Jedro

Obstoj soposesti stanovanjskih prostorov ni odvisen od tega, ali se spalnica uporablja za spanje in kuhinja za kuhanje, ampak je odvisen od tega, ali ima posestnik dejansko oblast nad posameznim stanovanjskim prostorom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec motil tožnico v soposesti stanovanja v prvem nadstropju hiše na P. cesti 47 v kraju L., ki obsega kuhinjo, dnevno sobo, spalnico, pisarno, delovno sobo, predsobo in kopalnico z WC, s tem, da je dne 2.10.1999 zamenjal ključavnici na vratih dnevne sobe, spalnice in pisarne in ji s tem onemogočil vstop vanje in njihovo souporabo. Sklenilo je, da mora toženec v roku 8 dni v vrata spalnice in pisarne v tem stanovanju vgraditi ključavnice, ki so bile vgrajene pred motitvenim dejanjem ali pa tožnici izročiti ključe novih ključavnic oz. odpreti vrata ter ji omogočiti vstop v spalnico in pisarno ter njuno nadaljnjo uporabo, da ne bo izvršbe. Tožencu je bilo prepovedano, da v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posega v soposest tožnice na stanovanju v prvem nadstropju stanovanjske hiše na P. cesti v kraju L. Hkrati s to odločitvijo je vzelo na znanje delni umik tožbe, ki se nanaša na dajatveni zahtevek za vgraditev ključavnice, ki je bila vgrajena pred motitvenim dejanjem v vrata dnevne sobe, ali pa izročiti ključ nove ključavnice. Razveljavilo je sklep o začasni odredbi glede izročitve ključa vrat dnevne sobe in v tem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi ugovor tožene stranke zoper sklep o nerazveljavljenem delu začasne odredbe. Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške in stroške za izdajo začasne odredbe v znesku 140.065,00 SIT in odločilo, da mora svoje pravdne stroške nositi sam.

Proti sklepu se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse ritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da bi realizacija izpodbijane odločbe le še poglobila spore med pravdnima strankama in povečala število konfliktnih situaciji med njima. Samo dejanje zamenjave ključavnic priznava, vendar pojasnjuje, da je s tem le hotela zagotoviti normalno delo v pisarni in zasebnost v nekdaj skupni spalnici pravdnih strank. Toženec vztraja, da tožnica v njegovi spalnici ni imela soposesti vse od takrat, ko jo je prenehala uporabljati za prenočevanje. Poudarja, da je bistveno vprašanje pri posesti to, da ima ta še ekonomski smisel. Po mnenju toženca je potrebno upoštevati funkcionalno rabo posameznega prostora, ki je hkrati pogoj za ekonomski interes izvajanja posesti posameznega prostora v stanovanju za zahtevek varovanja posesti. Izpodbijani odločitvi očita formalističnost in neživljenjskost, saj je toženec z njo prizadet v svoji ustavni pravici do lastninske pravice in do zasebnosti.

Predlaga, da sodišče njegovi pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje na podlagi temeljite ocene vprašanja obstoja ekonomskega interesa za tožbo. Zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je tožnica bila v soposesti med drugim tudi dnevne sobe, spalnice in pisarne, saj je v dnevno sobo nemoteno vstopala, zalivala rože, občasno gledala televizijo in jo pospravljala. V spalnico je nemoteno vstopala in tam imela tudi še vedno del svoje garderobe in osebne dokumente. Ker je ugotovljeno, da je občasno tudi uporabljala računalnik za pisanje dopisov v pisarni in je v njej uporabljala tudi telefonski aparat, ne more biti nobenega dvoma, da je bila dejansko v soposesti teh prostorov. Pri tem pritožbeno sodišče ne more slediti stališču pritožnika, da se soposest spalnice izvaja le s prenočevanjem v njej. Posest je dejanska oblast nad stvarjo, kako jo posestnik izvaja, pa je njegova stvar, le drugemu ne sme škoditi. V danem primeru gre za soposest stanovanja, ki ga je vse do posega toženca tožnica nemoteno uporabljala. S tem, ko je bila z dejanji toženca iz dosedanje soposesti izključena, je nedvomno prizadet tudi njen ekonomski interes, ki jo legitimira k tožbi za varstvo posesti.

Bistvena razlika je namreč ali lahko stanovanje uporablja le omejeno na posamezne prostore ali pa v celoti, tako kot ga je uporabljala vsa leta nazaj. Neutemeljeni so zato očitki, da gre za zlorabo instituta varovanja posesti ali prizadetosti toženca v njegovi ustavni pravici do lastninske pravice in do zasebnosti. O lastninski pravici se namreč v motenjskem sporu ne odloča, ustavna pravica do zasebnosti pa mu tudi ni bila kršena, ker jo v tem pogledu in na tak način doslej še ni imel, pa jo je z motitvenim dejanjem hotel pridobiti. Da je toženec onemogočil tožnici vstop v navedene prostore, je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo in tega pritožnik ne izpodbija. To je pravilno spoznalo kot motitveno dejanje in ob pravilni uporabi določb 75., 78. in 80. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ugodilo tožbenemu zahtevku. Vsakršna drugačna odločitev bi bila v nasprotju z materialnim pravom, zato so tudi vsi očitki, da je odločitev formalistična in neživljenjska in nakazovanje, da gre za šikaniranje toženca, brez podlage. Ta je bil tisti, ki je samovoljno izključil tožnico iz soposesti dela stanovanja, zato tudi ne more biti on tisti, ki bi bil deležen sodnega varstva. Pritožbo toženca zoper sklep o motenju posesti je pritožbeno sodišče zato kot neutemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tudi zavrnilo pritožbo zoper sklep, izdan v zvezi z začasno odredbo, ki ga tožena stranka izpodbija, ne da bi obrazložila zakaj. Pritožbeno sodišče je zato opravilo preizkus le po uradni dolžnosti, vendar pa ugotavlja, da v postopku v zvezi z njim ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev po 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 14. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Pritožba je zato neutemeljena ne glede na to, da je tudi sicer z odločitvijo o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o motenju posesti tožeči stranki prenehal interes za izpodbijanje sklepa v zvezi z izdajo začasne odredbe, ker je bila njena veljavnost določena le do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je pod točko II., III. in IV. potrdilo na podlagi 2. tč. 380. čl. ZPP.

Tožena stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe, podlago pa ima v čl. 154 ZPP.