Jedro

Sodišče daje v postopku zaradi motenja posesti varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ) in je zato v teh pravdah brez pomena, ali tožena stranka izvršuje posest na podlagi pravice do posesti. Edino izjemo od tega pravila predstavlja ugovor toženca, da je v drugi (petitorni) pravdi, ki je tekla vzporedno, pridobil pravico do posesti (pravilo petitorium absorbet possessorium). Toženec se na podlagi tega pravila v posestnem sporu lahko izjemoma sklicuje na svojo pravico do posesti, pri čemer je ugovor upošteven, če je tisti, ki naj bi posest motil, pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. V takem primeru tožnik, ki bi v posestnem sporu uspel dokazati zadnje posestno stanje in toženčev poseg v posest, s tožbo ne bo uspel, saj ne uživa več posestnega varstva, ker v predhodnem petitornem sporu ni uspel dokazati svoje pravice. Navedeno pravilo pa se lahko uporabi le, če je prišlo do petitorne rešitve spora med trajanjem posestne pravde, ali če je prišlo do petitorne rešitve spora neposredno pred začetkom posestne pravde.

Izrek

I. Pritožba se v delu zoper II. točko izreka sklepa zavrže. II. Pritožbi se v delu zoper stroškovno odločitev delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu izpodbijanega dela (III. točki izreka) spremeni tako, da se v tem delu pravilno glasi: »Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 877,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.«

III. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijani I. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: V I. točki izreka: zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prvotno stanje in montirati staro ključavnico na vhodna vrata stanovanja, izročiti tožeči stranki ključe vhodnih vrat in ji omogočiti uporabo stanovanja, sicer je na stroške tožene stranke to upravičena storiti tožeča stranka, da se ji prepovedujejo bodoča motilna dejanja ter da je tožeči stranki dolžna plačati pravdne stroške.

V II. točki izreka: zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prvotno stanje in montirati staro ključavnico na vhodna vrata stanovanja in omogočiti tožnici vstop v stanovanje, sicer je na stroške tožene stranke to upravičena storiti tožeča stranka ter da je v primeru neizpolnitve obveznosti tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarno kazen 300,00 EUR, za vsak dan zamude tožene stranke z izpolnitvijo.

V III. točki izreka: tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.045,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, ker naj ne bi imela več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, saj naj ne bi bilo dokazano, da je tožnica še vedno posestnica stanovanja. Tudi v kolikor ima toženec sodbo za izpraznitev stanovanja, to ne pomeni, da je to že realiziral in da ima stanovanje v posesti, tožnica, pa da je izgubila posest. Sodišče se glede tega ni opredelilo, tako sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku in 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je nepopolno razčiščeno, saj sodišče glede dejstva ali je tožnica še vedno posestnica stanovanja in ali je toženec motil njeno posest ni zaslišalo predlaganih prič in pravdnih strank, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku in 8., 14., in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče neutemeljeno ni sledilo navedbi tožnice glede posredne posesti, posledično pa je dejansko stanje nepopolno razčiščeno in manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku in 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je šlo za spor glede motenja posesti, kjer je nagrada tarifirana po 300 točk, gredo toženi stranki samo nagrada za odgovor na tožbo ter prvi narok, vse druge vloge pa so bile nepotrebne, poleg tega pa so bile vložene šele na prvem naroku, tožnica pa nanje ni imela možnosti odgovoriti, saj ji sodišče ni določilo roka. Tožnica je brezposelna, brez dohodka in plačila stroškov ne zmore, zato bi bilo pravilneje, da bi sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je v delu zoper II. točko izreka prepozna, v delu zoper III. točko izreka je delno utemeljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Glede zavrženja pritožbe v delu zoper II. točko izreka:

5. Pritožba je prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo (drugi odstavek 343. člena ZPP).

6. Na podlagi določila prvega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (ZS), ki je bil spremenjen z Zakonom o spremembah Zakona o sodiščih (ZS-M), sodišča v času od 15. julija do 15. avgusta poslujejo v omejenem obsegu (poletno poslovanje). V času poletnega poslovanja sodišča razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah (drugi odstavek 83. člena ZS). Po 5. točki tretjega odstavka 83. člena ZS so nujne zadeve tudi postopki v zadevah zavarovanja, kamor sodijo tudi začasne odredbe. Za zadeve, ki so nujne, torej tudi za sklep o začasni odredbi, pa procesni roki tečejo tudi v času poletnega poslovanja (drugi odstavek 83. člena ZS).

