Jedro

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku po plačilu davkov in prispevkov plačati 5.761,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2009 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo po odvodu davkov in prispevkov 662,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2009 do plačila), pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 456,07 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožba nesklepčna in nepopolna in pavšalne trditve tožnika, da mu ni bil omogočen tedenski počitek niti za en dan na misiji, ne pomenijo zadostne trditvene podlage v skladu z določbo 180. člena ZPP. S tem, ko sodišče dopušča in obravnava takšno nesklepčno in nepopolno tožbo v nasprotju z določili ZPP, sili nasprotno stranko, da nadomešča trditveno podlago tožbe. Tožena stranka ni dolžna nadomeščati odsotno trditveno podlago tožbe, v kolikor pa je tožena stranka na nepopolno in nesklepčno tožbo opozorila, pa sodišču niti ni potrebno izvajati posebnega materialno procesnega vodstva (sodba in sklep VS RS opr. št. II Ips 815/2009, sklep VSL opr. št. II Cp 405/2012, VSL sklep I Cpg 617/2012). Sodišče ni ugotavljalo, kakšna je narava denarnega zahtevka tožnika, zaradi česar je tožba ostala nesklepčna. Če gre za odškodnino, bi moral tožnik navesti vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, če pa gre za kaj drugega, pa je tožena stranka že navedla, da ni pravnega temelja, na podlagi katerega bi lahko sodišče toženi stranki za čas misije naložilo kakršnokoli plačilo. Izrek sodbe je nedoločen, nedoločljiv in neizvršljiv. Bistvena kršitev postopka je tudi, ker sodišče ni izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A.A., za katerega je tožnik trdil, da mu je odrejal delo in da je delo opravljal pod njegovim poveljstvom. Glede na to, da so izpovedbe tožnikovih prič v primerjavi s pričami tožene stranke nasprotujoče in glede na to, da je tožnik trdil, da mu je delo odrejal madžarski poveljnik, bi moralo sodišče za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati pričo A.A., kar pa ni storilo in je s tem bistveno kršilo določbe ZPP. Bistvene kršitve pa so podane tudi zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov tožene stranke, predvsem zaslišanja prič B.B., C.C. in D.D., ki bi izpovedale o naravi dela na misiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zahteva za čas misije odškodnino, prisodilo pa mu je nadomestilo oziroma odškodnino (oziroma odškodnino kot prejemek iz delovnega razmerja). Tožnik ni zatrjeval elementov odškodninske odgovornosti, posledično pa jih sodišče ni ugotavljalo. Sodišče je tako prisodilo tožniku odškodnino za škodo, ki ni pravno priznana, kar je tudi posledica napačne uporabe materialnega prava. Škoda ne pomeni prejemka iz delovnega razmerja, temveč je poseben pravni institut, ki ga urejajo določbe OZ in določbe OZ ne urejajo prejemkov iz delovnega razmerja. Sodišče je v nasprotju z določbami ZPP dejansko stanje povzelo na podlagi pavšalnih navedb tožnika in izjave tožnikove priče. Ker je dejansko stanje povzelo iz pavšalnih in nekonkretiziranih navedb, je posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Če je tožnik opravljal delo, ki mu ga nihče ni odredil, ali ga je opravljal v drugem času kot je bilo odrejeno, ali je opravljal dela, ki mu niso bila odrejena, ni vzročne zveze med ravnanji tožene stranke in tožnikovo odsotnostjo tedenskega počitka. Dejansko stanje je sodišče napačno ugotovilo tudi, ker ni upoštevalo soprispevka tožnika k nastanku škode. Priča E.E. je izpovedala, da tožnik ni uveljavljal nobenega varstva pravic. Ne drži pa tudi ugotovitev sodišča, da je bil tožnik na misiji plačan za 174 ur, saj iz Uredbe izhaja, da se plača določi kot za 174 ur, zato je sodišče napačno obračunalo višino dnevne in predvsem urne postavke, ki ne znaša 30,75 EUR. Če bi sodišče pravilno in popolno ugotovilo elemente