Jedro

Sodišče po zaslišanju glede ključnih vprašanj ugotavlja, da se tožnikove izjave bistveno ne razlikujejo od izjav v upravnem postopku, zato meni, da je tožnik notranje konsistentno in dovolj prepričljivo opisal razloge, ki so bili podlaga za zapustitev izvorne države. Njegove navedbe so tudi podprte s predloženimi dokumenti.

Zgolj iz razloga, ker je policija tožniku obljubila pomoč, še ni mogoče sklepati, da bi mu bila dejansko zmožna pomagati, saj sicer ne bi prišlo po prvem tudi do drugega napada. Lastnostni preganjanja so bile pri tožniku dovolj resne narave in ponavljajoče se, saj so talibani dvakrat streljali nanj in je dobil več grozilnih pisem. Tako vrsto preganjanja je mogoče v skladu z drugim odstavkom 26. člena ZMZ-1 šteti kot dejanja fizičnega in psihičnega nasilja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-595/2016/42 (1312-06) z dne 12. 5. 2020 se odpravi ter se ugodi prošnji za mednarodno zaščito prosilca A.A., roj. .... 1998, državljana Islamske republike Afganistan, in se mu prizna statusa begunca.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca velja z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navedel, da so v njegovi vasi ustanovili skupino, s katero so branili vas pred talibani. Kot vodji skupine so mu začeli groziti. Dvakrat so ga tudi napadli. Enkrat je bil na tržnici, ko so začeli streljati in pri tem ustrelili njegovega prijatelja. Drugič so streljali nanj, ko je imel namen oditi v trgovino, a ga niso zadeli. Družina se je zato odločila, da mora zapustiti državo, ker ni več varen.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik navedel v lastnoročni izjavi in na dveh osebnih razgovorih.

4. Nato pojasnjuje, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito enkrat že zavrnila, a je Upravno sodišče RS s sodbo I U 2011/2017-7 z dne 19. 12. 2018 odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v nov postopek. V ponovljenem postopku je skladno z navodili upoštevala tudi dokumente, ki jih je predložil tožnik, in ponovno presodila razloge, ki jih je podal. 5. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot razlog zapustitve izvorne države navedel, da je bil preganjan s strani talibanov v njegovem okraju B. Tožena stranka ne verjame, da so se tožniku zgodili dogodki, kot jih je predstavil, zaradi njegovih nedoslednih, kontradiktornih in neprepričljivih izjav. Tožnik ni podal skladnih izjav glede težav s strani talibanov v času protestov, glede tega, ali se je njegova skupina oziroma organizacija borila proti talibanom, glede opozorila starešin v zvezi s protesti, glede ravnanja po drugem napadu, ki ga je bil deležen s strani talibanov ipd. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kljub temu, da je začel prejemati grožnje s strani talibanov, še naprej organiziral proteste zoper njih. Zdi se ji neverjetno, da bi tožnik kljub grožnjam, ki so bile obsežne, še vedno nadaljeval z organizacijo protestov. Talibani so dvakrat streljali proti njemu in njegovega prijatelja ubili in se zdi toženi stranki nelogično, da je še vedno organiziral proteste. Če bi bil resnično ogrožen, ne bi več nadaljeval z organizacijo protestov. Tožnik je glede prvega napada nanj na bazarju navedel, da so talibani iz avtomobila začeli streljati in ubili njegovega prijatelja. Tožena stranka s tem v zvezi meni, da je na bazarju veliko ljudi in da je bil zato lahko usmerjen na kogarkoli. Nenavadno se ji zdi, da je ta napad šele po dveh dneh prijavil na policijo. Na policiji so mu rekli, da bodo pomagali, zato tožena stranka meni, da mu pomoč ni bila odrečena.

6. Nadalje tožena stranka navaja, da iz poročil, ki jih je zbrala, ni razvidno, da bi se talibani nahajali v prosilčevem okraju B. Prisotni so v drugih okrajih province Balkh.