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v II. točki izreka odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, torej v nujni zadevi, dne 21. 7. 2020 in v pravnem pouku izpodbijanega sklepa med drugim pravilno navedlo, da je zoper sklep dovoljena pritožba v 8 dneh od prejema pisnega odpravka. Izpodbijani sklep je bil tožeči stranki, kot je razvidno iz vročilnice, priložene pod red. št. 16, vročen 3. 8. 2020 (to je že v času veljave Zakona o spremembah Zakona o sodiščih (ZS-M)), naslednji dan pa je začel teči 8-dnevni rok za pritožbo1, ki se je iztekel v torek, 11. 8. 2020. Pritožnik je pritožbo, kot je razvidno iz dohodnega zaznamka na izvirniku pritožbe (red. št. 18), neposredno predložil sodišču 18. 8. 2020, kar pa je po izteku pritožbenega roka. V skladu s 351. členom ZPP je zato sodišče druge stopnje pritožbo v delu zoper odločitev o predlogu za začasno odredbo zavrglo kot prepozno.

Glede zavrnitve pritožbe v delu zoper I. točko izreka

8. Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker naj tožeča stranka ne bi več imela pravnega interesa za nadaljevanje postopka, saj naj ne bi bilo dokazano, da je tožnica še vedno posestnica stanovanja, je zmotno.

9. Sodišče prve stopnje je v 14. in 15. točki izpodbijanega sklepa navedlo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, ker je tožeča stranka tekom pravde izgubila pravico do posesti spornega stanovanja v razmerju do tožene stranke, ki je to pravico pridobila, zato tožeča stranka nima pravice do posestnega varstva, posledično pa je treba njen zahtevek zavrniti.

10. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 9. in 10. točki izpodbijanega sklepa, daje sodišče v postopku zaradi motenja posesti varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)) in je zato v teh pravdah brez pomena, ali tožena stranka izvršuje posest na podlagi pravice do posesti. Edino izjemo od tega pravila predstavlja ugovor toženca, da je v drugi (petitorni) pravdi, ki je tekla vzporedno, pridobil pravico do posesti (pravilo petitorium absorbet possessorium). Toženec se na podlagi tega pravila v posestnem sporu lahko izjemoma sklicuje na svojo pravico do posesti, pri čemer je ugovor upošteven, če je tisti, ki naj bi posest motil, pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. V takem primeru tožnik, ki bi v posestnem sporu uspel dokazati zadnje posestno stanje in toženčev poseg v posest, s tožbo ne bo uspel, saj ne uživa več posestnega varstva, ker v predhodnem petitornem sporu ni uspel dokazati svoje pravice. Navedeno pravilo pa se lahko uporabi le, če je prišlo do petitorne rešitve spora med trajanjem posestne pravde, ali če je prišlo do petitorne rešitve spora neposredno pred začetkom posestne pravde.2

11. Sodišče v celoti sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožena stranka razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrajnega sodišča v ..., opr. št. II P 1251/2019 z dne 29. 1. 2020, po kateri se je tožeča stranka dolžna izseliti iz spornega stanovanja ter ga prostega oseb in stvari izročiti toženi stranki. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, kateri pravdni stranki nista nasprotovali, da je navedena sodba postala pravnomočna dne 4. 6. 2020, izvršljiva pa dne 4. 7. 2020, torej dobrih pet mesecev po vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe iz naslova motenja posesti, ki sta bila vložena dne 29. 1. 2020 (žig sodišča na list. št. 1). V obravnavanem sporu sta tako vzporedno tekli petitorna in posesorna pravda, pri tem pa je prej prišlo do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi. Toženec je tekom predmetnega pravdnega postopka pridobil pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, po kateri je morala tožeča stranka sporno stanovanje izprazniti. Na podlagi omenjene pravnomočne in izvršljive sodbe je tožena stranka tako pridobila pravico do posesti stanovanja, tožeča stranka pa je na podlagi predmetne sodbe pravico do posesti stanovanja izgubila, sodišče prve stopnje pa je vsled navedenega pravilno zaključilo, da tožeča stranka posestnega varstva v razmerju do tožene stranke ne uživa več, posledično pa je njen zahtevek neutemeljen in ga je potrebno zavrniti.