odškodninske odgovornosti, bi moralo višino odškodnine prisoditi tako, da bi mesečno plačo tožnika na misiji delilo s 30 dni, ter urno postavko tako, da bi dobljeno dnevno odškodnino delila s 24 urami, od česar bi lahko priznalo tožniku za dejansko opravljene ure, česar pa sodišče ni storilo. Tožnik je s strani tožene stranke prejel plače za vse dni dela na misiji in za ves čas misije in v skladu s predpisi se plača obračuna in plača za 30 dni. Glede na to, da je tožnik do tedenskega počitka upravičen do plače za delo, tudi ni bil v ničemer prikrajšan. Nepopolno pa je tudi ugotovilo sodišče glede vprašanja zastaranja, saj ni ugotavljalo kdaj je tožnik izvedel za škode in povzročitelja. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določilo 53. člena ZSSloV, predvsem zato, ker ni upoštevalo namena navedenega določila. Sodišče je pri presoji namena citiranega določila prišlo s seboj v nasprotje, kajti v 8. točki obrazložitve najprej zapiše, da je tožena stranka upoštevala evropski direktivi in zato sprejela posebno ureditev delovnega časa za pripadnike SV, takoj zatem pa zapiše, da z njo ni ukinila pravice do tedenskega počitka, niti je ni omejila. Pri presoji bi moralo sodišče glede na namen 53. člena ZSSloV, katerega specialna ureditev je ravno v zagotavljanju zgolj potrebnega počitka in torej ne tedenskega počitka, kot je opredeljen s splošnimi predpisi, natančno razjasniti razmere in situacijo na terenu (na misiji). Delovanja pripadnikov na MOM namreč ni mogoče enačiti z delom javnih uslužbencev. Nasploh in samo delovanje pripadnikov je narekovalo tudi potrebo po določenih omejitvah pravic, ki pa so po mnenju tožene stranke, kot ji je že poudarilo ustrezno nadomeščene že z določenimi pravicami, ki jih sicer javni uslužbenci nimajo. Stalno in neprekinjeno delovanje pripadnikov MOM in tudi tožnika na MOM je praksa na misiji, pri čemer gre za izvajanje pravnih obveznosti naše države, ki jo uokvirja Resolucija varnostnega sveta 1244 (lex specialis). Republika Slovenija je zaradi nemotenega izvajanja prevzetih mirovnih nalog na misijah, z določilom 53. člena ZSSloV, na novo uredila tudi delovni čas in posledično omejila oziroma izključila pravico pripadnikov do tedenskega počitka, s tem ko je predpisala, da mora biti pripadnikom na misijah v tujini zagotovljen potreben počitek. Glede na dejstvo, da dikcija 53. člena ZSSloV nesporno določa, da se potreben počitek na MOM zagotavlja glede na vrsto nalog in druge razmere, je jasno, da s to določbo pravica do tedenska počitka na MOM, v primerjavi s splošno delovnopravno ureditvijo, praviloma omejena oziroma je celo izključena. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno uporabilo določilo materialnega prava, ker je svojo odločitev, v konkretnem sodnem sporu, nepravilno oprlo na Pravilnik in Pravila službe ter sodne odločbe izdana v drugih postopkih. Ustava RS v poglavju Ustavnosti in zakonitosti v 154. členu določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati v Uradnem listu. Pravilnik je skladno s 74. členom Zakona o državni upravi, predpis ministrstva in mora biti objavljen v Uradnem listu, zato so neutemeljene navedbe tožnika, da objava Pravilnika v Uradnem listu ni potrebna. Nesporno dejstvo je, da Pravilnik na izviren način ureja pravice in obveznosti vojaških oseb na MOM, zato so v njem vsebovane splošne in abstraktne norme, ki navzven povzročajo pravne učinke. Zato je po materialnem pravu Pravilnik šteti za predpis, ki bi lahko postal pravno veljaven le v primeru predhodne objave v Uradnem listu. Glede 223. točke pravil službe (10. točka obrazložitve sodbe), na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, tožena stranka opozarja, da tretji odstavek 223. točke pravil dejansko predstavlja predpis fikcije iz 53. člena ZSSloV o zagotavljanju potrebnega počitka pripadnikom na MOM in je z zakonom torej v celoti usklajena. Tožena stranka pa je