Jedro

Sodišče je tisto, ki odloča, katere dokaze bo izvedlo. Ko sodišče ugotovi, da že izvedeni dokazi zadoščajo za njegovo odločitev, nadaljnje izvajanje dokazov zavrne.

V skladu z določbo 2. odstavka 72. člena SPZ skupni lastniki solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Navedeno določbo ni mogoče razumeti tako, da bi bila solidarna odgovornost podana le, kadar skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki 28.170,00 EUR z obrestmi od 1.12.2008 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek (glede zamudnih obresti) je zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je predlagala izvedbo dokaza po zaslišanju strank, pa je ta dokazni predlog prvostopno sodišče zavrnilo, ni pa utemeljilo zakaj. Sodišče je tudi samo določilo, katere okoliščine so med strankama nesporne. Že iz teh nespornih okoliščin pa bi moralo sodišče v posledici ugotoviti, da med toženko in njenim bivšim možem že več kot 10 let ni prave komunikacije, da so med njima sovražni odnosi, kar pa ključno vpliva na odločitev v predmetni zadevi. Sodišče je kot nesporno ugotovilo tudi, da med bivšima zakoncema teče pravdni postopek, pa sodišče ni hotelo pribaviti zadevnega spisa in predlog o vpogledu v ta spis neutemeljeno zavrnilo. Nadalje izpodbijana sodba kot nesporno omenja začasno odredbo, ki je bila izdana v postopku dne 13.2.2003. Jo pa sodišče napačno tolmači. Začasna odredba namreč v ničemer ne nalaga tožeči stranki hrambe zadevnega plovila. Izdana je bila, ko je bilo plovilo še na prvotni lokaciji v V. g.. K tožeči stranki je bila pripeljana šele v septembru istega leta, v nasprotju z začasno odredbo in je tako tožeča stranka pomagala s sprejetjem jahte v hrambo na svojem teritoriju pri izvedbi kaznivega dejanja nespoštovanja sodnih odločb. Sodišče bi navedeno lahko ugotovilo, če bi zaslišalo toženko, pri tem pa tudi ugotovilo, da se ta v desetih letih ni uspela dogovoriti z bivšim možem o skupnem premoženju. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 2. odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika. Ta določba namreč zahteva skupno uporabo in razpolaganje s skupno stvarjo in v posledici tega določa solidarno odgovornost za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Z bivšim možem pa toženka ni nikoli skupno uporabljala ali razpolagala s predmetno premičnino. Zato tudi ni podana solidarna odgovornost vseh solastnikov. Prvostopno sodišče bi moralo uporabiti določbo 3. odstavka 72. člena SPZ, ker je tožeča stranka že, ko je jahto sprejela v hrambo vedela, da sta si njuna solastnika v hudem sporu. Vse aktivnosti v zvezi s hrambo jahte je izvajal B. T. sam ali preko podjetja S. d.o.o. Z njim je bila sklenjena pogodba o hrambi in zato toženka ni solidarno odgovorna za terjatve v zvezi s hrambo jahte. Razlogi izpodbijani sodbe naj bi bili tudi sami s seboj v nasprotju in sicer ugotovitev sodišča, da je B. T. brez vednosti in soglasja toženke pripeljal jahto k tožeči stranki in nadalje opiranje odločitve na 2. odstavek 72. člena SPZ. V tem vidi pritožba tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka v svoji pritožbi izrecno uveljavlja obstoj pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka iz 6. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V čem naj bi bila podana kršitev iz 6. točke, iz pritožbe ni razvidno. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi ni podana kršitev določb iz 14. točke 339. člena ZPP, saj ima sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in logični ter niso sami s seboj v nasprotju. V pritožbi prikazano nasprotje v razlogih, ki se nanaša na razloge prvega sodišča v 2. in 3. odstavku na list. št. 76, je le navidezno. Odvisno je od razlage določbe 2. odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika, kar bo navedeno v nadaljevanju.

