Jedro

Od vsakogar se pričakuje, da bo skrben ob pridobitvi posesti, preveč pa bi bilo zahtevati od posestnika, da tudi potem ko je posest pošteno pridobil, neprestano preverja svoj pravni položaj. Zato postane posestnik naknadno nedobroveren, če dejansko izve, da nima pravice do posesti in kljub temu z izvrševanjem posesti nadaljuje. Nasprotno posestnik ni nedobroveren, če je sicer obstajala možnost, da izve, da nima pravice do posesti, pa tega vseeno ni izvedel. Določeno skrbnost je treba zahtevati tudi od lastnika, ki mu je znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem in ki naj prepreči vzpostavljanje pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v višini 337,10 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbenim zahtevkom od sodišča zahteval, da ugotovi obstoj njegove lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1178 k.o. ... in obstoj njegove solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1176/1 k.o. ... do ½, ki v naravi predstavlja zemljišče nad potjo, to je severni del nepremičnine do poti. Nadalje je zahteval, da mu toženec izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vpis omenjenih pravic v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je kot znano dejstvo ugotovilo, da je zemljiška knjiga v Višnji Gori med drugo svetovno vojno pogorela. Na novo je bilo treba vzpostaviti zemljiškoknjižno stanje. Leta 1946 je bila pri spornih nepremičninah vknjižena lastninska pravica v korist toženčeve matere. Presodilo je, da so pravni predniki tožnika vedeli, kdo je zemljiškoknjižna lastnica, saj bi sicer sporni nepremičnini navedli kot svoji. Najmanj od leta 1946 tožnikovi predniki niso bili v dobri veri. Oba zahtevka je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo obema zahtevkoma. Presodilo je, da zgolj dejstvo, da tožnikova lastninska pravica ni bila vknjižena v zemljiški knjigi, ne zadostuje za zaključek o nedobrovernosti. Tožnik je postal lastnik na podlagi dedovanja po svojih pravnih prednikih, ki so nepremičnini priposestvovali.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V njej uveljavljata kršitev Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), ker naj bi sodišče v nasprotju s tožbenimi trditvami in vsebino zapisnikov o izpovedbah prič ugotovilo, da naj bi postal tožnik lastnik na podlagi dedovanja. Tožnik ni bil v dobri veri. Moral je vedeti, da sporna zemljišča do smrti toženčeve matere leta 1970 niso bila zemljišča njegovih pravnih prednikov. Ravnal je malomarno, ko leta 1978 ni opazil, da sporni nepremičnini nista vpisani na njegovo ime. Spornih nepremičnin ni podedoval. Storil ni ničesar, da bi svojo lastninsko pravico vknjižil. Pravnim prednikom tožnika je moralo biti znano, da je sporni nepremičnini kupil toženčev oče, saj jih sami niso kupili. Ob vzpostavitvi zemljiške knjige v letu 1946 spornih parcel niso navedli kot svojih, kar kaže na to, da niso bili v dvomu glede lastništva, da niso bili v opravičljivi zmoti. Vedeli so, da jih je po možu podedovala toženčeva mati. Toženec se sklicuje na načelo zaupanja. Sodišče je zmotno uporabilo 20-letno priposestvovalno dobo. Načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča bivše Jugoslavije o dolžini za priposestvovanje potrebne dobe iz leta 1960 nima učinkov za nazaj, za tiste priposestvovalne dobe, ki so začele teči pred njegovim sprejemom, velja 30-letna doba (ODZ).

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo navedel, da toženec ni uspel izpodbiti domneve dobre vere. Tožnik je trdil, da je prišlo do dedovanja, o tem pa je tudi izpovedal. Načelo zaupanja je namenjeno varovanju pravnega prometa.

