Jedro

Nepremoženjska škoda, ki jo je pritožnica trpela v zvezi z duševnimi bolečinami, ko je opazovala svojega trpečega mačka, ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik pravno priznanih škod.

Stroški, ki so se nanašali na zdravljenje zloma stegnenice, bi nastali v vsakem primeru, prav tako tudi strošek odstranitve igle, in to niso stroški, ki so nastali zaradi morebitne strokovne napake toženkinega zavarovanca. Pravi vzrok za nastanek teh stroškov je dejstvo, da je maček padel z balkona in si zlomil stegnenico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 9.802,22 EUR. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje sledi, da bolečine, ki jih je dolžnica prestala ob ogledu na trpečega mačka, niso pravna priznana škoda. Za odškodnino na podlagi 168. člena ZPP pa ni navedla dodatne predpostavke, da je bila škoda povzročena namenoma. Trditvena podlaga, ki se nanaša na bolečine tožnice, ki jih je trpela zaradi prask mačka, so preskope, zato na podlagi njih, ni bilo mogoče odločiti o višini odškodnine. Stroški za zdravljenje mačka v višini 1.102,22 EUR niso v vzročni zvezi z morebitno strokovno napako veterinarja, nadaljnji stroški zdravljenja v višini 4.200,00 EUR, pa niso izkazani.

2. Tožeča stranka zavrnilno sodbo izpodbija iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbenem postopku vztraja, da je upravičena do stroškov za zdravljenje mačka F., ker zdravljenje ni bilo uspešno oziroma je bilo strokovno napačno. Ker je bil zanjo maček F. stvar posebne priljubljenosti, zahteva zaradi hudih duševnih bolečin odškodnino, pa tudi zato, ker je bil maček zaradi hudih bolečin do nje agresiven in jo je poškodoval oziroma popraskal po rokah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da mora po splošnih pravilih odškodninskega prava za obstoj odškodninske odgovornosti biti izpolnjena temeljna predpostavka, in sicer nastanek pravno priznane škode, ki je opredeljena v 132. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Taksativno navedeni primeri so v členih 189 do vključno 182. 5. Nepremoženjska škoda, ki jo je pritožnica trpela v zvezi z duševnimi bolečinami, ko je opazovala svojega trpečega mačka, ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik pravno priznanih škod.

6. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je upravičena do odškodnine na podlagi četrtega odstavka 168. člena OZ, vendar prezre, da zakon pravico do te odškodnine določa samo v primeru, da je bila škoda povzročena namenoma. Za takšno situacijo v konkretnem primeru ne gre, saj tožeča stranka naklepnega ravnanja kirurga in s tem naklepne povzročitve škode ni zatrjevala.

7. Pritožničine trditve v zvezi z prestajanjem bolečin in nevšečnosti zaradi poškodb, ki jih je utrpela zaradi prask mačka, so nezadostne in presplošne. Pritožnica ni navedla, kako dolgo naj bi trajale bolečine oziroma kakšne nevšečnosti je trpela, ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi pa višine odškodnine iz tega naslova ne bi bilo mogoče odmeriti niti ugotoviti, ali so duševne bolečine dosegle prag pravno priznane škode.

8. Čeprav med strankama ni spora o okoliščini, da so v zvezi z zdravljenjem mačka nastali stroški v skupni višini 1.102,22 EUR, je sodišče s pomočjo izvedenca veterinarske stroke ugotovilo, da bi stroški, ki so se nanašali na zdravljenje zloma stegnenice, nastali v vsakem primeru, prav tako tudi strošek odstranitve igle, in to niso stroški, ki so nastali zaradi morebitne strokovne napake toženkinega zavarovanca. Pravi vzrok za nastanek teh stroškov je dejstvo, da je maček padel z balkona in si zlomil stegnenico. Zato zahtevek na plačilo stroškov zdravljenja v višini 1.102,22 EUR ni utemeljen.

9. In končno je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na plačilo 4.200,00 EUR nadaljnjih stroškov zdravljenja. Trditev, kaj naj bi ti stroški predstavljali, tožeča stranka ni postavila. Prav tako ni izkazala, da bi bila mačku naknadno amputirana noga, niti sodišču ni priložila dokazov oziroma računov, ki bi se nanašali na nadaljnje zdravljenje mačka. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

10. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).