Jedro

Pravica do pritožbe namreč ni neomejena. V konkretnem primeru je bila izčrpana s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Zmotna je razlaga obdolženca, da zato, ker je v skladu z URS Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen URS), vedno obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišč druge stopnje. Ustavno sodišče RS je že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja1. Stališče, da mora biti zoper vsako sodno odločbo omogočeno pravno sredstvo, bi bilo v nasprotju s pravico do sodnega varstva, saj bi onemogočilo, da sodišče dokončno in zavezujoče odloči o obdolžilnem predlogu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obdolženčevo pritožbo z dne 10. 10. 2022 kot nedovoljeno (I. točka izreka) ter obdolženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Pojasnjuje dejansko stanje prekrška in izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje ter izrečeno sankcijo. Izpodbijani odločitvi očita kršitev 127. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Predlaga ugoditev pritožbi ter vsebinsko presojo z izpodbijanim sklepom zavržene pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na vsebino pritožbe šteje, da pritožnik s pritožbo izpodbija le zanj neugodni del odločitve v izpodbijanem sklepu, to je odločitev o zavrženju njegove pritožbe z dne 10. 10. 2022 (I. točko izreka sklepa) ne pa tudi odločitve o oprostitvi plačila sodne takse za pritožbo (II. točko izreka).

5. Tako iz razlogov sodišča prve stopnje, kot tudi iz dokumentacije v spisu izhaja, da je storilec pritožbo z dne 10. 10. 2022 vložil zoper sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 141/2022 z dne 27. 9. 2022. Ker Zakon o prekrških (ZP-1) pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje ne dopušča, kot je pravilno storilcu obrazložilo sodišče prve stopnje, pritožba neutemeljeno očita, da bi sodišče pritožbo storilca z dne 10. 10. 2022 moralo obravnavati vsebinsko. V skladu z določbami ZP-1 je namreč mogoče odločitve pritožbenega sodišča izpodbijati zgolj z izrednim pravnim sredstvom tj. zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa jo lahko vloži le Vrhovno državno tožilstvo. Ker gre za izredno pravno sredstvo, njegova vložitev ne zadrži nastopa pravnomočnosti in izvršljivosti. V postopku o prekršku namreč postane odločitev pritožbenega sodišča pravnomočna z dnem, ko je odločitev o pravnem sredstvu odpravljena vlagatelju pravnega sredstva (drugi odstavek 199. člena ZP-1).

Pri tem pritožba s sklicevanjem na določbo 127. člena URS ne prepriča pritožbenega sodišča v nasprotno. Določba 25. člena URS med drugim res določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, 23. člen URS pa tudi, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, vendar je razlaga obdolženca glede pravice do pritožbe oziroma pravnega sredstva zmotna. Pravica do pritožbe namreč ni neomejena. V konkretnem primeru je bila izčrpana s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje PR 97/2022 z dne 31. 5. 2022 in z vsebinsko odločitvijo o njej Višjega sodišča v Celju PRp 141/2022 z dne 27. 9. 2022, medtem ko pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje ni dovoljena. Zmotna je namreč razlaga obdolženca, da zato, ker je v skladu z URS Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen URS), vedno obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišč druge stopnje. Ustavno sodišče RS je že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja1. Stališče, da mora biti zoper vsako sodno odločbo omogočeno pravno sredstvo, bi bilo v nasprotju s pravico do sodnega varstva, saj bi onemogočilo, da sodišče dokončno in zavezujoče odloči o obdolžilnem predlogu.

6. Ker je pritožbeno izpodbijana procesna odločitev o obdolženčevi pritožbi oziroma zaključek o nedovoljenosti njegove pritožbe zoper določbo sodišča druge stopnje, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška po osmem podstavku 56. člena Zakona o voznikih, na dokazno oceno sodišča prve stopnje v sodbi z dne 31. 5. 2022 oziroma na potek postopka pred sodiščem prve stopnje pred izdajo navedene sodbe z dne 31. 5. 2022 ter na nesorazmernost z navedeno sodbo izrečene sankcije, v predmetnem pritožbenem postopku neupoštevne, saj na zaključek o nedovoljenosti obdolženčeve pritožbe z dne 10. 10. 2022 ne morejo vplivati. Vsled temu se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do zadev Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jih pritožba izpostavlja v zvezi s temi nerelevantnimi navedbami.

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bi v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 moral plačati sodno takso za pritožbo. Ker se v spisovnem gradivu nahaja podatek o tem, da obdolženec prejema invalidsko pokojnino v višini 620,00 EUR, da je v družini zaposlena le žena, oba pa imata obveznost do preživljanja mladoletnih hčera, je pritožbeno sodišče na podlagi petega odstavka člena 144 ZP-1 odločilo, da ga bo te obveznosti oprostilo.

1 Glej npr. sklep US RS št. Up-114/96 z dne 25. 9. 1996.