Jedro

Nepremičnina ne spada v zapuščino pokojne zapustnice, saj je pred njeno smrtjo njen zakonec s to nepremičnino s pogodbo o dosmrtnem preživljanju veljavno in upravičeno razpolagal. Čeprav gre za skupno premoženje zakoncev, je bilo razpolaganje veljavno zato, ker pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila izpodbita, in tudi, ker je bila sklenjena z vrednostjo zapustnice.

Izrek

Revizija proti sklepu se zavrže, proti sodbi pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v zapuščino po pokojni materi pravdnih strank M. K. spada 1/2 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 1771 k. o..., vl. št. 1064 k. o... in vl. št. 1791 k. o... V zapuščino spadajo tudi saldi na deviznem, žiro in tekočem računu.

Sodišče je nadalje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojni M. K. certifikat. Vse kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo.

Med pravdnim postopkom je tožnik hotel spremeniti tožbo z uveljavljanjem dodatnega zahtevka na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni M. K. spadajo še 100.000 DEM (iz naslova prodaje alkoholnih pijač) ter darila, ki jih je toženec prejel od staršev za časa življenja (dvosobno stanovanje z garažama ter hiša na v Ljubljani). Sodišče prve stopnje opisane spremembe tožbe ni dovolilo in je sklep o tem povzelo v svoji sodbi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti sodbi in sklepu, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da spada v zapuščino po pokojni M. K. 1/2 nepremičnine, vpisane pri vl. št. 1771 k. o....

Proti drugostopenjski sodbi in sklepu je vložil revizijo tožnik.

Izpodbija sklep, da se ne dovoli sprememba tožbe in pa sodbo v delu, s katerim je zavrnjen njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da 1/2 nepremičnine vl. št. 1771 k. o. ... spada v zapuščino po pokojni M. K. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je pri odločanju o dovolitvi razširitve tožbe sodišče druge stopnje samo odločalo na podlagi drugih materialnopravnih razlogov kot sodišče prve stopnje in je zato prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Obrazložitev pritožbenega sodišča o tem, da razširitve tožbe ne dopusti zaradi nesmotrnosti, je v popolnem nasprotju s tem, kaj se v pravdnem postopku šteje za smotrno. Navedeno stališče generira nove spore med istima pravdnima strankama. Ponovna uvedba ugotovitvene tožbe o obsegu zapuščine časovno zadržuje in draži postopek zapuščine. Zato mu mora sodišče dopustiti spremembo tožbe.

Tožnik v reviziji nadalje navaja, da je odločitev sodišča v zvezi z 1/2 nepremičnine vl. št. 1771 k. o... napačna. To nepremičnino naj bi pridobil toženec na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju s pokojnim očetom K. K. Pogodba, s katero en zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, je izpodbojna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da omenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju še ni razveljavljena. Pod opr. št. 32/2000 Okrožnega sodišča v Novem mestu je vložena tožba za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V predmetni tožbi za ugotovitev obsega zapuščine po pokojni M. K. se ugotavlja vse premoženje, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti. Na ta dan dne 12.8.1994 sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju z materialnopravnega vidika še ni obstajala oziroma bila veljavna. Zato ni nobenih materialnopravnih razlogov, da 1/2 nepremičnine vl. št. 1771 k. o... ne spada v zapuščino po pokojni M. K. in je zahtevek tožeče stranke utemeljen ter nič preuranjen. Pokojni K. K. je namreč umrl kasneje (decembra 1996) kot njegova žena M. K. (avgusta 1994). Ker K. K. ni umrl pred M. K., pogodba pa je začela veljati šele po njegovi smrti, ob smrti M. K. sporna nepremičnina ni bila last tožene stranke na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ta nepremičnina je bila pridobljena v času trajanja zakonske zveze M. in K. K. in je izročevalec K. K. s pogodbo o dosmrtnem preživljanju neupravičeno razpolagal s solastniškim deležem zapustnice M. K. Pogodbo o dosmrtnem preživljanju je za ta sklenjeni posel nična oziroma izpodbojna. Glede na to, da je za omenjeno pogodbo lahko uveljavljati ničnost pogodbe tudi še iz drugih razlogov, kot tudi iz razloga o nedovoljenem razpolaganju, to še ne pomeni, da s konkretno tožbo ni mogoče ugotoviti obsega zapuščine po pokojni M. K. Glede na likvidirano premoženjsko skupnost zakoncev je delitev obvezujoča in je ne more ovirati nobena pogodba, tudi ne omenjena sporna pogodba. Glavna kršitev je torej v tem, da sodišče druge stopnje ni določilo obsega zapuščine ob smrti pokojne oziroma ni določilo idealnih deležev na posamezni nepremičnini. Izključevati premoženje iz zapuščine z nedovoljenimi pogodbami je povsem neveljaven pravni posel. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti sklepu ni dovoljena, proti sodbi pa ni utemeljena.

