Jedro

Določba 88. člena ZDen začasno, v primeru pravočasne vložitve zahteve za denacionalizacijo do zaključka denacionalizacijskega postopka, omejuje promet s premoženjem, glede katerega obstoji zgolj možnost vrnitve.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je nična kupoprodajna pogodba, s katero je prva toženka prodala drugemu tožencu stanovanje v izmeri 76m2 v stanovanjskem objektu na naslovu ... . Glede na (ne)uspeh v postopku je toženkama naložilo solidarno povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.888,51 EUR s pripadki in stranskemu intervenientu v višini 526,26 EUR s pripadki.

Stranski intervenient se je pritožil zoper odločitev o stroških. Meni, da sodišče ni pravilno uporabilo 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko mu ni priznalo stroškov odvetniškega zastopanja po odvetnici N. B., čeprav se v spisu nahaja njena vloga, prav tako pa iz zapisnika z naroka dne 6.3.2008 nedvomno izhaja, da se je naroka udeležila. Nedvomno so bili ti stroški potrebni za pravdo, sodišče pa pozna odvetniško tarifo in vrednost opravljenih del, tako da je tudi glede višine imelo vse potrebne podatke za odmero stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu prizna stroške v znesku 573,71 EUR, ki izhajajo iz priloženega računa.

Prvotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, meni pa tudi, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Zgrešena je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je nesporno dejstvo, da je tožeča stranka vlogo za denacionalizacijo dopolnila in da se zahteva nanaša tudi na nepremičnino vl. št. ... k.o. .... s parcelo št. 245/1 k.o. ... . 88. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se nanaša le na zavezanca za vrnitev podržavljenega premoženja, zato se na drugotoženo stranko ne more nanašati. Glede na 2. odstavek 130. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zato ostane pogodba v veljavi in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo ter v posledici tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. O tej bistveni okoliščini pa sodba tudi nima razlogov, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Ker drugotožena stranka ni zavezanec v denacionalizacijskem postopku, pogodba ni nična in je pravilna pravna podlaga za razsojo 103. člen ZOR. Razlog za razveljavitev sodbe je tudi v prekoračitvi tožbenega zahtevka. Ta se je glasil, da je predmetna pogodba „neveljavna (nična)“, sodišče pa ni odločilo o tem zahtevku, ampak da „je pogodba nična“. Poleg tega v zvezi z navedeno bistveno pravnorelevantno okoliščino in dejstvi sodba nima razlogov. O zahtevi za denacionalizacijo je bila prvotožena stranka obveščena šele 11.9.1995, pa še takrat ne glede spornega stanovanja. O stanovanju se je pričelo govoriti šele leta 2004, torej po poteku rokov iz 88. in 64. člena ZDen. Nobena od pogodbenih strank zato ni ravnala v nasprotju z 10. členom ZOR, niti z 88. členom ZDen, niti v nasprotju s 103. členom ZOR. Tudi pravnega interesa za ničnostno tožbo tožeča stranka ni izkazala; sodba v zvezi s tem nima ustreznih razlogov. Ko se je oprlo na 591. člen ZOR, je sodišče spregledalo 24. člen ZDen, da vrnitev stvari ne vpliva na najemna razmerja. Vprašanje je, ali glede predmetnega stanovanja obstaja dolžnost vrnitve, s tem v zvezi je tudi vprašanje pravnega interesa. Upravni organ bi moral ugotoviti ali obstaja dolžnost vrnitve. Od tega je odvisno ali pride v poštev uporaba 88. člena ZDen. Dopolnitvi zahteve za denacionalizacijo z dne 4.3.1993 oziroma 8.11.1993 sploh nista bili vloženi, saj nista dokumentirani v popisu spisa, torej vloga za denacionalizacijo v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen ni bila popolna. Zato še manj obstaja dolžnost vrnitve napram prvotoženi stranki kot denacionalizacijskem zavezancu za vračilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Drugi toženec pa v laični pritožbi navaja, da mu je občina v pogodbi zagotovila, da stanovanje ni v denacionalizacijskem postopku. Verjel je in bil prepričan v zakonitost nakupa stanovanja in v pravno državo. Zato ni pravično, da se mu sedaj, ko so se pojavili denacionalizacijski upravičenci, nalaga še plačilo stroškov tega postopka. S tem ko je kupil stanovanje, ni ničesar zagrešil. V hiši živijo tri družine, objekt je torej popolnoma zaseden, zato vrnitev v naravi ni smiselna. Denacionalizacijski upravičenci so, razen enega, izrazili željo po odškodnini, zato naj jim to plača prvotožena stranka, ki je opravila prodajo objekta.

Stranski intervenient je podal vlogo, ki jo je naslovil kot odgovor na pritožbo, vendar pa v njej dejansko ne odgovarja na pritožbene navedbe, temveč podaja svoje videnje denacionalizacijskega in spremljajočih postopkov.