7. Tožena stranka je presojala tudi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Ob odsotnosti verodostojnosti njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni, usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V zvezi z resno škodo iz tretje alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pa tožena stranka na podlagi zbranih poročil ugotavlja, da je Balkh ena od najstabilnejših provinc v Afganistanu. Tožena stranka iz poročil ni našla informacij, da bi se posamezni varnostni incidenti zgodili v okraju B., ampak v drugih okrajih province Balkh. Pooblaščenci tožnika so na zbrane informacije odgovorili in tudi priložili nekatera poročila, iz katerih izhaja, da je bilo v zadnjem letu veliko število varnostnih incidentov tudi v okraju B. Tožena stranka ob zaključku obrazložitve ugotavlja, da v provinci Balkh do samovoljnega nasilja res prihaja in da so se posamični napadi zgodili tudi v okraju B., vendar pa glede na to, da število civilnih žrtev ni veliko, ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. Nadalje tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj meni, da bi tožnik lahko tudi varno pripotoval do svojega okraja.

8. Tožnik v tožbi navaja, da je bila prvotna prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena iz razloga, češ da tožnik ni bil spoznan za verodostojnega. Sodišče je tedaj v svoji sodbi, ko je tožbi ugodilo, v obrazložitvi navedlo, da je po presoji sodišča tožnik notranje konsistentno in dovolj prepričljivo opisal razloge, ki so bili podlaga za zapustitev izvorne države in ki so bili tudi podprti s predloženimi dokumenti. Sodišče je pritrdilo tožniku, da so očitane kontradiktornosti z vidika vsebinskega obravnavanja prošnje manj pomembne glede na pomen razlikovanja med pomembnimi in nepomembni neskladji. Vprašanje verodostojnosti tožnika je že bilo predmet sodne presoje in sodišče je ugotovilo, da je tožnik verodostojen. Tožena stranka pa je v novi odločbi ponovno navedla večinoma iste argumente kot v prvotni odločbi in ki so bili s strani sodišča že ovrženi. Tožnikove izjave na novem osebnem razgovoru na ponovljenem postopku pa v ničemer bistveno ne odstopajo od njegovih izjav v prvotnem postopku.

9. Tožena stranka tožniku očita, da grozilnega pisma s strani talibanov na prvem osebnem razgovoru ni omenil. Ta dokaz pa je predložil že pred prvim osebnim razgovorom in je vseskozi zatrjeval, da je prejel številna grozilna pisma. Iz tega dokumenta izhaja, da so ga v preteklosti že vabili, naj se pridruži talibanom in sodišče se je že opredelilo, da iz dokumenta ne izhaja zgolj to, da so ga talibani vabili v svojo vrsto, ampak mu je bilo tudi dano opozorilo, da bo v nevarnostni njegovo življenje in življenje njegovih družinskih članov. Glede dokumentov - pisma s strani lokalne skupnosti in potrdila s strani državne oblasti, ko je tožena stranka navedla, da ji ni jasno, zakaj bi prosilčev stric obveščal policijo devetega okrožja Ministrstva za finance o tem, kje se tožnik nahaja, tožnik v tožbi opozarja, da pristojnosti posameznih organov ni možno presojati z vidika slovenskega prava. Sodišče je že v prvotni sodbi zavrnilo očitke tožene stranke, da v obeh dokumentih niso navedeni določeni podatki. Sodišče je tedaj navedlo, da je tožnik v obeh dokumentih imenovan poimensko in je v svoji prvotni sodbi navedlo, da sledi tožniku, da se ta dokumenta nanašata nanj kljub temu, da določene rubrike niso izpolnjene. Sodišče se je prav tako že v prvotni sodbi opredelilo do verodostojnosti dokumenta, na katerem so prstni odtisi, in sicer, da je s strani vaških veljakov potrjena realnost situacije, kot jo zatrjuje tožnik in kot jo je v dokumentu št. 2 opisal njegov stric, torej o tem, da je tožnik preživel napad s strani talibanov, ki so ga hoteli ubiti. Glede očitanih nekonsistentnosti v izjavah pa tožnik v tožbi pojasnjuje sledeče:

10. V zvezi z očitki o različnih izjavah o tem, kdo je bil vodja skupine "C.", tožnik vztraja pri tem, da je bil ves čas on sam vodja, njegov brat pa je bil ves čas zgolj podpornik. Tudi ob podaji prošnje je večkrat opozoril prevajalca, da ni pravilno povzel njegove izjave. Očitano neskladje je pojasnil tudi na obeh osebnih razgovorih.

