Jedro

Ni sprejemljivo apriorno stališče, da sprememba kmetijske kulture gospodujočega zemljišča - travnik v vinograd že sama ob sebi pomeni širitev služnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu v izreku v 5. točki prvega odstavka v obsegu, ki zajema odločitev o ugotovitvi služnostne pravice v korist zgornjega dela parcele 553 k.o..., in v 4. točki prvega odstavka ter v tretjem odstavku razveljavi in se v tem obsegu vrne temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (1) ugotovilo, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 75 zidanica in 556/5 dvorišče, oboje vl. št... k.o..., služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, v korist vsakokratnega lastnika par. št. 553 in 556/4 pa služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili za potrebe kmetijskega obdelovanja teh zemljišč - vse po obstoječi poti prek parc. št. 556/1 in 556/2, oboje vl. št... k.o... - last toženke; (2) toženki naložilo, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo teh služnosti; (3) toženki naložilo, naj omogoči izvrševanje te služnosti tožnici; (4) toženki naložilo, naj povrne tožnici 108.592,00 SIT pravdnih stroškov; (5) v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki je zajel služnost v korist par. št. 553, medtem ko je o pravdnih stroških odločilo, da jih trpita stranki vsaka svoje. Po prepričanju pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje na prvi stopnji sojenja pravilno ugotovljeno, vendar je nepravilno ugodilo prvo sodišče zahtevku glede služnosti tudi v korist spodnjega dela parcele št. 553, ker se služnostna pot za ta del parcele ni uporabljala. Na zgornjem delu te parcele pa je tožeča stranka uredila vinograd šele pred 18 leti in tako te služnosti ni mogla priposestvovati, sicer pa bi to pomenilo širjenje služnosti, saj obdelovanje vinograda terja več prevozov kot pa obdelovanje travnika, in še to slabe kvalitete.

Proti zavrnilnemu in stroškovnemu delu te sodbe je vložila tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj jo razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da je, kot sta ugotovili tudi sodišči, del zgornjega dela parcele št. 553 k.o... spremenjen v vinograd, del pa je še travnik in zanj se po služni poti še vedno vozi seno. Potrebe hoje in vožnje za travnik se ne razlikujejo bistveno, pa naj gre za travnik ali vinograd, in tako ne gre za širitev služnosti. Vožnje za vinograd niso številnejše kot za spravilo sena. Zemljišče je še vedno kmetijsko. Tudi gostota hoje se ni povečala. Tako ali tako pa je del parcele še vedno travnik.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja na tožničino izjavo, dano ob ogledu, da vozi seno in pridelke po svojem zemljišču. Če lahko vozi po svojem, še toliko laže hodi. Opisuje, koliko več je delal v vinogradu kot na travniku, zaradi česar gre za širitev služnosti.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Po vsebini revizije sodeč tožena stranka izpodbija le tisti del (poleg stroškovnega) odločitve pritožbenega sodišča, ki zavrača tožbeni zahtevek glede gornjega dela par. št. 553 k.o..., v zvezi z njim pa tako glede služnosti v korist tega dela parcele, ki je v naravi travnik, kakor tudi glede tistega dela, ki je v naravi vinograd.

V zvezi z zgornjim delom parcele je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta delno vinograd in delno travnik in da se je seno s slednjega vozilo po sporni poti ne pa po terasi z vinogradom. Tožena stranka tej dejanski ugotovitvi v pritožbi posebej ni oporekala. Zato ni videti pravilna odločitev pritožbenega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev služnosti v korist travniškega dela parcele ne le za spodnjo stran marveč tudi za zgornjo. Ni namreč materialnopravnega opravičila, da se tožeča stranka sili, da mora spravljati pokošeno travo z zgornjega dela parcele čez spodnji del do javne poti.

Vprašljiva je tudi pravilnost odločitve o služnosti glede tistega dela parcele, ki ga prekriva vinograd. Ni namreč sprejemljivo apriorno stališče, da sprememba kmetijske kulture gospodujočega zemljišča - travnik v vinograd že sama ob sebi pomeni širitev služnosti. Celo pri isti vrsti kulture je mogoča ekstenzivna ali intenzivna obdelava (na primer obdelava travnika z enoletno košnjo brez gnojenja ali s spomladanskim brananjem, košnja štirikrat na leto in s štirikratnim gnojenjem, klasičnim spravilom - sušenjem pokošenega ali siliranjem v balah itd.), kar terja manjšo ali večjo obremenitev služnega zemljišča. Intenzivna obdelava travnika lahko pomeni celo večjo obremenitev kot pa ekstenzivna obdelava vinograda. Tako se pokaže, da je presoja o tu spornem vprašanju odvisna predvsem od ugotovljenih dejanskih okoliščin, se pravi, v kakšnem obsegu se je služnost dejansko izvajala za obdelavo travnika in vinograda, pri čemer pa seveda sleherne spremembe v pogostosti voženj in hoje ni mogoče šteti že kot odločilnih za prepričanje, da gre za širitev služnosti. Omenjena primerjava glede ekstenzivnega in intenzivnega obdelovanja govori namreč za pravkar opisano stališče. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR) določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (prvi odstavek 54. člena). Zato je potrebno za odločanje na tej podlagi ugotoviti dejanske okoliščine, ki opredeljujejo način in obseg izvrševanja služnosti in nato ob razumnem upoštevanju načela restrikcije (stvarna služnost se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar - prvi odstavek 50. člena ZTLR) presoditi, ali pomeni ugotovljeno izvajanje služnosti njeno širitev ali ne v primerjavi s poprej, pred spremembo kulture gospodujočega zemljišča izvajano. To je pot za pravilno uporabo omenjenih zakonskih določb, ki pa je sodišče druge stopnje ni ubralo.

Vse povedano je narekovalo razveljavitev sodbe, ki jo napada revizija, v opisanih dveh izpodbijanih delih in prav tako v izpodbijanem stroškovnem delu ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP) o pritožbi tožeče stranke. Ob tem bo moralo izhajati iz ugotovljenih dejanskih okoliščin, če pa se bo izkazalo, da te niso dognane v zadostnem obsegu, bo to narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje vsaj v delu, ki zajema odločitev o služnosti v korist z vinogradom pokritega zgornjega dela parc. št. 553. Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem in tretjem odstavku 166. člena ZPP.