5. Sodišče je revizijo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od omejitev je določena v tretjem odstavku 370. člena ZPP, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka sodišče in stranke vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Neupoštevne so vse tiste trditve, ki tako ugotovljeno dejansko stanje skušajo obiti, predrugačiti ali dopolniti (trditve, da je pravnim prednikom toženca moralo biti znano, da je sporni nepremičnini kupil toženčev oče, da so vedeli, da jih je po možu podedovala toženčeva mati, da je tožnik moral vedeti, da sporna zemljišča do smrti toženčeve matere leta 1970 niso bila zemljišča njegovih pravnih prednikov), pa čeprav v preobleki procesnih kršitev, ki pa to dejansko niso.

8. Toženec uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče odločilo na podlagi pravil o dedovanju v nasprotju s tožbenimi trditvami. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi dejstva (primerjaj 2. in 5. stran sodbe), ki so sodišču druge stopnje omogočila, da je po uradni dolžnosti(ex offo) upoštevalo pravna pravila o dedovanju. Sodišče mora poznati pravna pravila po uradni dolžnosti in ni vezano na pravno podlago, na katero opozorijo stranke. Pri ugotavljanju vsebine pravil velja preiskovalno načelo.(1) Ker sodišče prve stopnje pravnih pravil o dedovanju ni upoštevalo, je tožnik nanje ponovno opozoril v svoji pritožbi, ki je bila vročena tožencu. Toženec je imel možnost, da se sam odloči, ali tožnikove navedbe v pritožbi terjajo njegov odgovor ali ne,(2) in možnost, da navede tako svoja stališča do pritožbenih navedb kot tudi uveljavlja domnevne kršitve.(3) Sodišče druge stopnje bi v tem primeru presodilo, ali so te navedbe dopustne, za odločitev bistvene in utemeljene.(4) Ker te možnosti ni izkoristil (vsebina odgovora na pritožbo je povzeta na drugi in tretji strani sodbe sodišča druge stopnje), je sodišče druge stopnje svojo odločitev lahko oprlo le na tista dejstva, na podlagi katerih je odločilo že sodišče prve stopnje. Na revizijski stopnji je treba pojem dejanskega stanja vezati na sodbo, torej na dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi sodišča prve in druge stopnje in ne na trditveno gradivo, vsebovano v tožbi.(5)

9. Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: - tožnik in njegovi pravni predniki so v obdobju od leta 1937 do 1960(6) in tudi kasneje kot svoji uporabljali (obdelovali, sadili drevje, sekali, na njih postavili objekte) sporni nepremičnini; - toženec in njegovi pravni predniki so za takšno uporabo vedeli in jo ves čas dopuščali; - leta 1946 je bila pri spornih nepremičninah vknjižena lastninska pravica v korist pravne prednice toženca; tožnik je menil, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobil s sklepom o dedovanju leta 1978 po svojih pravnih prednikih.

10. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti. Ta pridobitev je zunajknjižna. Dediči pridobijo lastninsko pravico v enakem obsegu, kot jo je imel pred tem zapustnik.(7) Sodišči sta ugotovili, da je tožnik leta 1978 postal na podlagi dedovanja lastnik kmetije svojih prednikov. Odločilno v zadevi je bilo vprašanje, ali so tožnikovi predniki leta 1978 bili lastniki spornih nepremičnin oziroma ali so jih do takrat priposestvovali.

11. V skladu s pravili ODZ (paragraf 1460-1477) je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest. Poleg tega je potreben še pretek določenega časa. Toženec se v reviziji neutemeljeno zavzema za upoštevanje 30-letne priposestvovalne dobe. Po letu 1960 (ko je bilo sprejeto načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča bivše Jugoslavije o dolžini za priposestvovanje potrebne dobe, ZSO, št. V/1-1960) se je upoštevala 20- letna priposestvovalna doba. Od 1960. leta dalje se niso več uporabljali prejšnji predpisi, kar pomeni, da je priposestvovalna doba potekla najkasneje s sprejemom tega načelnega pravnega mnenja.(8)