11. Toženi stranki se zdijo skrajno nenavadne oziroma neverjetne izjave v zvezi z izobrazbeno strukturo članov organizacije "C.". Tožnik ni nikoli trdil, da so nepismeni in zaostali, ampak da bi talibani, če bi prevzeli oblast oziroma bi se njihova moč okrepila, vplivali na življenje tako, da bi nazadovali.

12. V zvezi z očitki o različnih izjavah glede težav s strani talibanov v času protestov tožena stranka trdi, da dejstvo, da je kljub grožnjam in napadu nadaljeval s protesti, ni razumno ravnanje. Glede tega se je sodišče že jasno opredelilo in se strinjalo s tožnikom, da je napačen sklep tožene stranke, ki je ravnanje tožnika, ki ni prenehal s protesti, četudi so se zoper njega začele grožnje, označila kot nelogično ter kot ravnanje v nasprotju z ravnanjem človeka, ki je resnično ogrožen. Če bi tožnik prenehal s protesti, bi tiranske oblasti pridobivale na moči in nikoli ne bi bilo nobenih sprememb na boljše. 13. V zvezi z očitki tožene stranke o različnih izjavah glede tega, ali se je njegova skupina oziroma organizacija oboroženo spopadla s talibani, tožnik pojasnjuje, da je neskladje, ki je nastalo na drugem osebnem razgovoru, takoj pojasnil, in sicer, da predhodnega vprašanja ni razumel. Kljub temu tožena stranka tožniku očita, da je neskladen.

14. Glede očitkov o različnih izjavah glede opozorila starešin v zvezi s protesti tožnik v tožbi pojasnjuje, da je na drugem osebnem razgovoru jasno pojasnil, da je to, da so mu starešine dejale, da naj se ne zbirajo več, saj je prenevarno, razumel kot nasvet in ne kot dejansko prepoved zbiranja. Starešine niso izdale navodil, ampak zgolj nasvet. Tožnik z organizacijo protestov zgolj ni upošteval nasveta.

15. Glede očitka o različnih izjavah o njegovem ravnanju po drugem dogodku tožnik pojasnjuje, da je pri podaji prošnje navedel, da je pred drugim napadom želel oditi v trgovino, na drugem osebnem razgovoru pa je navedel, da je želel iti v službo. To očitano neskladnost pojasnjuje s tem, da je s trgovino dejansko mislil službo, saj pri njih pravijo avtomehanični delavnici tudi trgovina. Pri podaji prošnje res ni omenil, da so ga tedaj talibani iskali doma, ker je predvideval, da bo na osebnem razgovoru dobil možnost bolj podrobno predstaviti svoje razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. V zvezi z očitanimi različnimi izjavami, kdaj je po drugem dogodku zapustil svoj dom in odšel k stricu, pa tožnik vztraja pri tem, da je še isti dan po drugem napadu odšel k stricu.

16. Tožena stranka tudi trdi, da če bi talibani res grozili vsakemu, ki dela s tujci, bi moral tudi tožnikov oče ves čas prejemati grožnje. Iz odgovora tožnika (prvi osebni razgovor) je razvidno, da so očetu grozili že prej, so se pa z ustanovitvijo skupine začele grožnje stopnjevati.

