Jedro

Ker je plačilo za delovno uspešnost del plače, je delodajalec tudi od tega dela plače (četudi ga izplačuje v gotovini) dolžan obračunati in plačati prispevke za obvezna zavarovanja in akontacijo dohodnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 3.495,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov, navedenih v točki 1 izreka in sicer za zneske iz obdobja od meseca februarja 2005 do vključno januarja 2007 od 16. 3. 2007 dalje do plačila, za ostale pa od 19. dne v mesecu do plačila za znesek iz preteklega meseca (točka 1 izreka sodbe), zahtevek je v presežku za znesek 2.605,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (točka 2 izreka sodbe), odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 427,09 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (točka 3 izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v točki 3 izreka sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo nagrado za narok zgolj za en narok, ne glede na to, da sta bila v zadevi opravljena in potrebna dva naroka za glavno obravnavo in sicer prvi dne 26. 10. 2010 in drugi dne 7. 12. 2010. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno ter oprto na opombe k Zakonu o odvetniški tarifi. Prepričana je, da je upravičena do plačila nagrade za oba naroka za glavno obravnavo in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku prisodi nagrado za oba naroka po 291,60 EUR, kar znese 522,12 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka in ji dosodi tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka se sicer pritožuje zoper sodbo v celoti, ker pa za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe nima pravnega interesa, pritožbeno sodišče šteje, da se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točki 1 izreka. Navaja, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ustrezno ocenilo in je pričevanja neresnično in napačno povzelo. Res je, da priče niso vedele izpovedati, za kakšne namene je tožnik prejel gotovino od toženca, vendar so vse tri zaslišane priče izpovedale, da je toženec izplačeval vsem delavcem na enak način in je tako torej tudi za tožnika veljalo, da so z gotovino plačani stroški prevoza in v preostanku delovna uspešnost. Tožnik sam je izpovedal, da je vsak mesec dobil med 300,00 in 600,00 EUR gotovine. Tako je jasno, da je tožnik prejel stroške za prevoz na delo, v preostanku pa znesek iz naslova delovne uspešnosti, enako kot ostali delavci. Po stališču pritožbe je nesmiselna in žaljiva navedba v obrazložitvi sodbe, da je toženec zaposlene zavajal, ko jim je rekel, da gotovina pomeni prevozne stroške in plačo za uspešnost, ter da morajo biti od plače obračunani davki in prispevki, česar pa toženec naj ne bi storil. Sodišče prve stopnje je namreč pozabilo, da je bila plača redno in nesporno ter skladno s predpisi obračunana na izplačilnih listah, stroški prevoza pa se lahko plačujejo na roko, saj niso obremenjeni ne z davki in ne s prispevki. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, uporabljeno pa je bilo tudi pravilno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. V dokaznem postopku zaslišane priče so izpovedale, da je njim toženec plačal vse, niso pa vedele povedati, če je vse, skupaj s potnimi stroški, izplačeval tudi tožniku. Ker toženec ni predložil poslovnih listin, iz katerih bi izhajalo, da so bili tožniku potni stroški dejansko gotovinsko izplačevani, je sodišče prve stopnje štelo, da toženec tega ni dokazal in na podlagi dokazne ocene zaključilo, da tožniku v vtoževanem obdobju potni stroški niso bili plačani. Iz tega razloga je tožniku skladno z 68. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPDGT, Ur. l. RS, št. 83/97 in nadalj.) dosodilo povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 60 % cene dnevne vozovnice javnega prevoznega sredstva in sicer prevoznika I. d.d. za relacijo C. - D.. Pri tem je sodišče upoštevalo dneve tožnikove prisotnosti na delu in ugovor tožene stranke o zastaranju obresti. Tako je tožniku ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 97/2007) za mesece od februarja 2005 do vključno januarja 2007 dosodilo zakonske zamudne obresti od dosojenih mesečnih zneskov od 16. 3. 2007 do plačila, saj je tožnik tožbo vložil 16. 3. 2010, v presežku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: K pritožbi tožene stranke: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da izvedenih dokazov ni ustrezno ocenilo in da je pričevanja neresnično in napačno povzelo. Nobena izmed zaslišanih prič ni izrecno izpovedala, da je toženec vsem zaposlenim delavcem izplačeval na enak način. Vsaka izmed zaslišanih prič je vedela povedati le za zneske, ki jih je ona prejela in za svoj dogovor s toženo stranko, nobena pa ni vedela, kakšen je bil dogovor med tožnikom in toženo stranko. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi tožena stranka morala voditi evidenco o stroških dela skladno s 16. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006), ki v prvi alieni točke c) določa, da je delodajalec dolžan voditi evidence podatkov o povračilih stroškov v zvezi z delom, te pa tožena stranka ni predložila.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je nesmiselna in žaljiva navedba sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da je tožena stranka zaposlene zavajala, s tem, ko jim je dejala, da gotovina pomeni prevozne stroške in plačo za uspešnost, ker morajo biti od plače obračunani davki in prispevki, česar pa toženec naj ne bi storil. Po 2. odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, sestavni del plače pa je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Ker je torej plačilo za delovno uspešnost del plače, je delodajalec skladno z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.) dolžan tudi od tega dela plače obračunati in plačati prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in zaposlovanje v skladu z zakoni, na podlagi katerih so ti prispevki uvedeni. Z Zakonom o davku na izplačane plače (Ur. l. RS, št. 34/96 in nadalj.) pa je uvedena obveznost plačevanja davka na izplačane plače, ki ga plačujejo pravne in fizične osebe, ki izplačujejo plače in so po posebnih zakonih zavezanci za plačevanje prispevkov za socialno varnost. Poleg tega pa so dohodki iz zaposlitve obdavčeni z dohodnino v skladu z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.). Zaradi gotovinskega plačila dela plače iz naslova uspešnosti tako zakonsko predpisani davki in prispevki niso bili niti obračunani in seveda tudi ne plačani, saj tožena stranka tudi ni predložila evidence o podatkih o plačilu zakonsko določenih prispevkih za socialno varnost za tožnika za ta del gotovinskega plačila plače. K pritožbi tožeče stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je stališče sodišča prve stopnje, ki ji je priznalo stroške le za en pristop na narok, čeprav je bila tožeča stranka dejansko prisotna na dveh narokih, zmotno. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011, saj nagrada za narok po tarifni številki 3102 Tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) vključuje nagrado za vse naroke.

Ker tako niso podani razlogi, na podlagi katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ( 353.člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške.