Jedro

Revizijsko sodišče presoja pravilno uporabo materialnega prava na podlagi že ugotovljenih dejstev, to je prevzema vrednosti 20.000 nemških mark in sklenitve pogodbe o tem, da bo toženec za tožnico vložil denar v agencijo za posojanje denarja. Ker pogodbe ni izpolnjeval, je pravilna odločitev sodišč, da je po 262. členu ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena OZ za to odgovoren. Njegova kršitev je tožnici omogočala, da je po 125. in 126. členu ZOR razdrla pogodbo in zahtevala vrnitev tistega, kar je dala (132. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici znesek 9.032,78 eurov v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju za euro pri Novi ljubljanski banki d.d. Ljubljana na dan 23.5.2002, od tega dne dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti do plačila. Po toženčevi pritožbi, ki ji je sodišče druge stopnje delno ugodilo in spremenilo sodbo, mora toženec plačati tožeči stranki 5.624,20 eurov z obrestmi od 23.11.1999 do 22.5.2002 po obrestni meri, kot se obrestujejo devizne vloge za euro v kraju izpolnitve na vpogled, v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju za euro pri Novi ljubljanski banki d.d. Ljubljana, na dan 23.5.2002, od tega dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku.

Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje delno ugodili tožbenemu zahtevku, čeprav za to ni bilo relevantnih dokazov.

Potrdilo banke in izpoved tožnice dokazujeta le to, da je imela denar, ne pa tudi dogovora s tožencem in izročitve denarja. Tožencu, ki je to zanikal, ni bila dana možnost, da bi "sam z neposrednim zaslišanjem tožnice dokazoval svoje trditve. Trditve toženca, da so navedbe tožnice v celoti neresnične, pa je možno dokazati le z hkrati neposrednim zaslišanjem obeh pravdnih strank". Tudi v reviziji trdi, da s tožnico ni sklenil ne pisnega, ne ustnega dogovora, zato tožnica ni mogla razdreti dogovora o vložitvi sredstev in zahtevati izplačila zneska, ki ga dejansko ni izročila.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženec, ki na splošno uveljavlja bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, ne pojasni, za katere kršitve naj bi šlo. Omenja dejstvo, da bi toženec z neposrednim zaslišanjem tožnice dokazoval svoje trditve, toda zaslišanje prič in pravdnih strank opravlja sodišče, poleg tega pa toženec na narok za glavno obravnavo dne 19.3.2002 ni prišel po lastni volji in mora nositi posledice odsotnosti. Tedaj bi bil lahko tudi zaslišan kot stranka, na kar sicer ni bil posebej opozorjen, toda to ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker je toženec pred pritožbenim sodiščem ni uveljavljal, je ne more niti v reviziji.

Vse ostale kršitve, ki jih navaja v reviziji, izražajo nestrinjanje z izvedenimi dokazi in dokazno oceno, česar pa v reviziji zaradi izrecne prepovedi v tretjem odstavku 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem pravilni uporabi procesnega in materialnega prava, zato se z dejanskim stanjem ukvarjata le sodišči prve in druge stopnje.

Revizijsko sodišče presoja pravilno uporabo materialnega prava na podlagi že ugotovljenih dejstev, to je prevzema vrednosti 20.000 nemških mark in sklenitve pogodbe o tem, da bo toženec za tožnico vložil denar v agencijo za posojanje denarja. Ker pogodbe ni izpolnjeval, je pravilna odločitev sodišč, da je po 262. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 75/89, ki se uporablja na podlagi 1060. člena OZ, Uradni list RS, št. 83/2001) za to odgovoren. Njegova kršitev je tožnici omogočala, da je po 125. in 126. členu ZOR razdrla pogodbo in zahtevala vrnitev tistega, kar je dala (132. člen ZOR).

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).