Sodišče je tisto, ki odloča, katere dokaze bo izvedlo. Ko sodišče ugotovi, da že izvedeni dokazi zadoščajo za njegovo odločitev, nadaljnje izvajanje dokazov zavrne. Tako je ravnalo tudi prvo sodišče, ko je zavrnilo izvedbo dokaza po zaslišanju pravdnih strank in nekaterih prič, pri čemer pa je svojo odločitev o tem tudi ustrezno utemeljilo v razlogih sodbe. Prav tako sprejema pritožbeno sodišče tudi razloge sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga po vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani , ker dejansko ni bil po toženki dovolj konkretiziran.

Prvo sodišče je tudi pravilno ugotovilo med strankama nesporna dejstva. Pri tem je jasno utemeljilo, katera dejstva in iz katerih razlogov šteje za nesporna, svojo odločitev pa oprlo tudi na določbo 2. odstavka 214. člena ZPP. Katera po prvostopnem sodišču ugotovljena nesporna dejstva, naj bi bila sporna in zakaj, toženka v pritožbi konkretizirano ne navaja.

Odnos med toženko in njenim bivšim možem ter problemi med njima v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, ne morejo biti predmet odločanja v predmetni pravdni zadevi. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ravnanje B. T., zato niso pomembne za odločitev. Trditev v pritožbi, da je tožeča stranka sodelovala pri samovoljnemu razpolaganju B. T. z jahto, ki je skupno premoženje toženke in B. T. in bila pri tem nedobroverna, so le trditve, ki nimajo podlage v podatkih spisa in izvedenih dokazih. Toženka pri tem neutemeljeno kot začasno odredbo z dne 13.2.2003 obravnava le sklep Okrožnega sodišča datiran tega dne o izdaji začasne odredbe, s katero je bilo tožencu B. T. prepovedano premikanje ali transport nedograjenega plovila, ki leži na parceli v V. g.. Začasno odredba je treba obravnavati kot celoto v povezavi s sklepom z dne 25.10.2004 in z dne 4.2.2005. Šele v sklepu z dne 25.10.2004, ko se je jahta že nahajala v marini pri tožeči stranki, je bila ta jahta identificirana. Sklep iz priloge pod A2 je bil tisti, ki je preprečeval izplutje plovila iz jahtnega centra tudi po prenehanju pogodbenega razmerja glede hrambe obravnavane jahte med tožečo stranko in družbo S. d.o.o. Ne glede na to, na čigavo iniciativo in iz kakšnih razlogov (spor med zakoncema T. zaradi obsega in deleža na skupnem premoženju) se mora nahajati jahta v jahtnem centru tožeče stranke, ki jo je dolžna do nadaljnjega hraniti v svojih prostorih, je dejstvo, da je lastnik jahte zaradi hrambe jahte obogaten, po drugi strani pa tožeča stranka, ki jahto hrani, prikrajšana, ker jahta zaseda prostor v marini in tožeči stranki onemogoča, da bi ta prostor oddajala drugim strankam proti ustreznemu plačilu. Nedvomno je torej podana podlaga za obogatitveni zahtevek. V skladu z določbo 2. odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika pa skupni lastniki solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Navedeno določbo ni mogoče razumeti tako, kot jo razume pritožba, da bi bila solidarna odgovornost podana le, kadar skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo. Analogno določbo določbi 2. odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika ima tudi 2. odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki med drugim določa, da za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim, kakor tudi s posebnim premoženjem. V 3. odstavku navedene določbe pa je določeno, da ima zakonec pravico terjati od drugega zakonca (ali bivšega zakonca) povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več kot znaša njegov del dolga. Vendar pa razmerja med bivšima zakoncema nimajo vpliva na upravičenja tožeče stranke v zvezi s terjatvijo, ki se nanaša na dolg, ki izvira iz skupnega premoženja oziroma skupne stvari.

Glede na vse spredaj navedeno torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, odločitev prvega sodišča je v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna in zakonita in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.