Revizija zoper pravnomočne sklepe je dovoljena le izjemoma. Po 1. odstavku 384. člena ZPP je dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V obravnavanem primeru gre za sklep, s katerim je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo proti sklepu, da se ne dovoli sprememba (razširitev) tožbe. Tožena stranka na spremembo ni pristala, sodišče pa je ni dovolilo (1. odstavek 185. člena ZPP). Sklep o tem, da se sprememba tožbe ne dovoli, ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je tožeči stranki na voljo, da uveljavlja takšne zahtevke, postavljene poleg obstoječih, v drugi pravdi (primerjaj sklep VS RS, opr. št. II Ips 6/2000). Revizijsko sodišče je zato tožnikovo revizijo proti izpodbijanemu sklepu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 374. člena ZPP in 4. odstavkom 384. člena ZPP).

Predmet revizijskega izpodbijanja je del sodbe, s katerim je pravnomočno zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada 1/2 nepremičnine vl. št. 1771 k. o... v zapuščino po pokojni M. K. Tožnik uvodoma navaja, da sta sodišči storili bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker so razlogi sodbe v nasprotju s podatki v spisu in z določili zakona. Navaja še, da sta sodišči zagrešili tudi ostale kršitve postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Navedene trditve o kršitvah postopka v nadaljevanju revizije niso konkretizirane. Gre torej za pavšalno in neobrazloženo uveljavljanje revizijskega razloga, ki ga ni mogoče upoštevati, saj revizijsko sodišče na nobeno kršitev postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Tudi večkrat ponovljene revizijske trditve, da dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, niso upoštevne, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Poglavitni revizijski očitek v smeri zmotne uporabe materialnega prava je, da je drugostopenjsko sodišče napačno upoštevalo nedovoljeno razpolaganje K. K. na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z 1/2 nepremičnine vl. št. 1771 k. o..., ki je bila last pokojne M. K., saj je bila nepremičnina pridobljena v času trajanja zakonske zveze navedenih zakoncev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so ta in ostali očitki tožeče stranke neutemeljeni in da je glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki niso več izpodbojne, odločitev drugostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Za sporno nepremičnino vl. št. 1771 k. o... je ugotovljeno, da je bila pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze M. in K. K., toženec pa jo je pridobil na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 18.10.1987. Razpolaganje zakonca s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca je izpodbojno, ne pa nično (primerjaj pravno mnenje, objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS RS, št. I/93, str. 37 in pravno mnenje, objavljeno v Pravnih mnenjih VS RS, št. I/94, str. 9). Drugačne revizijske trditve so napačne. Revizija navaja tudi ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz drugih razlogov, ne da bi jih navedla, kar je tudi neupoštevno. Za odločitev v tej zadevi je torej pomembno, ali je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 28.10.1987 izpodbita, torej sodno razveljavljena v smislu 112. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list RS, št. 29/78 - 57/89).

V izpodbijani sodbi je ugotovitev, da sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila razveljavljena. Pogodba torej velja, skupaj z vsemi pravnimi posledicami. Tožnik sicer navaja, da je vložena tožba za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri Okrožnem sodišču v Novem mestu, kar pa je neupoštevno dejstvo. Sodbi sodišč druge in prve stopnje ne vsebujeta ugotovitve o vložitvi tožbe za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, temveč ugotovitev, da ta pogodba ni bila izpodbita. S svojo trditvijo tožnik nedovoljeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, zato te trditve ni mogoče upoštevati.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 28.10.1987 je torej veljavna podlaga za toženčevo pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnin (117. člen Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list RS, št. 15/76 in 67/2001)). Napačna je revizijska trditev, da na dan smrti pokojne M. K. dne 12.8.1994 pogodba o dosmrtnem preživljanju še ni obstajala oziroma bila veljavna. Pogodba je bila sklenjena dne 28.10.1987 in overjena po sodniku dne 4.11.1987 ter ni bila izpodbita, torej je na dan smrti pokojne zapustnice leta 1994 veljala. Zmotno je tudi stališče revizije, da je pogodba začela veljati šele po smrti K. K. Glede na samo naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju toženec ob smrti zapustnice res še ni bil lastnik sporne nepremičnine, saj je v skladu s pogodbo o dosmrtnem preživljanju postal lastnik šele po smrti K. K. leta 1996. Vendar sporna nepremičnina, čeprav skupno premoženje, ne more delno spadati v zapuščino po pokojni M. K., saj je pred njeno smrtjo K. K. s to nepremičnino veljavno in upravičeno razpolagal. Da je šlo za tako razpolaganje, izhaja iz dejstva, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila izpodbita in tudi, da je bila sklenjena z vednostjo M. K.. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, sta pogodbo o dosmrtnem preživljanju s tožencem dne 28.10.1987 sklenila skupaj K. in M. K. in izročila tožencu vsak po eno nepremičnino. Ob ugotovitvi veljavnega razpolaganja s sporno nepremičnino v času pred smrtjo pokojne M. K. je zato materialnopravno pravilna odločitev, da ta nepremičnina ne spada v njeno zapuščino, kar pomeni, da uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Navedeno in pa že pojasnjena neutemeljenost drugega revizijskega razloga sta narekovala zavrnitev tožnikove revizije proti izpodbijanemu delu pravnomočne sodbe (378. člen ZPP).