Tožeča stranka na vročene pritožbe ni odgovorila.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3, uporaba na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 4/2008) ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, in sicer 88. člena ZDen, in izvedelo vse za razsojo relevantne dokaze, jih verodostojno in popolno povzelo v razlogih sodbe ter tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev je dovolj obrazložilo, da je preverljiva, pa tudi drugih procesnih kršitev ni zagrešilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa višje sodišče še dodaja: K pritožbi stranskega intervenienta: Skladno s 163. členom ZPP prvostopenjsko sodišče v sodbi odloči le o tistih stroških postopka, ki jih udeleženci postopka opredeljeno navedejo do konca glavne obravnave. Ker stroški zastopanja stranskega intervenienta po odvetnici N. B. niso bili priglašeni ne v njeni vlogi, ne na naroku za glavno obravnavo, ki se ga je udeležila, in tudi ne v predlogu za povrnitev stroškov stranskega intervenienta, ki ga je ob zaključku glavne obravnave podala njegova sedanja pooblaščenka, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske osnove za priznanje teh stroškov. Neutemeljen je zato očitek malomarnosti sodišču. Sodišče udeležencem postopka brez ustreznega (določnega in pravočasnega) predloga ne more priznati njihovih stroškov, pa čeprav jih samo zazna in je njihova višina glede na poznavanje Odvetniške tarife sodišču poznana. Po zaključku glavne obravnave vloženih dokazil o plačilu stroškov torej ni mogoče upoštevati.

K pritožbi prvotožene stranke: Zmotno je pritožbeno naziranje, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka dopolnila svojo vlogo za denacionalizacijo z dvema dopolnitvama, da se ta zahteva nanaša tudi na nepremičnino vl. št. ... k.o. ... s parc. št. 245/1 k.o. ...., pri čemer je sporno stanovanje del te nepremičnine, kot nesporna dejstva. Iz zadnjega stavka na 5. strani obrazložitve sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje prišlo do navedenih ugotovitev ob upoštevanju navedb pravdnih strank in na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Sodišče torej glede na uspeh dokaznega postopka šteje ta dejstva za nesporno dokazana, ne pa za nesporna.

88. člen ZDen se nanaša na vse pogodbe in ostala razpolaganja s premoženjem, za katere po določbah ZDen obstoji dolžnost vrnitve. ZDen je bil sprejet z namenom, da se popravijo krivice, prizadejane s strani države lastnikom zasebnega premoženja med 2. svetovno vojno in po njej. Zakon je prisilne narave, lastninska razmerja ureja na novo. Upravičencem omogoča, da zahtevke za denacionalizacijo uveljavljajo na različne načine in v različnih oblikah. Glede na to je zakonodajalec ocenil, da je za izvedbo denacionalizacije potrebno uzakoniti prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstoji dolžnost vrnitve. S prehodom lastninske pravice na tem premoženju na pravne subjekte, ki po ZDen niso zavezanci, bi bila namreč denacionalizacija onemogočena ali vsaj bistveno otežena. Prepoved razpolaganj s posledico ničnosti pravnega posla je v 88. členu ZDen uzakonjena v javnem interesu, da se omogoči izvedba denacionalizacije. Nacionalizirano premoženje je za določen čas izvzeto iz pravnega prometa. Gre za specialni predpis napram določbam ZOR. Zato je prvo sodišče materialnopravno pravilno svojo odločitev oprlo na 88. člen ZDen, ne pa na določila ZOR o ničnosti pogodb. S tem, ko ni ugotavljalo in razlagalo dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev o ničnosti pogodbe po ZOR, pa ni zagrešilo očitane procesne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov sodbe).

Čeprav sodišče sodbeni izrek ni zapisalo dobesedno tako, kot ga je postavila tožeča stranka, ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v tožbenem zahtevku navedla, naj sodišče ugotovi, da je predmetna pogodba „neveljavna“ ter v oklepaju dodala „nična“. Ker sodijo pogodbe, za katere je ugotovljeno, da so nične, med neveljavne pogodbe, s tem, ko je iz izreka izpustilo besedo „neveljavno“, ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Neveljavne pa so tudi pogodbe, ki so uspešno izpodbite (izpodbojne pogodbe). Zato bi bilo sodišču moč očitati le, da ni v celoti odločilo o tožbenem zahtevku. Vendar pa za obravnavanje zadeve v smeri izpodbojnosti predmetne pogodbe ni imelo na razpolago ustrezne trditvene podlage. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (1. odstavek 7. in 212. člen ZPP), v skladu s katerim mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek oziroma ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede tista dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (sklepčnost), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana – 214. člen ZPP) tudi dokaže. Naloga sodišča pa je, da na podlagi navedb strank opredeli pravno razmerje. Meje preizkusa tožbenega zahtevka torej tožeča stranka opredeli z navedbo dejanske podlage. Ker trditev o izpodbojnosti pogodbe tožeča stranka ni podala, hkrati pa je že v uvodnem delu tožbe zapisala, da vlaga „tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe“, se izkaže, da je sodišče dejansko odločilo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka: v celoti mu je ugodilo. S tem, ko ni obrazložilo, zakaj je iz sodbenega izreka izpustilo besedo „neveljavna“, tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne gre namreč za tako pomanjkljivost, ki bi onemogočala preizkus pravilnosti sodbe.

