Jedro

Ni pravne podlage za izdajo lokacijskega dovoljenja za vrtno lopo na zemljišču, ki je po srednjeročnem družbenem planu opredeljeno kot kmetijsko zemljišče prvega območja III. kategorije in po izvedbenem aktu ni dovoljena sprememba namembnosti rabe za kmetijsko dejavnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero ji je bila zavrnjena zahteva za postavitev lope za orodje s kletjo na zemljišču parc. št.... Tožena stranka navaja, da se sporno zemljišče nahaja v območju, ki je v srednjeročnem družbenem planu občine Radovljica 1986-1990 opredeljeno kot kmetijsko zemljišče prvega območja III. kategorije. Po 28. členu Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote Radovljica na površinah, ki so z družbenim planom opredeljene kot kmetijske površine, namenjene za kmetijsko proizvodnjo, ni dovoljena sprememba namembnosti rabe in uporabe za ljubiteljsko dejavnost. Iz overjenega grafičnega prikaza spornega območja, izhaja, da leži navedeno zemljišče v prvem območju kmetijskih zemljišč, zato predlagana gradnja ni možna. V tem primeru tudi ni možna izjema, ki jo predvideva 4. odstavek 11. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, ker občina ni sprejela predpisa, ki bi tako izjemo omogočal. Tožnica v tožbi izpodbija odločbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve procesnega prava. Trdi, da je odločba izdana na podlagi neveljavnih urbanističnih aktov občine Radovljica, neveljavnega družbenega plana občine Radovljica (1985-90) oziroma neusklajenega planskega akta. V upravnem postopku ni bilo ugotovljeno dejansko stanje na terenu, saj prostor, h kateremu pripada tudi parc. št..., predstavlja prostor vrtov naselja ... in je teren temu primerno razparceliran. Tudi na vseh parcelah v neposredni bližini so legalno in nelegalno zgrajene lesene vrtne lope. Že z načela enakopravnosti državljanov bi moral upravni organ pozitivno odločiti. Sklicevanje na plan 1985-1990, ki je prenehal veljati 1990 nima pravne podlage. Brezpredmetno je tudi sklicevanje na 4. odstavek 11. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, saj neusklajenost plana in PUP Občine Radovljica dovoljuje različno tolmačenje. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ali samo meritorno reši zadevo. Občini pa naj naloži uskladitev plana, PUPa in urbanističnih podlag s predpisi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožbena trditev, da v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno dejansko stanje na terenu, ne drži, saj iz podatkov spisov izhaja, da je bil dne 23.12.1993 opravljen ogled na samem kraju in o tem sestavljen tudi zapisnik, za katerega tožnica ne trdi, da ga ni podpisala.

Tožničino zatrjevanje, da je upravni organ kršil načelo enakosti pred zakonom, je sodišče ocenilo kot neutemeljeno. To načelo zavezuje upravni organ k dosledni uporabi zakona. Enakost bi bila kršena, če bi upravni organ v izpodbijani odločbi odločil drugače, kot je sicer odločil v podobnih zadevah na tem območju, urejenem z istim planskim in prostorsko izvedbenimi akti. Tožnica ne navaja, glede na koga naj bi jo upravni organ obravnaval neenako. Kolikor pa so na tem območju podobni objekti nelegalno zgrajeni (tožničina trditev), pa to ne pomeni, da je upravni organ tožnico neenako obravnaval. Tožnica svoje trditve, da je odločba izdana na podlagi neveljavnih urbanističnih aktov občine Radovljica, med njimi tudi neveljavnega družbenega plana občine Radovljica (1985-90), ni utemeljila. V pojasnilo tožnici sodišče pripominja, da veljajo po Zakonu o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Ur. l. RS, št. 48/90) prostorske sestavine družbenih planov republike, občin in posebnih družbeno političnih skupnosti za obdobje 1986-1990 do sprejema novih predpisov o urejanju prostora.

Po presoji sodišča je upravni organ v tej zadevi odločil v skladu s predpisi, na katere se tudi pravilno sklicuje. Tožena stranka tožnici tudi pravilno pojasnjuje določbo 17. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote Radovljica (Uradni vestnik Gorenjske, št. 17/87), po kateri urejanje površin za ljubiteljsko obdelavo ni dovoljeno na kmetijskih površinah, ki so trajno namenjene kmetijski proizvodnji (prvo območje), ampak le na kmetijskih zemljiščih nižjih kategorij. Na takem kmetijskem zemljišču, torej nižje kategorije, je izjemoma dovoljena gradnja individualne lope, kadar velikost kompleksa zemljišč ne presega dovoljenega obsega za enega uporabnika. Ker je iz planskih aktov razvidno, kot to pravilno navaja že tožena stranka, da je zemljišče, ki je predmet postopka, kmetijsko zemljišče prvega območja in ker 28. člen prej navedenega odloka določa, da na površinah, ki so z družbenim planom opredeljene kot kmetijske površine, namenjene za kmetijsko dejavnost, ni dovoljena sprememba namembnosti rabe in uporabe za ljubiteljsko dejavnost, sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka pravilno odločila.

V zvezi s tožbenim zahtevkom, da sodišče naloži uskladitev plana, PUPa in urbanističnih podlag s predpisi, pa sodišče tožnici pojasnjuje, da sodišče v upravnem sporu presoja le zakonitost izpodbijanega akta, za presojo skladnosti navedenih aktov z ustavo in zakonom pa je pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).