12. Da so imeli sporni nepremičnini že od nekdaj v posesti tožnik in njegovi pravni predniki, priznava tudi sam toženec. To mu je bilo znano. Tam so pasli, kosili, sadili in obrezovali drevje, sekali, leta 1937 postavili hlev, ob hlevu vodnjak in dve apnenici. Posest je bila torej navzven razvidna in tudi dokaj trajna (kar 70 let). Ugotovitve sodišč ne dajejo podlage za sklep, da je bila posest nepristna. Revident poskuša te ugotovitve spremeniti z navajanjem, da naj bi šlo zgolj za dovoljenje za uporabo, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno. Sodišči nista ugotovili, da bi pravni predniki toženca (v teku priposestvovalne dobe) poskušali preprečiti posest tožnikovim pravnim prednikom niti da bi v zvezi s tem sprožili kakšne sodne postopke.

13. Zakon določa, da je posest dobroverna (poštena po pravnih pravilih Občnega državljanskega zakonika), če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah.(9) V teku priposestvovalne dobe(10) ne smejo obstajati razlogi, na podlagi katerih bi posestnik lahko posumil, da stvar morda pripada tretjemu in ne njemu. Takšne razloge predstavljajo posebne okoliščine, na podlagi katerih bi lahko zaključili, da so posestnik in njegovi pravni predniki vedeli ali bi morali vedeti, da nimajo pravice do posesti(11) oziroma posebne okoliščine, na podlagi katerih bi posestnika in njegove pravne prednike bremenila dolžnost razčistiti vsebino lastninskih razmerij(12). Tovrstne raziskovalne dolžnosti pa ni mogoče postaviti kot splošne.

14. Po presoji revizijskega sodišča dejstvo vpisa v zemljiško knjigo v letu 1946 (ob odsotnosti drugih posebnih okoliščin(13)) samo po sebi ne pomeni takšne posebne okoliščine, na podlagi katere bi lahko zaključili, da so tožnik in njegovi pravni predniki vedeli ali bi morali vedeti, da nimajo pravice do posesti. Toženec domneve dobrovernosti s samim sklicevanjem na vpis v zemljiško knjigo v letu 1946 ni ovrgel, kajti do takrat so imeli tožnikovi predniki sporni nepremičnini v nemoteni posesti že 9 let, običajna potrebna skrbnost pa jim ni nalagala dolžnosti, da ponovno preizkušajo, ali nima lastninske pravice morda nekdo tretji. V relevantnem časovnem obdobju (1937 – 1960) niso izvedeli, da te pravice nimajo, saj so toženec oziroma njegovi pravni predniki ves čas dopuščali mirno uporabo spornih parcel. Od vsakogar se pričakuje, da bo skrben ob pridobitvi posesti, preveč pa bi bilo zahtevati od posestnika, da tudi potem ko je posest pošteno pridobil, neprestano preverja svoj pravni položaj.(14) Zato postane posestnik naknadno nedobroveren, če dejansko izve, da nima pravice do posesti in kljub temu z izvrševanjem posesti nadaljuje. Nasprotno posestnik ni nedobroveren, če je sicer obstajala možnost, da izve, da nima pravice do posesti, pa tega vseeno ni izvedel. Določeno skrbnost je treba zahtevati tudi od lastnika, ki mu je znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem in ki naj prepreči vzpostavljanje pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

15. S potekom priposestvovalne dobe leta 1960 so postali tožnikovi pravni predniki avtomatično lastniki. Lastninska pravica toženčeve prednice je takrat ugasnila. Zapuščina tožnikovih pravnih prednikov je prešla po samem zakonu na tožnika kot dediča v trenutku smrti (132. člen Zakona o dedovanju, ki velja od 1.1.1977). Sklep o dedovanju je deklaratorne narave. Ker se je priposestvovalna doba iztekla že pri tožnikovih pravnih prednikih, pravno ni relevantno, ali je bil tožnik ob dedovanju po starših leta 1978 dobroveren ali ne, kot zmotno navaja sodišče druge stopnje. Drugačna razlaga bi privedla do podaljšanja priposestvovalne dobe za še dodatnih 18 let (1960 do 1978) in bi ob vsakokratnem dedovanju terjala ponovno izpolnitev pogojev za priposestvovanje, čeprav bi bili le-ti v preteklosti že izpolnjeni pri pravnem predniku.

