Jedro

Prištevanje vrednosti daril (danih dedičem kadarkoli in na katerikoli način) pride v poštev le za osebe, ki bi prišle po zakonitem dedovanju v poštev kot dediči, to je osebe, ki bi dedovale v konkretnem primeru. Gre torej za zakonite dediče in concreto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da je zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožeče stranke darilna pogodba, sklenjena dne 18.5.1994 med darovalko J. A. in obdarjenko I. G., brez pravnega učinka proti tožeči stranki in sicer za 1/2 nepremičnine z ID 000 in ID 111, obe k.o. 1782 X., v obsegu prikrajšanja, to je v deležu 1/12 v razmerju do celote in se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Grosupljem pri navedenih nepremičninah vpiše lastninska pravica na ime tožnice v deležu do 1/12 (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno listino, s katero bo dovolila, da se pri spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke v deležu do 1/12 v razmerju do celote, v roku 15 dni (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 1.736,14 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma delno povzema potek postopka in odločitev sodišča prve stopnje. Prereka pravno kvalifikacijo prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeča stranka že „dedno odpravljena“, kar naj bi izhajalo iz sklepa o dedovanju po pok. J. A.. Poudarja, da gre za zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja prikrajšanje nujnega deleža po pokojni materi F. A., zato pomeni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka „dedno odpravljena, kar naj bi izhajalo iz sklepa o dedovanju po pokojnem J. A., nelogično in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Glede ponovljenega postopka navaja, da je prvostopenjsko sodišče darilno pogodbo kvalificiralo kot „logično nadaljevanje sklenjenega dednega dogovora“, kar je še bolj nepravilno, kot zaključek prvostopenjskega sodišča v prvi sodbi. Darilna pogodba z dne 18. 5. 1994 je namreč samostojen pravni posel. Prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku v tem delu ni upoštevalo kvalifikacije s strani drugostopenjskega sodišča. Iz vseh dokazov in okoliščin primera izhaja, da je omenjena darilna pogodba kot pravni tipus povsem samostojen pravni posel. Poleg tega je dedni dogovor institut dednega prava, za katerega veljavnost mora biti zadoščeno določenim obličnostnim zahtevam. Posledično se prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku zaradi napačne uporabe materialnega prava ni vsebinsko ukvarjalo z ugotavljanjem, ali je predmetna darilna pogodba pomenila takšno razpolaganje, ki je rezultiralo v prikrajšanju nujnega deleža tožeče stranke, temveč je še naprej ostalo na stališču, da izpodbijana darilna pogodba ni samostojen pravni posel, temveč da gre za nadaljevanje dednega dogovora. Tožeča stranka ne more mimo opažanja, da iz določenega razloga sodišče prve stopnje na vsak način poizkuša preko različnih contra legem interpretacij zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke. Kakršenkoli morebitni (s strani tožene stranke) zatrjevan ustni dogovor z dne 3. 10. 1993 nima nikakršne zveze z opredelitvijo pravne narave izpodbijane darilne pogodbe, sklenjene dne 18. 5. 1994. Zaradi napačne uporabe materialnega prava se prvostopenjsko sodišče znova ni ukvarjalo z dejanskim stanjem glede prikrajšanja nujnega deleža, z ničemer ni podprta in dokazana ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka „dedno odpravljena“, kar naj bi izhajalo iz sklepa o dedovanju po pokojnem J. A. (in ne po pokojni F. A.). Pavšalno razlogovanje sodišča, da je že po oceni pokojnega očeta tožnica dedno odpravljena, ne more biti zadosten temelj za ugotovitev, da ni prišlo do prikrajšanja nujnega deleža. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, da je potrebno pred odločitvijo o vrnitvi darila ugotoviti, ali je bil nujni delež prikrajšan in za koliko, pavšalna navedba, da je bila tožnica po obeh starših dedno odpravljena in navedba, da je prejela nepremičnino od obeh staršev, niso zadosten temelj za zaključek sodišča, da je dedno odpravljena in da ni prišlo do prikrajšanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje in ugodi zahtevku tožeče stranke, podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je izpodbijana sodba v celoti zakonita in pravilna, v celoti sprejema s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja še na dve pravni podlagi, po katerih bi bilo tudi mogoče zavrniti tožbeni zahtevek, in sicer opozarja na vsebino 28. člena Zakona o dedovanju, po katerem se pri ugotavljanju vrednosti zapuščine upoštevajo darila, ki jih je zapustnik na kakršenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, gre za dediča in concreto. To je v predmetni zadevi le toženec, ne pa njegova pokojna mati I., ki je umrla pred zapustnico in zato ni dedič, posledično se darila, dana I. G., ne morejo upoštevati pri ugotavljanju vrednosti zapuščine. Šteti jo je treba kot drugo osebo, ki ni zakoniti dedič, darila, dana takšnim osebam, pa se pri ugotavljanju vrednosti zapuščine upoštevajo le, če jih je zapustnik dal v zadnjem letu svojega življenja. V konkretnem primeru zato darila, prejetega leta 1994, torej 14 let pred smrtjo zapustnice, ni moč upoštevati pri izračunu čiste vrednosti zapuščine. Poleg tega je mogoče tožbeni zahtevek zavrniti tudi z uporabo določb teorije o realizaciji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba sicer utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sporna darilna pogodba predstavljala logično nadaljevanje sklenjenega dednega dogovora. Predmet dednega dogovora (delitev dediščine v zapuščinskem postopku po pokojnem J. A., opr. št. D 150/93) je bila namreč lahko le zapuščina po pokojnem J. A., ne pa tudi premoženje F. A.. Glede na to, da je potrebno sodbo sodišča prve stopnje potrditi iz drugih razlogov, o čemer bo več povedanega v nadaljevanju, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, navedene v sodbi in sklepu I Cp 3081/2011 v zvezi z ugotovitvijo, da je bila darilna pogodba z dne 18.5.1994 samostojen pravni posel, na podlagi katerega je lahko prišlo do prikrajšanega nujnega dednega deleža tožeče stranke. Pritožba ima v tem delu sicer prav, da bi sodišče prve stopnje praviloma moralo ugotavljati prikrajšanje nujnega dednega deleža in da pavšalna navedba, da je bila tožnica že dedno odpravljena, ne bi zadoščala.