17. Tožena stranka se tudi sklicuje na tožnikovo lastnoročno izjavo, pri tem pa je tožnik že v prvi tožbi trdil, da te izjave dejansko ni on napisal. V Centru za tujce je bilo več oseb, ki so podale izjavo, skupaj jih je bilo okoli šest. Ker so s strani uradnih oseb prejeli samo eno pisalo, je samo ena oseba zapisala izjavo, posledično so vse izjave pisane z isto pisavo, ki pa ni njegova in ne predstavlja njegovih razlogov. S tem v zvezi je tožnik predlagal izvedbo različnih dokazov: poizvedba pri toženi stranki, katere osebe so isti dan kot on podale namero v Centru za tujce, primerjava omenjenih izjav, po potrebi tudi postavitev izvedenca grafologa. Tožena stranka je ignorirala napotke sodišča, da se bo v ponovnem postopku morala do teh argumentov opredeliti. Tožnik tudi vztraja pri tem, da ni navajal nasprotujočih izjav glede tega, na čigavo pobudo se je odločil zapustiti državo. Tako ob podaji prošnje kot na prvem osebnem razgovoru je navedel, da se je vsa družina odločila, da mora zapustiti državo. K temu ga je nagovarjal tudi stric. Dejstvo je, da je bila ta odločitev sprejeta v družini, kamor navsezadnje spada tudi stric. Očitki o zavajanju postopka so neutemeljeni. Tožnik je tako ob podaji prošnje kot na osebnih razgovorih vedno trdil, da je Afganistan zapustil skupaj z družino. Neutemeljeno je tudi sklepanje tožene stranke, da je na tržnici veliko ljudi in da ne more sprejeti za verjetno, da je bil napad usmerjen prav na tožnika. Tožnik je pojasnil, da se je avto ustavil in da so direktno streljali nanj. Pri tem streljanju je bil ubit njegov prijatelj, s katerim sta bila skupaj na tržnici. Na policijo je šel čez dva dni zato, ker si ni upal iz hiše, ker je bil psihično uničen. Zaključek tožene stranke, da glede na to, da je policija tožniku obljubila pomoč, ni mogoče zaključiti, da je neučinkovita, je popolnoma neumesten. Zgolj obljube policije same po sebi ne kažejo na njeno dejansko učinkovitost. Iz dejanskega stanja pa izhaja, da je bil tožnik nato ponovno napaden, kar pomeni, da v praksi policija očitno ni učinkovita.

18. Tožnik nadalje podrobneje v tožbi pojasnjuje, zakaj ni za mednarodno zaščito zaprosil že v kakšni drugi državi na poti. To, da ni podatkov o tem, ali so v okraju B. tudi prisotni talibani, pa nikakor ne pomeni, da tam niso prisotni, ampak enostavno to, da v zvezi s tem ni podatkov. Tožnik je mnenja, da je splošno verodostojen in da je upravičen do statusa begunca, saj mu v izvorni državi zaradi političnega prepričanja grozi preganjanje s strani talibanov, država (policija) pa ga ni sposobna zaščiti. Glede na to, da so se grožnje talibanov stopnjevale do te mere, da so nanj dvakrat streljali, pri čemer je bil pri prvem streljanju ubit njegov prijatelj, pa kaže na to, da se utemeljeno boji, da bi ga v primeru vrnitve ubili. Glede varnosti v okraju B. pa tožnik v tožbi opozarja, da je vsaj devet poročil novejšega datuma, večina iz leta 2020, ki kažejo na to, da je situacija tam v zadnjem času precej slabša in da se je število spopadov s talibani povečalo. Poročila se nanašajo tudi izrecno na okraj B. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, odločbo odpravi in mu podeli status begunca, subsidiarno pa status subsidiarne zaščite, podrejeno pa, naj vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik res predložil aktualne informacije o stanju v provinci Balkh in tudi v samem okraju B., vendar pa s temi informacijami na oceno tožene stranke tožnik ni mogel vplivati. Četudi se je varnostna situacija v provinci poslabšala, tožnik s temi informacijami ni izkazal, da bi se bistveno spremenila za civilno prebivalstvo province. Iz informacij izhaja, da talibani napadajo predvsem pripadnike varnostnih sil in da prihaja do spopadov med talibani in varnostnimi organi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