tekom postopka dokazala, da je tožniku omogočila izrabo potrebnega počitka. Tedenskega počitka, kot ga razume sodišče in izhaja iz splošne delovnopravne ureditve pa zaradi zavez, ki jih je država članica OZN in organizacije NATA sprejela v okviru kolektivnih ukrepov s ciljem varovanja mednarodnega miru, niti ni bila dolžna zagotoviti. Sodišče prve stopnje je očitno tožbeni zahtevek obravnavalo kot odškodninski, in sploh ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti, zaradi česar temelj tožbenega zahtevka ni podan. Tožnik ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen dan tedenskega počitka tudi če bi dejansko (po 8 ur dnevno) opravljal delo v nedeljo oziroma vseh 7 dni v tednu. Element odškodninske odgovornosti je tudi izkaz škode v vtoževani višini prikrajšanja. Tožnik pa iz naslova premoženjske škode zahteva odškodnino v višini 100 % urne postavke za 8 ur dela za vsakega od vtoževanih neizkoriščenih dni tedenskega počitka, torej se njegov zahtevek nanaša na plačila 8 ur za določeno število dni. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske v 3. členu določa, da je plača pripadnikov v mednarodnih organizacijah in v misijah določeno za povprečno mesečno delovno obveznost v skladu z ZObr, 174 ur, ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa ter da pripadniku na mednarodnih operacijah in misijah v času opravljanja vojaške službe in države izplačujejo samo dodatki, povračila in nadomestila, ki so določena s to Uredbo. Po mnenju pritožbe pa je sodišče tudi napačno uporabilo določila materialnega prava glede zapadlosti odškodninske terjatve in zastaranja. Ker je sodišče prisodilo tožniku odškodnino, bi moralo tudi vsa druga vprašanja v zvezi z odškodnino presojati v skladu z določili OZ, ki urejajo vprašanje zapadlosti odškodninske terjatve in zastaranja. Zastaranje v skladu z določbo 336. člena OZ začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev in poteče, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (337. člen OZ). Tožnik je bil na misiji v obdobju od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009, mu je škoda nastajala sukcesivno in je zato tožbo vložil po poteku zastaralnega roka. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi, ko je tožniku prisodilo davke in prispevke. Tožena stranka je tožniku davke in prispevke za čas misije že plačala v celoti. Od plače, ki jo prejema tožnik na misiji pa se davki in prispevki posebej ne obračunavajo. Ker je sodišče napačno odločilo o glavni stvari je napačen tudi izrek o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper II. točko izreka sodbe, v kateri je sodišče višji tožbeni zahtevek (za plačilo po odvodu davkov in prispevkov 662,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2009 do plačila) zavrnilo in III. točko izreka sodbe, s katero je toženi stranki naložilo povračilo stroškov v višini 456,07 EUR vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo zgolj plače, ki izhajajo iz plačilnih list za obdobje od avgusta 2008 do maj 2009, s čemer je v nasprotju s pravnomočno sodbo dodalo zgolj 200,00 EUR na 174 ur za razliko v položajnem dodatku. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dodatke za nevarne naloge za mesec avgust, september in oktober 2008 in sicer zgolj v višini 500,00 EUR in bi po pravnomočnih odločbah moralo upoštevati dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR za celotno obdobje trajanja misije. Tožnik še navaja, da ni pomembno, kakšna plača se mu je dejansko izplačala oziroma kakšna plača izhaja iz predloženih plačilnih list, temveč do kakšne plače je bil na podlagi pravnomočnih odločb in sodb upravičen. Tožnik je bil tako upravičen do 2.900,00 EUR osnovne plače (po odločbi z dne 27. 8. 2008, 600,00 EUR dodatka za nevarnost na območju delovanja po odločbi z dne 27. 8. 2008; 750,00 EUR dodatka za nevarne naloge po odločbi z dne 27. 8. 