16. Toženec se neutemeljeno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Slednje pomeni izvedbo načela publicitete, in zahteva, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic(15). S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se torej zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. V tej zadevi toženec ni takšna oseba, zato ga ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V tej zadevi gre namreč za spor med dedičem priposestvovalca in dedičem vknjižene lastnice (tako trdi tudi še v reviziji). Sodišči pa sta ugotovili, da so toženec in njegovi pravni predniki vedeli za uporabo s strani tožnika in njegovih prednikov ter jo ves čas dopuščali. Zato se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (tudi bi če šlo za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice) toženec ne more sklicevati, ker je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim.

17. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Stroške tožnika v zvezi z odgovorom na revizijo je odmerilo na 337,10 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP) in jih naložilo v plačilo tožencu, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Op. št. (1): Primerjaj Ude L., Civilni pravdni postopek, Ljubljana 1998, s. 92. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-55/04, Up-90/04 z dne 6. 4. 2006 .

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007. Op. št. (4): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1467/09 z dne 30. 9. 2010. Op. št. (5): Dejansko stanje predstavlja skupek dejstev, o katerih se je kot o zatrjevanih pravno pomembnih dejstvih opredelilo sodišče prve stopnje. Vendar v okvir dejanskega stanja ne spadajo le tista dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo (torej dokazana dejstva), pač pa tudi tista pravno pomembna dejstva, ki jih je ta ali ona stranka zatrjevala, a so po mnenju sodišča ostala nedokazana (in zato sploh ne obstajajo – negativa). Stališče o neobstoju teh dejstev je prav tako ugotovitev dejanskega stanja. Primerjaj Zobec J., Ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji, Pravni letopis 2009, str. 21. Primerjaj sklep II Ips 666/2009. Op. št. (6): Sodišči sta ugotovili, da je trajala poset kar 70 let, vendar je za odločitev bistvena posest v času do leta 1960. Op. št. (7): Primerjaj Juhart M., SPZ s komentarjem, Ljubljana, 2004, s. 252. Op. št. (8): Primerjaj II Ips 1019/2007, II Ips 628/2000. Op. št. (9): Primerjaj II Ips 608/2005. Op. št. (10): Okoliščine, nastale po poteku te dobe, za presojo priposestvovalčeve dobre vere niso pravno relevantne. Primerjaj II Ips 1063/2008 z dne 10. 11. 2011. Op. št. (11): Primerjaj Gavella N., Posjed stvari i prava, Zagreb, 1990, str. 86. Op. št. (12): Primerjaj Sajovic B., Osnove civilnega prava, Stvarno pravo I, Ljubljana, 1994, s. 97. Op. št. (13): V zadevi II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008 je bila takšna posebna okoliščina, ki je utemeljevala sklep o nedobrovernosti, sklenitev darilne pogodbe pravnih prednikov posestnika kot darovalcev s pravno prednico toženca kot obdarjenke glede nepremičnine, ki jo je nato želel pravni naslednik darovalcev priposestvovati. V zadevah II Ips 723/2006 z dne 29.1.2009, II Ips 165/2007 z dne 5.11.2009 in II Ips 1019/2007 z dne 16.12.2010 dejstvo vpisa v zemljiško knjigo po presoji revizijskega sodišča samo po sebi ni predstavljalo okoliščine, ki bi utemeljevala sklep o nedobrovernosti priposestvovalca.

Op. št. (14): Primerjaj Gavella N., Stvarno pravo, svezak prvi, Narodne novine, 2007, s. 221-222. Op. št. (15): Prim. 10. člen SPZ in prvi odstavek 8. člena ZZK-1.