20. Tožba je utemeljena.

21. Sodišče je v navedeni zadevi enkrat že odločalo in je prvotno odločitev tožene stranke odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. V prvi sodbi (I U 2111/2017-7 z dne 19. 12. 2018) je sodišče že presodilo, da je tožnik notranje konsistentno in dovolj prepričljivo opisal razloge, ki so bili podlaga za zapustitev izvorne države in ki so tudi podprte s predloženimi dokumenti. Sodišče je pritrdilo tožniku, da so očitane kontradiktornosti z vidika vsebinskega obravnavanja prošnje manj pomembne. Manj pomembno je, ali se je na predlog strica ali očeta odločil zapustiti državo, s kom jo je zapustil in ali je imel na poti iz izvorne države težave. Predloženi dokumenti št. 1 do 4 pa so tudi po ugotovitvah tožene stranke pristni. Sodišče je tedaj že ugotovilo, da iz dokumenta št. 1 izhaja, da je bilo tožniku dano opozorilo - poziv k priključitvi talibanom, če pa bo to ignoriral, je v nevarnosti njegovo življenje in življenje njegovih družinskih članov. Iz dokumenta št. 2 je razvidno, da stric tožnika zaproša starešine v vasi, vodjo vasi ter vodjo mošeje, da potrdijo navedbe, da je tožnik preživel napad talibanov. Iz dokumenta št. 3 je po ugotovitvi sodišča razvidno, da je stric tožnika potrdil navedbe tožnika, da so nanj dvakrat streljali talibani ter da je zato z družino zapustil Afganistan. Sodišče je v tej sodbi tudi zaključilo, da tožniku ni mogoče odreči objektivne oziroma zunanje konsistentnosti glede na številne relevantne informacije in poročila, ki jih je že v upravnem postopku predložil tožnik po svojih pooblaščencih. Sodišče je v tej sodbi tudi presodilo, da je bil tožnik že izpostavljen preganjanju in da mu je bila že povzročena resna škoda. Sodišče je tedaj odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

22. Sodišče v tem upravnem sporu ugotavlja, da je tožena stranka, upoštevajoč tudi prejšnji upravni postopek, opravila tri zaslišanja tožnika, pri čemer sta bila oba osebna razgovora zelo natančna in podrobna. Tožnik je predložil več pisnih dokazil, zbrana so bila številna poročila o stanju v izvorni državi. Stranki v upravnem sporu nista predlagali kakršnihkoli dokazov, ki naj bi jih sodišče izvedlo. Ker je med strankama sporna dokazna ocena, to je v konkretnem primeru ocena o tem, ali je glede na izvedene dokaze v upravnem postopku tožnik verodostojen ali ne, se je sodišče odločilo, da bo na glavni obravnavi zaslišalo tožnika, pri čemer mu je zastavilo nekaj vprašanj, ki se nanašajo na domnevno najbolj očitne nekonsistentnosti, ki jih tožena stranka očita tožniku in naj bi izhajale iz njegovih izjav, podanih na zaslišanjih v upravnem postopku. Gre za vprašanja, kdo je bil od vsega začetka vodja skupine "C.", tožnik ali njegov brat, kakšna je bila izobrazbena struktura te skupine, ali se je ta organizacija kdaj fizično spopadla s talibani, ali so vaške starešine zahtevale, da ta organizacija s protesti preneha ali so zgolj svetovale to in kam se je tožnik zatekel po drugem napadu talibanov. Sodišče je dodatno postavilo tožniku še vprašanje, katere dogodke je prijavil policiji in ali je bila policija dovolj učinkovita, da bi ga zaščitila. V tem okviru sta tožniku postavljali vprašanja tudi njegova pooblaščenka in predstavnik tožene stranke.

23. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bil od vsega začetka on ustanovitelj skupine „C.“ in da je bilo v prošnji narobe prevedeno, ko je bilo navedeno, da je bil to njegov brat. Člani skupine „C.“ so imeli izobrazbo do nivoja srednje šole. Skupina „C.“ se ni nikoli neposredno spopadla s talibani, do fizičnega kontakta med njimi ni prišlo. Vaške starešine so zgolj odsvetovale proteste in niso rekle, da morajo nehati s protesti. Drugi napad se je zgodil tako, da so bili talibani v avtu in so streljali nanj, on pa je pobegnil domov. Od doma je odšel k svojemu sosedu in se tam skrival dve uri. Po dveh urah so njegovi bratje in oče prišli domov, on pa se je vrnil domov. Oče in brat sta rekla, da mora zapustiti ta kraj. Prvič, ko so talibani streljali nanj, je čez dva dni odšel na policijo in jim povedal, da so ga napadli talibani. Policija je rekla, da mu bodo pomagali, vendar ni bilo nič iz tega. Od talibanov je dobil več grozilnih pisem, trenutno ima samo enega. Tista druga grozilna pisma je nesel policiji. Policija je rekla, da mu bodo pomagali, vendar mu niso. Skupino „C.“ je ustanovil, ker Talibani v njegovem kraju niso mirovali. Ubijali so civiliste. Zahtevali so, da ženske ne smejo hoditi v šolo. Njegova skupina je opozarjala na to, da to ni dobro. Njegov brat je skupini „C.“ le svetoval. Skupina „C.“ je delovala samostojno, ni sodelovala s kakšno drugo organizacijo. Po prvem napadu je odšel šele po dveh dneh na policijo zato, ker ga je bilo strah, zato dva dni ni šel od doma. Policija se sama boji talibanov, kako bi šele njemu pomagala. Talibani namreč napadajo tudi policijo. Po prijavi prvega napada policiji se ni pozanimal, kaj je storila.

