Jedro

Zagovornik izpodbija ugotovitev, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom, pri čemer ne izhaja iz dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, ampak iz lastne - drugačne - ocene dejanskega stanja. S tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 23.10.1996 obs. A.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 130. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 130. člena KZ-77 v zvezi z 2. točko 42. člena in 2. točko 43. člena KZ določilo kazen 5 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.4.1997 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. A.K. dne 4.8.1997 iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje "spremeni oziroma podrejeno v celoti razveljavi ter izreče oprostilno sodbo".

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, poudarja, da obsojenčev zagovornik v zahtevi sploh ne pojasnjuje, za kakšno kršitev kazenskega zakona naj bi šlo, marveč z navajanjem okoliščin, na podlagi katerih sklepa, da obsojenec ni ravnal naklepno, uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik poudarja, da obs. A.K. ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da so pogodbe, naštete v izreku pravnomočne sodbe, za njegovo podjetje škodljive. Sodišči sta se po vložnikovem naziranju napačno oprli zgolj na matematični izračun škode, ki je razviden iz mnenja izvedenca finančne stroke dr. Š.Š., nista pa upoštevali, da je o sklepanju pogodb odločal delavski svet podjetja in da obsojenec ni imel nikakršnih možnosti in tudi razlogov ne, da bi tako odločitev delavskega sveta "blokiral", saj je pooblaščeni cenilec J.L. pred tem opravil cenitev osnovnih sredstev, ki so bila predmet pogodb, in jih ocenil celo višje od knjižne vrednosti. Če bi bile stvari ocenjene višje, pravi zagovornik obs. A.K., do nakupa sploh ne bi prišlo, pri čemer je potrebno po vložnikovem mnenju upoštevati tudi, da so se stvari prodajale v kompletu in da je bilo med njimi tudi nekaj takih, ki jih drugače nikakor ne bi bilo mogoče prodati. Šlo pa je tudi za specifične predmete, ki imajo omejen krog kupcev. Vse te okoliščine po naziranju vložnika zahteve kažejo, da obs. A.K. pri sklepanju pogodb ni ravnal z namenom povzročitve škode oziroma vedoč, da so pogodbe za podjetje škodljive, marveč ravno nasprotno, vse je sklenil z namenom, da bi podjetju preprečil nastanek škode.

Z vsemi temi navedbami obsojenčev zagovornik izpodbija ugotovitev v pravnomočni sodbi, da je obs. A.K. kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom in po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne izhaja namreč iz dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, pač pa iz lastne ocene dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tiste, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijani odločbi. Tako zagovornik obs. A.K. napada dokazno presojo glede ugotovitve, da se je obsojenec kot direktor, tedaj kot zastopnik oziroma predstavnik podjetja, zavedal protipravnosti takega svojega ravnanja in da je dejanje tudi hotel storiti ter namesto, da bi delavski svet opozoril, da je tak sklep za podjetje škodljiv in preprečil sklenitev pogodb, dopustil njihovo sklepanje, ter da je bilo obsojencu kot direktorju znano, da je v času tedanje inflacije sklepanje pogodb z 10% fiksno letno obrestno mero in triletno odplačilno dobo, glede na to da je bila obrestna mera za kredite spremenljiva, saj se je R gibal od 5,6 % do 21,5 % mesečno, torej da so obresti za kredite bile precej višje od obresti za hranilne vloge, pa je kljub temu sklenil za podjetje škodljive pogodbe, tako da je to dobilo le 26,4 % kupnine, ki bi jo sicer dobilo z določitvijo ustrezne obrestne mere. Glede na povedano se izkaže, da je zagovornik obs. A.K. zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zgolj zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega je po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Zato je vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.