2008 in sodbi Delovnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 2666/2008 z dne 25. 4. 2012 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 699/2002 z dne 25. 1. 2013, 600,00 EUR dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (odločbi z dne 27. 8. 2008; 500,00 EUR položajnega dodatka za načelnika slovenskega odseka (po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 266/2008 z dne 25. 4. 2012 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 699/2012 z dne 25. 1. 2013); 300,00 EUR položajnega dodatka za namestnika načelnika mednarodnega dela (po odločbi z dne 25. 11. 2008); 172,26 EUR dodatka za delovno dobo, kar skupaj je bil torej tožnik upravičen do plače v višini 5.822,26 EUR za 174 ur mesečno za celotno trajanje predmetne misije. Ob upoštevanju navedene urne postavke pa je tožnik upravičen do odškodnine za 24 neizkoriščenih dni tedenskega počitka v skupni višini 6.424,56 EUR (33,46 x 8 x 24 dni) in ne zgolj do priznane odškodnine v višini 5.761,92 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo 53. člen ZSSloV kot tudi ostalo materialno pravo ter pri tem sledilo odločbam VDSS v sodbah opr. št. Pdp 264/2014 in Pdp 1587/2014. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka pa je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnika v pritožbi in navaja, da kršitve, ki jih tožnik očita sodišču v pritožbi, niso podane. Napačne in neutemeljene so navedbe tožnika glede napačnega izračuna plače tožnika. Vrhovno sodišče RS je že odločilo, da delavcem v času misije ne pripadajo dodatki za delovno dobo, dodatek za stalnost in drugi dodatki, razen tistih, ki jih določa Uredba. Tožniku tudi ne gre nobena odškodnina, niti ni podal pravno relevantnih navedb. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, zlasti glede tega, da tožniku na misiji ni bil omogočen neprekinjen 24 urni tedenski počitek, je ugotovilo pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik SV, od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009, napoten na delo v mednarodno misijo na F. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika, ki je izpovedal, da je zahteval od nadrejenih, da mu omogočijo tedenski počitek in da sta v zvezi z nezagotavljanjem tedenskega počitka tako on kot G.G. opozarjala E.E., ki je odgovoril, da opravljajo mednarodno delo in da se morajo temu prilagoditi. E.E. je izpovedal, da se ne spomni, da bi ga tožnik opozarjal, da nima omogočenega tedenskega počitka. G.G. in H.H. pa sta izpovedala, da se je v nedeljo opravljalo delo do 12. ure, medtem ko je I.I. izpovedal, da se je delo opravljalo vse dni enako. Na podlagi zaslišanja prič je sodišče verjelo tožniku, da v času mednarodne misije na F. od 14. 8. 2008 do 7. 3. 2009 ni imel zagotovljenega (niti enega dneva) tedenskega počitka. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku omogočila tedenski počitek znotraj izravnalnega obdobja oziroma, da bi počitek prilagajala naravi dela.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) predvsem zato, ker ni upoštevalo namena navedenega določila in se je sodišče napačno postavilo na stališče, da to določilo zakona ne ureja nobenih izjem (izključitev ali omejitev) v zvezi z zagotavljanjem tedenskega počitka. Drugi odstavek 53. člena ZSSloV, na katerega se sklicuje tožena stranka določa, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Prvi in tretji odstavek tega člena urejata delovni čas pripadnikov (nasplošno) med opravljanjem vojaške službe izven države (odreditev delovnega časa glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike skupnega ali drugega poveljstva in enote izven države). Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče glede na namen 53. člena ZSSloV, katerega specialna ureditev je ravno zagotavljanje zgolj potrebnega počitka in ne tedenskega počitka, kot je opredeljen s splošnimi predpisi, natančno razjasniti razmere in situacijo na terenu.

10. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni Evropske unije (EU) urejena z Direktivo, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Namen tega usklajevanja na ravni Unije glede organizacije delovnega časa je zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov ter da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa. Sodišče Evropske Unije je glede tega večkrat zavzelo stališče, da pojmov „delovni čas“ in „počitek“ v smislu Direktive ni mogoče razumeti glede na določbe različnih ureditev držav članic, ampak sta to pojma prava skupnosti, ki jih je treba opredeliti glede namen Direktive. Prav tako je sodišče Evropske Unije večkrat poudarilo, da so določbe Direktive glede maksimalnega delovnega časa in minimalnega počitka, pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne zahteve, potrebne za zagotavljanje njihove varnosti in zdravja. Pravica do minimalnega počitka je torej pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji. Glede tedenskega počitka Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 in nasl., ZDR) (v skladu s 5. členom direktive) določa, da ima delavec v obdobju 7 zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami in dopolnitvami, ZObr) v 97. f členu vsebuje podobno določbo, s tem da uporabi besedo „praviloma“. ZSSloV pa v drugem odstavku 53. člena glede opravljanja vojaške službe izven države določa, da mora nadrejeni poveljnik omogočiti pripadnikom potreben počitek, glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

11. Navedene zakonske določbe so pri toženi stranki za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske pri opravljanju nalog v zvezi z obveznostmi Republike Slovenije, sprejetih v mednarodnih organizacijah, konkretizirane s Pravilnikom o določenih vprašanjih delovnopravnega statusa pripadnika Slovenske vojske (v nadaljevanju Pravilnik), v katerem je tožena stranka določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge (drugi odstavek 8. člena Pravilnika). Ta Pravilnik je res bil sprejet pred uveljavitvijo ZSSloV, kar pa ne pomeni, da njegove določbe več ne veljajo. S sprejemom ZSSloV namreč Pravilnik ni bil izrecno razveljavljen, prav tako pa ne drugi odstavek 8. člena Pravilnika ni v nasprotju z določbo 53. člena ZSSloV, kakor tudi ne z ZObr ali Resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 1244, kot to v pritožbi zatrjuje tožena stranka. Drugi odstavek 53. člena ZSSloV potrebnega počitka ne definira, na podlagi Pravilnika tožene stranke pa je potrebno zaključiti, da je tak potreben počitek v tožnikovem primeru en dan na teden. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama zagotovila in pri tem ni pomembno, ali je bil Pravilnik objavljen v Uradnem listu RS ali ne. Glede na navedeno so pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 53. člena ZSSloV in Pravilnika o ureditvi določenih delovnopravnih vprašanj na MOM, neutemeljene.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je odločilo o denarnem zahtevku tožnika, čeprav je bila tožba nesklepčna. Tožba je sklepčna, saj vsebuje vse sestavine iz 105. člena ZPP, tožnik pa je določeno in jasno postavil zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, navedel pa je tudi dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala zatrjevana dejstva (180. člen ZPP). Ker iz dejstev, ki so bila navedeni v tožbi izhaja utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, tožba tudi ni bila nesklepčna, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da v individualnem delovnem sporu vtožuje odškodnino zaradi nezmožnosti izrabe tedenskega počitka, zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ni jasno, po kateri pravni podlagi je sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da sodišče ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo v tovrstnih sporih zavzeto stališče (sodba opr. št. Pdp 714/2015, Pdp 675/2015), da predstavljajo zahtevki kot je tožnikov, posebne odškodninske zahtevke za utemeljenost katerih zadostuje že protipravno ravnanje. V sodbi Pdp 912/2011 z dne 21. 10. 2011 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da niti ni bistveno, ali se terjatev delavca iz naslova neizkoriščenega dneva tedenskega počitka uveljavlja kot nadomestilo za neizrabljen dan tedenskega počitka ali pa kot odškodnina v višini nadomestila plače za dan tedenskega počitka. Analogija z nadomestilom zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta sicer govori za uporabo izraza nadomestila, vendar pa je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu pravilno ugotovilo odločilno dejstvo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožniku ni omogočila izrabe pripadajočih dnevov tedenskega počitka.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A.A., ki je tožniku odrejal delo in ker ni zaslišalo prič B.B., C.C. in D.D., ki bi izpovedale o naravi dela na misiji, zaradi česar je sodišče posledično dejansko stanje napačno ugotovilo. Navedene priče je tožena stranka predlagala za zaslišanje v zvezi s pravno naravo dela na misiji, ki je po mnenju tožene stranke bistvena okoliščina, ki je narekovala spremembo zakonodaje. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila s Pravilnikom. Zaradi navedenega sodišče tudi ni bilo dolžno s pričami preverjati tožnikovo naravo dela na misiji, zaradi katere tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, ki ga je bila dolžna zagotoviti ne glede na naravo dela.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče pri izračunu višine urne postavke moralo upoštevati mesečno 30 dnevno obveznost in ne 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka. Za računanje plače po 30 dnevni mesečni delovni obveznosti namreč ni podane materialno pravne podlage. Ker se je plača, tudi na misiji, obračunavala glede na povprečno mesečno delovno obveznost 174 ur, je sodišče prve stopnje navedeno tudi pravilno upoštevalo pri izračunu povprečne urne postavke za tožnika.

15. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede zapadlosti odškodninske terjatve in zastaranja in bi moralo sodišče upoštevati, da zastaranje v skladu z določilom 336. člena OZ začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev in poteče, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče glede ugovora zastaranja, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilen datum vrnitve tožnika z misije, zlasti ob upoštevanju specifične ureditve glede tedenskega počitka in delovnega časa po Pravilniku o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (8. člen). Tožnik je šele po vrnitvi z misije lahko uveljavljal pravico do plačila odškodnine za neizrabljene dneve tedenskega počitka. Terjatve niso zapadle sukcesivno vsak teden, ko tožniku ni bila omogočena izraba tedenskega počitka, zato stališče, za katero se zavzema pritožba ni pravilno (tako je odločilo VDSS tudi v sodbi opr. št. Pdp 912/2011 z dne 21. 10. 2011).

16. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika, da sodišče prve stopnje pri izračunu urne postavke za čas mednarodne misije ni upoštevalo tožniku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 2666/2008 z dne 25. 4. 2012 v zvez s sodbo VDSS opr. št. Pdp 699/2012 z dne 25. 1. 2013 priznanih višjih dodatkov. Sodišče prve stopnje je namreč te, šele s sodbo sodišča priznane višje dodatke, upoštevalo, in sicer je napravilo izračun tako, da je naknadno priznane dodatke razdelilo na celotno obdobje, ko je bil tožnik na misiji in po prištetju dodatkov ugotovilo povprečno plačo in povprečno urno postavko, ki jo je vzelo za osnovo za izračun odškodnine, kar je tudi obrazložilo. Pravilno pa tožniku ni prisodilo dodatka za delovno dobo, ker le ta do njega po določbi Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) ni upravičen. Ta določba je logična posledica drugačnega načina določanja plač pripadniku Slovenske vojske za čas, ko opravljajo vojaško dolžnost doma (v Sloveniji) in za čas, ko opravljajo vojaško dolžnost doma (v Sloveniji) in za čas, ko opravljajo vojaško dolžnost v tujini. Zato je napačno stališče tožnika, da bi mu poleg višje plače in dodatkov za čas dela v tujini pripadali še določeni prejemki in dodatki, ki mu gredo za čas, ko dela v Sloveniji. Dosledna izpeljava takega stališča bi lahko pomenila le, da gre tožniku za čas dela v tujini enaka plača, kot za delo v Sloveniji. Pripadniku Slovenske vojske je tudi za čas dela v tujini določena plača v Republiki Sloveniji (z vsemi pripadajočimi dodatki) pa v tem času služi le kot osnova za obračun davkov in prispevkov v Republiki Sloveniji ter nadomestil in izplačil za obdobja, ko se pripadnik nahaja v Sloveniji.

17. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), ker uveljavljeni pritožbeni razlogi ter razlogi na katere se pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP) ter vsaka stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).