24. Sodišče po zaslišanju glede navedenih ključnih vprašanj ugotavlja, da se tožnikove izjave bistveno ne razlikujejo od izjav v upravnem postopku, zato meni enako kot v prvi sodbi (I U 2111/2017-7 z dne 19. 12. 2018), da je tožnik notranje konsistentno in dovolj prepričljivo opisal razloge, ki so bili podlaga za zapustitev izvorne države. Njegove navedbe so tudi podprte s predloženimi dokumenti. Ostale očitane kontradiktornosti, glede katerih sodišče tožniku ni postavilo vprašanj, enako kot pri prvem sojenju, sodišče ocenjuje kot manj pomembne. Manj pomembno je, ali se je na predlog strica ali očeta odločil zapustiti državo, s kom jo je zapustil in ali je imel na poti iz izvorne države težave.

25. Glede na zgoraj navedeno sodišče ocenjuje, da je po izvedbi vseh dokazov tožnik verodostojen. Njegove izjave potrjujejo predloženi pismeni dokumenti, do katerih se je sodišče opredelilo tudi že v prejšnji sodbi. Iz dokumenta številka 1 izhaja, da so ga talibani vabili v svoje vrste in da je bilo tožniku tudi podano opozorilo v obliki grožnje, da če bo poziv ignoriral, je v nevarnosti njegovo življenje in življenje družinskih članov. Iz dokumenta št. 2 izhaja, da je stric tožnika zaprosil starešine vasi, vodjo vasi ter vodjo mošeje, da potrdijo njegove navedbe, da je preživel napad talibanov, iz dokumenta št. 3, da je stric tožnika potrdil navedbe tožnika, da so nanj dvakrat streljali talibani in da je zato z družino zapustil Afganistan.

26. Glede neskladja, kdo je ustanovil organizacijo „C.“, sodišče verjame, da je bil ustanovitelj tožnik, saj je to povedal na obeh osebnih razgovorih in prav tako na zaslišanju na sodišču in mu zato tudi verjame, da je prišlo pri podaji prošnje le do nesporazuma pri prevajanju. Glede neskladij, ki se nanašajo na izobrazbeno strukturo organizacije „C.“, sodišče tudi po zaslišanju tožnika na sodišču ugotavlja, da tožnik ne trdi, da bi bili v njej nepismeni oziroma neizobraženi člani. Zato mu tudi verjame, da je hotel povedati, da če bi talibani prevzeli oblast, bi to privedlo do tega, da bi prebivalci njegovega kraja nazadovali. V zvezi z očitkom, da ni razumno ravnanje tožnika, da bi nadaljeval s protesti, ker so ga talibani že napadli, pa sodišče enako kot v prvi sodbi ponovno poudarja, da je napačen sklep tožene stranke, ki je ravnanje tožnika, ko ni prenehal s protesti, označila kot nelogično ter v nasprotju z ravnanjem človeka, ki je resnično ogrožen. Po takem sklepanju ne bi mogel biti nikomur priznan status mednarodne zaščite zaradi političnega prepričanja, če bi bilo edino logično ravnanje in znak resnične ogroženosti, da bi vsak prosilec prenehal s svojim ravnanjem, zaradi katerega je preganjan, takoj ko bi se dejanja preganjanja začela. Sodišče tudi ugotavlja, da tožnikove izjave niso neskladne glede tega, ali se je njegova skupina kdaj fizično spopadla s talibani. Tožnik je tudi na sodišču enako kot na osebnih razgovorih povedal, da se s talibani niso fizično spopadli, neskladje pa je na drugem osebnem razgovoru takoj pojasnil s tem, da predhodnega vprašanja ni razumel. Tudi na sodišču je glede opozorila vaških starešin pojasnil, da je to, da so mu starešine dejale, naj se ne zbirajo več, bil le nasvet in ne dejanska prepoved zbiranja, kar je v skladu z izjavami na prvem osebnem razgovoru, pa tudi izjave na drugem osebnem razgovoru niso bistveno drugačne. Sodišče tudi sledi tožbenim navedbam, da ni nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah glede tega, kam je odšel po drugem napadu. Tako tudi sodišče ugotavlja glede na njegove izpovedbe na sodišču, da je po drugem napadu odšel najprej domov, nato pa še isti večer k stricu.