6. Vendar pa podrobnejši odgovori na pritožbene navedbe niso potrebni, to pa zato, ker je sodišče druge stopnje pri presoji izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožena stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo utemeljeno opozorila na način izračunavanja vrednosti zapuščine po 28. členu Zakona o dedovanju (ZD) v zvezi s prikrajšanjem nujnega dednega deleža ter na razliko med dediči in concreto in dediči in abstracto. S tem je opozorila na materialnopravno podlago, ki v postopku še ni bila obravnavana in jo je pri predhodnem odločanju spregledalo tudi sodišče druge stopnje, ni pa šlo za navajanje novih dejstev, glede katerih bi bila tožena stranka prekludirana. Vsa odločilna dejstva v zvezi s to pravno podlago so bila že predhodno pravočasno navedena.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v zvezi s tem zmotno navedlo, da naj bila, kljub temu, da v konkretni zadevi ne gre za izročilno pogodbo, ampak za darilno pogodbo, situacija enaka kot pri izročilni pogodbi in da naj bi tožnica ohranila zahtevek, naj se darilo, ki je bilo sicer dano pravni prednici toženca, šteje kot darilo, ki ga je prednik dal dediču. Pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14. 12. 1995 se namreč nanaša le na izročitev in razdelitev premoženja, kar je povzeto tudi v določilo prvega odstavka 550. člena Obligacijskega zakonika (OZ, izročilna pogodba), medtem ko je ureditev po 28. členu Zakona o dedovanju (ZD) drugačna (primerjaj sklep II Ips 436/2004).

8. V preteklosti je bilo sicer v praksi sporno, ali gre pri izračunavanju nujnega deleža in razpoložljivega dela zapuščine, ko je vrednosti čiste zapuščine potrebno prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik kadarkoli in na katerikoli način naklonil osebam, ki bi po zakonitem dedovanju prišle v poštev kot dediči, za zakonite dediče in concreto, ali pa gre za zakonite dediče in abstracto, torej za vse osebe, ki spadajo v krog zakonitih dedičev. Zvezni zakon o dedovanju je bil namreč nejasen (drugače od ZD), ker je govoril le o zakonitih dedičih. Vendar pa je sodna praksa to stališče presegla (glej pravno mnenje VS Slov, 26.12.1989), besedilo v ZD pa je tudi drugačno. Glede na četrti odstavek 28. člena ZD pride tako prištevanje vrednosti daril (danih dedičem kadarkoli in na katerikoli način) v poštev le za osebe, ki bi prišle po zakonitem dedovanju v poštev kot dediči, to je osebe, ki bi dedovale v konkretnem primeru. Gre torej za zakonite dediče in concreto. Zakoniti dedič in concreto bi bil v tem primeru (če bi obstajala zapuščina in bi bil uveden zapuščinski postopek) toženec, ki mu ni bilo izročeno nobeno darilo. Toženec torej ni bil obdarjenec, ki bi bil (kot dedič v konkretnem primeru), zavezan za vračilo darila. Za vračilo darila bi bila lahko zavezana le njegova mati, ki je darilo prejela, če bi bila dedič in concreto. Ker pa je umrla pred F. A., je jasno, da to ne more in ne bi moglo priti v poštev. Toženčeva mati je tako, kot pravilno navaja tožena stranka, druga oseba v smislu 28. člena, za katero pa vračilo darila, danega že leta 1994, glede na rok, ne pride v poštev (zato tudi ne za toženca po tej podlagi).

9. Toženec torej od F. A. ni prejel nobenega darila, lastnik sporne nepremičnine ni postal na podlagi darilne pogodbe, pač pa je bil pravni temelj sklep o dedovanju, s katerim je podedoval sporne nepremičnine po svoji materi I. G.. Zahtevek, kakršen je postavljen zoper njega, zato ni sklepčen in ne utemeljen. Na podlagi oblikovalnega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, se za toženo stranko ne bi nič spremenilo, saj, kot že navedeno, toženec lastnik spornih nepremičnin ni postal na podlagi navedene darilne pogodbe. Sklep o dedovanju bi ostal še vedno veljaven, zato tudi v primeru ugotovitve, da sporna pogodba proti tožeči stranki nima pravnega učinka, to za toženo stranko ne bi ustvarjalo obveznosti izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila (niti ne bi bilo podlaga za vpis lastninske pravice na ime tožnice, kot je ta predlagala v primarnem zahtevku). Tožbeni zahtevek, kakršnega je postavila tožeča stranka, torej ni utemeljen.

10. Kljub napačnim razlogom sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, in ki so bili že navedeni v predhodni obrazložitvi. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, tožbeni zahtevek tožeče stranke je ob pravilni uporabi materialnega prava neutemeljen.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben (165. člen ZPP in 154. in 155. člen ZPP).