 z dne 23. 10. 2013, VSL Sklep I Cp 1167/2014 z dne 16. 4. 2014, VSL Sklep II Cp 1064/2019 z dne 5. 6. 2019, VSM Sklep I Cp 985/2019 z dne 19. 11. 2019,... 8 Tretji odstavek 58. člena ZIZ določa: „V odgovoru na ugovor mora upnik navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.“ 9 Repas M., Rijavec V., Knez R., Kraljić S., Keresteš T., Ivanc T., Sladič J., Ekart A.: Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2018, stran 240. 10 Glej Repas M., Rijavec V., Knez R., Kraljić S., Keresteš T., Ivanc T., Sladič J., Ekart A.: Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2018, stran 241-243. 11 Prim. VSL Sklep I Cpg 829/2001 z dne 13. 2. 2002. 12 Dolžnik je na upnico iz naslova skupnega premoženja prenesel 52.895.700 delnic delniške družbe H. in 24,5% delež v družbi z omejeno odgovornostjo I. Dogovorila sta se, da dolžnik v celoti obdrži 50 % delež in upravičenja v družbi J., pri čemer bo upnici izplačal 50% vrednost skupnega poslovnega deleža v tej družbi oziroma 25 % vrednosti družbe, vrednost družbe pa bo ocenjena preko usposobljenih cenilcev iz svetovno priznanih revizorskih družb. Nadalje sta se dogovorila, da upnici v celoti pripada nepremično premoženje navedeno v prilogi 1 Dogovora, družba K., ki ima v lasti nepremičnino premoženje oziroma vilo v kraju Cap Ferrat, in družba E. skupaj z vsem njenim premoženjem, pri čemer se skupna vrednost tega premoženja odšteje od dolga dolžnika do upnice iz naslova izplačila 25% vrednosti družbe J. 13 V točki D.7. Dogovora je tako izrecno navedeno, da bodo „vse druge družbe, bančni računi in druga sredstva v neposredni ali posredni posesti enega ali drugega od zakoncev razdeljena na podlagi pogajanj, ki so še v teku.“ 14 V izvorni verziji v francoščini: „Le régime matrimonial de L. L. in M. M. set dissous et liquidé selon des précisions à fournir en cours d'instance.“ 15 Prim. VSL Sklep I Cp 2087/2017 z dne 27. 9. 2017, VSL Sklep II Cp 138/2017 z dne 25. 1. 2017, VSL Sklep II Cp 1158/2016 z dne 5. 5. 2016,...Glej tudi Šipec M. in drugi: Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana 2001. 16 Pogorelčnik Vogrinc N.: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2015, stran 37 do 39. 17 VSL Sklep II Cp 2322/2019 z dne 18. 12. 2019, VSL Sklep I Cp 3318/2015 z dne 6. 1. 2016. 18 Vrtačnik U. in Pogorelčnik N.: Pogoji za izdajo začasne odredbe, Revija Odvetnik št. 1(64)/2014, tako tudi Žgajnar E. in Lajevec M.: E-Paket Izvršba s komentarjem ZIZ, komentar k 272. členu ZIZ, dostopno na https://www.tax-fin-lex.si. 19 Prim. VSL Sklep IV Ip 834/2018 z dne 21. 3. 2018 in VSL sklep II Cp 138/2017 z dne 25. 1. 2017. 20 Prim. npr. Sklep Ustavnega sodišča RS Up-781/04 z dne 10. 7. 2006, VSRS sodba in sklep VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2014, VSRS sodba II Ips 815/2009 z dne 21. 3. 2013 in Sodba II Ips 163/2012 z dne 17. 3. 2013, tako tudi VSL sklep III Ip 3669/2015 z dne 6. 1. 2016, VSL sodba I Cpg 1694/2014 z dne 3. 12. 2014 in VSL sklep II Ip 2636/2015 z dne 6. 11. 2015. 21 Pritožba citira VSC Sodbo Cpg 136/2016 z dne 8. 6. 2016 in VSL Sodbo in sklep I Cp 2144/2019 z dne 19. 2. 2020. 22 Prim. VSL sklep II Cp 2810/2015 z dne 28. 10. 2015 in VSL Sklep I Cpg 1067/2017 z dne 13. 3. 2018. 23 Več v Starović B., Komentar zakona o izvršnom postopku, II. spremenjena in dopolnjena izdaja, 1991, stran 663, glej tudi Žgajnar E. in Lajevec M.: E-Paket Izvršba s komentarjem ZIZ, komentar k 275. členu ZIZ, dostopno na https://www.tax-fin-lex.si. 24 Prim. VSL sklep I Cpg 55/2016 z dne 24. 2. 2016, tako tudi Žgajnar E. in Lajevec M.: E-Paket Izvršba s komentarjem ZIZ, komentar k 275. členu ZIZ, dostopno na https://www.tax-fin-lex.si. 25 Sklep sodišča prve stopnje z dne 7. 8. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 2608/2018 z dne 17. 10. 2018. 26 Prim. VSL Sklep IV Ip 1172/2021 z dne 29. 7. 2021. 27 Glej Odločbo Up-324/05-23 z dne 6. 4. 2006, tako tudi Pogorelčnik Vogrinc N.: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2015, stran 265. 28 Drugi odstavek tega člena sicer v izjemnih in redkih primerih omogoča izločitev postopka za likvidacijo premoženjskopravnega režima (in za delitev skupnega premoženja) v samostojen postopek, vendar takemu predlogu dolžnika glede na zapisnik z obravnave z dne 24. 9. 2018 švicarsko sodišče ni sledilo in se torej v enotnem postopku odloča tudi o delitvi skupnega premoženja. 29 Prim. Ude L. v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga. Ljubljana 2006, stran 29.