27. Ker je sodišče ocenilo, da je tožnik verodostojen, mu tudi verjame, da lastnoročne izjave ni on sam napisal. 28. Po izvedbi vseh dokazov v upravnem postopku in po opravljeni glavni obravnavni sodišče ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali pa nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (torej država in politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. V drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 so primeroma našteta nekatera dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije. Med drugim se med taka dejanja štejejo tudi dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja. Med razloge preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 šteje pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini kot tudi pripadnost določenemu političnemu prepričanju (1., 2., 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1).

29. Kot je bilo že pojasnjeno, ocenjuje sodišče tožnika kot verodostojnega, zato sledi njegovim navedbam o tem, da je bil deležen preganjanja s strani nedržavnega subjekta, to je talibanov. Po presoji sodišča država tožniku ni sposobna nuditi zaščite. Tožnik je povedal in temu sodišče sledi, ker ga je ocenilo kot verodostojnega, da so talibani dvakrat streljali nanj zaradi demonstracij, ki jih je organiziral, poleg tega je dobival tudi grozilna pisma s strani talibanov, eno od njih se nahaja tudi v upravnem spisu. Tožnik se je tudi obrnil po pomoč na policijo, ki mu je pomoč zgolj obljubila, dejansko pa mu zaščite ni nudila, po izpovedbi tožnika na zaslišanju na sodišču zato, ker se tudi policija boji talibanov. Zgolj iz razloga, ker je policija tožniku obljubila pomoč, še ni mogoče sklepati, da bi mu bila dejansko zmožna pomagati, saj sicer ne prišlo po prvem tudi do drugega napada.

30. Po presoji sodišča so bile lastnostni preganjanja pri tožniku dovolj resne narave in ponavljajoče se, saj so talibani dvakrat streljali nanj in je dobil več grozilnih pisem. Tako vrsto preganjanja je mogoče v skladu z drugim odstavkom 26. člena ZMZ-1 šteti kot dejanja fizičnega in psihičnega nasilja.

31. Tožnik je povedal, da je bil s strani talibanov preganjan zato, ker je organiziral demonstracije zoper njihovo delovanje, kar je mogoče šteti kot preganjanje zaradi političnega prepričanja.

32. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik že preganjan zaradi svojega političnega prepričanja s strani nedržavnega subjekta in da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite. Ker je bil v preteklosti že preganjan, ima tudi utemeljen strah, da bo preganjan v bodoče. 33. Tudi iz predloženih poročil izhaja, da se napadi dogajajo tudi v okraju B., od koder je tožnik, in sodišče šteje, da to med strankama ni sporno, saj tožena stranka na 27. strani odločbe celo sama navaja, da so se posamični napadi zgodili ne le v celotni provinci Balkh, ampak tudi v okraju B. Res sicer tožena stranka ocenjuje, da teh napadov ni bilo veliko, vendar pa navedeno kljub temu potrjuje, da je bil tožnik res ogrožen s strani talibanov.

34. Sodišče je iz navedenih razlogov izpodbijano odločbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo.

35. V obravnavani zadevi sodišče ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko sodišče tudi samo prizna status begunca, kar je tudi v skladu s tožbenim zahtevkom. Za tako odločitev dajejo zadostno podlago podatki postopka in dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in na glavni obravnavi na sodišču. Sodišče je torej glede na vse navedeno ocenilo, da so podani pogoji za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, zato je odločbo tožene stranke, ki je prošnjo tožnika zavrnila, odpravilo in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca. Za odločanje v sporu polne jurisdikcije so namreč izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ki določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljive podatke, ali če je na glavni obravnavni samo ugotovilo dejansko stanje.

K točki II izreka:

36. Odločitev v II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.