Kdaj je bila prvotožena stranka obveščena o tem, da je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, ni relevantno. „Obstoj dolžnosti vrnitve“ je potrebno tolmačiti kot možnost vrnitve, in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja po ZDen. Kot že obrazloženo, 88. člen ZDen predpisuje začasno, do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo oziroma v primeru pravočasne vložitve zahteve za denacionalizacijo do odločitve o njej, ustavitev prometa s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije. Zato ne vzdržijo pritožbena izvajanja, da pri sklepanju sporne pogodbe toženki nista ravnali v nasprotju z zakonom. Sporna pogodba je bila sklenjena v direktnem nasprotju z 88. členom ZDen.

Ob dejstvu, da je bila tožeča stranka napotena na vložitev predmetne tožbe, je vsekakor izkazan njen pravni interes. Zakaj obstoji pravni (in tudi ekonomski) interes tožeče stranke za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe, je prvo sodišče obrazložilo na 4. strani spodaj in na 5. strani izpodbijane sodbe. Ker so razlogi pravilni in je obrazložitev korektna, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanjo.

Sklicevanje na 1. odstavek 591. člena ZOR pri utemeljitvi, zakaj ni ovir za vračilo predmetnega stanovanjskega objekta denacionalizacijskim upravičencem, ob dejstvu, da so stanovanja zasedena, sicer res ni povsem dosledno, na pravilnost odločitve pa to ne vpliva. Za konkretni primer, ko gre za razmerja v zvezi z denacionalizacijskim postopkom, je specialnejši predpis 24. člen ZDen. Obe navedeni zakonski določili pa predpisujeta, da sprememba lastništva ne vpliva na najemna oziroma zakupna razmerja; določata torej enako. Sicer pa vprašanje načina vračanja predmetnega stanovanjskega objekta denacionalizacijskim upravičencem za odločitev v tej pravdi ni odločilno. Kot že rečeno 88. člen ZDen začasno, v primeru vložitve zahteve za denacionalizacijo do zaključka denacionalizacijskega postopka, omejuje promet s premoženjem, glede katerega obstoji možnost vrnitve, ne pa že dolžnost vrnitve. Odločitev o načinu vračanja premoženja denacionalizacijskim upravičencem pa sodi v upravno pristojnost; o tem bo odločeno v denacionalizacijskem postopku. Vprašanje veljavnosti pogodbe, ki sta jo glede predmetnega stanovanja sklenili prvo in drugotožena stranka pa predstavlja predhodno vprašanje in sodi v sodno pristojnost. Upravni organ bo torej šele po pravnomočnosti te zadeve lahko dokončno odločil ali obstaja dolžnost vrnitve predmetnega stanovanjskega objekta z vzpostavitvijo lastninske pravice denacionalizacijskih upravičencev na njem, ali pa jim bo izplačana odškodnina. In ker je za omejitev razpolaganja dovolj že možnost vrnitve določene nepremičnine, ne pa dolžnost vrnitve, tudi pritožbena izvajanja glede popisa zahteve za denacionalizacijo v denacionalizacijskem spisu niso relevantna. Denacionalizacijski postopek je namreč v teku, kar pomeni, da je bila zahteva za denacionalizacijo nedvomno vložena do poteka roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Po ugotovitvah prvega sodišča, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, se zahteva za denacionalizacijo nanaša tudi na nepremičnino, v kateri je predmetno stanovanje, zato ta nepremičnina zapade pod določilo 88. člena ZDen.

K pritožbi drugega toženca: Čeprav zahteva za denacionalizacijo v času sklenitve sporne pogodbe še ni bila vložena in torej prvotožena stranka zanjo še ni mogla vedeti, pa ob skrbnem ravnanju, ki se od pogodbenikov vsekakor zahteva (načelo vestnosti in poštenja – 12. člen ZOR), drugemu tožencu ne bi smela jamčiti, da stanovanje ni predmet denacionalizacijskega postopka (XIII. sporne pogodbe). Člen 88 ZDen uzakonja absolutno ničnost pravnih poslov, kakršen je bil tudi v tej pravdi obravnavani. Zato je pravilno stališče prvega sodišča, da zagotovilo prve toženke v XIII. pogodbe za razsojo ni relevantno. Prav tako ni relevantno, ali je drugi toženec dejansko vedel, da obstoji možnost, da bo vložena zahteva za denacionalizacijo predmetne nepremičnine. V vsakem primeru je šlo za nezakonit pravni posel. O stroških postopka je sodišče odločilo skladno z zakonom: glede na neuspeh tožene stranke v pravdi sta toženki po določilu 1. odstavka 154. člena ZPP dolžni povrniti pravdne stroške tožniku in stranskemu intervenientu.

V zvezi s trditvami o smiselnosti plačila odškodnine, ker so stanovanja zasedena, pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bo o načinu vračanja premoženja oziroma oškodovanja denacionalizacijskih upravičencev odločeno v denacionalizacijskem postopku.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. ter 1. odstavkom 163. člena ZPP. Pritožbene stroške je priglasila le prvotožena stranka; njej pa pritožbeni stroški glede na neuspeh pritožbe ne gredo.