12. Razlogom sodišča prve stopnje za uporabo pravila petitorium absorbet possessorium in zavrnitev tožbenega zahtevka na podlagi njegove uporabe pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, sodišče pa jih je v točkah 12. do 15. izpodbijanega sklepa obširno in natančno obrazložilo, tako da je sklep v tem delu možno preizkusiti, posledično pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožba sodišču prve stopnje prav tako neutemeljeno očita neizvedbo dokaznih predlogov tožeče stranke, s katerimi ta dokazuje, da je motilno dejanje izvršila tožena stranka, tožeča stranka pa še vedno izvršuje posredno posest, posledično pa tudi nepopolno razčiščeno dejansko stanje. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi pravilno odločilo na podlagi pravila petitorium absorbet possessorium, to je na podlagi pravice do posesti in ne na podlagi zadnjega stanja posesti in nastalega motenja, kar je sicer pravilo (prvi odstavek 33. člena SPZ). Posledično pa slednje (zadnje stanje posesti in nastalo motenje) za odločitev sodišča prve stopnje v predmetni zadevi ni relevantno, izvedba dokazov v tej smeri pa tako ne bi v ničemer vplivala na drugačno odločitev sodišča prve stopnje, kar je v 5. točki izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev v predmetni zadevi, vsled navedenega pa pritožbene navedbe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja niso utemeljene. Pritožbeno sodišče pa sledi tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica v zvezi z navedbami o posredni posesti ni zmogla svojega trditvenega bremena, nezadostne oz. pomanjkljive trditvene podlage pa tožeča stranka ne more nadomestiti s predlaganimi dokazi, saj bi v tem primeru prišlo do nedovoljene širitve trditvene podlage (212. člen ZPP). Glede na nasprotovanje tožene stranke trditvam tožeče stranke, da iz stanovanja še ni v celoti izpraznila svojih predmetov, je prešlo breme na tožečo stranko, da poda konkretne trditve, na katere opira svoj dokazni predlog (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožeča stranka bi tako morala, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, konkretizirano opredeliti predmete, ki naj bi jih še vedno imela v spornem stanovanju, namesto tega pa je predlagala, da se o obstoju posredne posesti izvedejo predlagani dokazi. Ker tožeča stranka ni določno navedla, katera dejstva (oz. kateri predmeti so že v stanovanju) naj bi se dokazala z izvedbo predlaganih dokazov, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznih predlogov tožeče stranke, saj manjkajočih navedb ni mogoče nadomestiti s predlaganimi dokazi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (13. točka izpodbijanega sklepa).

14. Ker pritožba v delu zoper tožbeni zahtevek ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede delne ugoditve pritožbi zoper stroškovno odločitev ter spremembe III. točke izreka

15. Pritožbeni očitki zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka so delno utemeljeni. Sodišče prve stopnje je o stroških pravdnega postopka (20. točka izpodbijane sodbe) odločilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP, v okviru priglašenih stroškov ter skladno z Odvetniško tarifo. Drži pritožbena navedba, da so nagrade v sporih zaradi motenja posesti ovrednotene s 300 točkami, vendar pa navedeno še ne pomeni, da so priglašeni stroški tožene stranke, razen nagrade za odgovor na tožbo ter nagrade za prvi narok, nepotrebni. O tem, kateri stroški so potrebni za pravdo in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče, upoštevaje materialni položaj tožnice, odločiti, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Podlaga za povrnitev pravdnih stroškov po ZPP je uspeh v pravdi (prvi odstavek 154. člen ZPP) in ne materialni položaj pravdnih strank. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnica ni imela možnosti odgovoriti na vloge tožene stranke, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ji vloge, za katere je sodišče toženi stranki priznalo nagrade, bile vročene.

16. Neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo nagrado za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo v višini 225 točk, saj se predmetna vloga v spisu ne nahaja. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno tožencu priznalo nagrado za obrazložen odgovor na tožbo 300 točk (tar. št. 19/1 OT), odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe 225 točk (tar. št. 27/7 OT), prva obrazložena pripravljalna vloga 300 točk (tar. št. 19/1 OT), za prvi narok za glavno obravnavo 300 točk (tar. št. 20/1 OT) ter urnina 50 točk. 17. Skupna višina potrebnih stroškov toženca za opravljene odvetniške storitve je tako 1.175 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (705 EUR), izdatkov za materialne stroške (14,10 EUR; tretji odstavek 11. člena OT) ter 22% DDV-ja (158,20 EUR) znaša skupaj 877,30 EUR.

18. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v roku 15 dni, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Glede stroškov pritožbenega postopka

19. Tožeča stranka, je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, zgolj v manjšem delu zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je ocenilo, da glede na obseg in vsebino pritožbenega preizkusa ta ni bil koristen pri odločanju o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan (drugi odstavek 111. člena ZPP). 2 Prim. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. II Cp 4422/2009 z dne 20. 1. 2010, opr. št. I Cp 1570/2014 z dne 10. 12. 2014, opr. št. II Cp 666/2019 z dne 3. 7. 2019.