Jedro

Zaslišani priči B.B. in C.C. tožnikovih poskusov vračanja nista potrdili, temveč sta zatrjevali samo, da si tožnik želi živeti v Republiki Sloveniji. Priča A.A. je sicer potrdila, da sta skupaj s tožnikom leta 1998 odšla na „Mačkovo“ zaradi poizvedb o možnosti tožnika za ureditev njegovega statusa, vendar pa je to, brez navedbe in izkazov še nekih drugih konkretnih ravnanj, da se je tožnik poskušal vrniti, tudi po mnenju sodišča premalo, da bi tožnik s tem (torej z enkratnim dejanjem) izkazal razlog upravičene odsotnosti za drugo petletno obdobje po obdobju prve petletne upravičene odsotnosti. Zato je upravni organ pravilno zaključil, da tožnik pogoja dejanskega življenja v RS iz 1. člena in četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD ne izpolnjuje in da zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ (v ponovljenem postopku) zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in odločil, da stroškov postopka ni bilo.

2. V obrazložitvi uvodoma navaja, da je tožnik dne 23. 7. 2013 vložil prošnjo za izdajo predmetnega dovoljenja in je v zadevi izdal odločbo št. 214-1271/2013-17 z dne 27. 5. 2015, s katero je tožnikov zahtevek zavrnil. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Nato je tožnik sprožil upravni spor pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, ki je s sodbo I U 1535/2015 z dne 23. 3. 2017 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Dalje navaja, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče in da bi zato moral izkazati tudi, da od tega datuma dalje v RS tudi dejansko živi. Tožnik je bil v dokaznem postopku tudi zaslišan (2X) na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Banja Luki. V dokaznem postopku je bil kot priča zaslišan tudi A.A.. V ponovljenem postopku sta bili dodatno zaslišani še dve priči, B.B. in C.C.. Po preučitvi listinskih dokazil, zaslišanja tožnika ter zaslišanih prič organ ugotavlja, da tožnik ne izkazuje izpolnjevanja enega izmed zakonsko predpisanih pogojev in sicer pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji, skladno s 1. in 1.č členom ZUSDDD. Tožnikova odsotnost iz Slovenije je trajala več kot 5 let, to je od konca decembra 1991 dalje. Tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega bivanja za obdobje prvih 5 let svoje odsotnosti iz Republike Slovenije, to je od 1. 1. 1992 do 1. 1. 1997, ko se zaradi vojnih razmer ni mogel vrniti v Slovenijo, ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega bivanja v Sloveniji za obdobje nadaljnjih 5 let, saj ni izkazal poskusov vrnitve v Slovenijo z namenom nadaljevati z dejanskim življenjem v Sloveniji. Ker tožnik ne izpolnjuje kumulativno vseh treh predpisanih zakonskih pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja, saj torej ni dokazal izpolnjevanja pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji za drugo petletno obdobje, to je za obdobje od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002, tudi ne izpolnjuje pogojev, ki jih za izdajo zaprošenega dovoljenja določa ZUSDDD.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Enako kot prvostopenjski organ tudi sam meni, da tudi dodatno zaslišani priči nista navedli nikakršnih tožnikovih dejanj ali drugih dejstev, ki bi nakazovala na to, da se je v obdobju od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002 poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Obe priči sta navedli zgolj to, da si tožnik želi živeti v Republiki Sloveniji. Navedli sta, da je imel tožnik v navedenem obdobju urejeno življenje v BiH, da se je tam tudi poročil in je njegova žena zaposlena v BiH ter je tožnik tudi sam izjavil, da so njegovi življenjski interesi v BiH. Ker je tožnik že v prvotnem postopku navajal, da je po odhodu iz Slovenije prišel nazaj leta 1998 in 1999 za nekaj dni, je bilo tudi na podlagi dodatno zaslišanih prič ugotovljeno, da tožnikovi obiski RS niso bili namenjeni aktivnostim v zvezi z njegovo ureditvijo dejanskega življenja v RS. V zvezi s tožnikovo navedbo, da mu je bila izdana pozitivna odločba glede pridobitve državljanstva, pa pojasnjuje, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da ministrstvo z odločbo z dne 4. 1. 1993 tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo ni ugodilo.

5. Tožnik zoper dokončno odločbo upravnega organa vlaga tožbo. Navaja, da predmetni postopek traja že od leta 2013 dalje, ker je sporno njegovo dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Upravni organ je že v prvotnem postopku zavzel stališče, da tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja za obdobje prvih pet let svoje odsotnosti, to je do 1. 1. 1997, medtem ko naj ne bi izpolnjeval pogoja dejanskega bivanja za obdobje nadaljnjih 5 let. V ponovljenem postopku je upravni organ zaslišal še dve priči, ki res nista vedeli veliko o tožnikovih poskusih v Republiko Slovenijo, vendar pa je pomembna listinska dokumentacija, na katero se je tožnik skliceval v celotnem postopku in izjava zaslišane priče A.A., to je tožnikovega strica. Tudi tožnik je že večkrat navedel, da je dokazal svoja ravnanja, ki kažejo na to, da se je poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, in da je že leta 1991 zaprosil za slovensko državljanstvo. V Sloveniji je bil redno zaposlen, nazadnje je delal v družbi D in je glede te zaposlitve potekal tudi sodni postopek. Nato se je prvič uspel vrniti leta 1998, ko je uspel dobiti vizum. Vizum je ponovno pridobil tudi leta 1999 in je nato od leta 2011 prihajal vsako leto. Leta 1998 je skupaj z A.A. odšel na Mačkovo zaradi poizvedb o ureditvi njegovega statusa. To pa je ravnanje, ki izpolnjuje pogoj dejanskega bivanja v RS. Pri izpolnjevanju pogoja stalnega bivanja je pomembno dejstvo tudi tožba, ki jo je tožnik vložil po svojem stricu, ki se je vodila pri Delovnem in socialnem sodišču, saj ta delovni spor gotovo kaže na to, da se tožnik ni strinjal s prenehanjem delovnega razmerja pri D, temveč si je še kako prizadeval ponovno se vrniti v RS. Obe priči sta tudi večkrat poudarili, da je tožnik imel željo priti nazaj in da to željo še vedno ima. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in zadevo reši v lastni pristojnosti ter izpodbijano odločbo z dne 14. 2. 2018 spremeni tako, da se prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca (tožnika) v RS ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 25. 5. 2018 in sodišču predlaga, da tožbo tožnika, kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je (v ponovljenem postopku) izdana odločba prvostopenjskega organa, s katero je zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, po določbah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (ZUSDDD).

9. Po določbi prvega člena ZUSDDD se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter je od tega dne dalje v njej tudi dejansko živel, na njegovo prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

10. Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

11. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji imel prijavljeno stalno prebivališče, in bi zato moral izkazati tudi, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 12. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

13. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) po presoji sodišča pravilna, saj jo potrjujejo podatki v spisu. Iz nespornih ugotovitev organa prve stopnje tako izhaja, da je tožnik zapustil Slovenijo decembra 1991, ko je odšel v Bosno, da bi tam preživel praznike in se nato zaradi vojne v drugih državah naslednic nekdanje SFRJ v Slovenijo ni mogel vrniti. Upravni organ je zato pravilno štel, da se tožniku kot obdobje upravičene odsotnosti iz razloga po 4. alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD prizna petletno obdobje od njegove zapustitve Slovenije, to je obdobje od 1. 1. 1992 do 1. 1. 1997. Pravilno pa je tudi štel, da tožnik za nadaljnje petletno obdobje po obdobju petletne upravičene odsotnosti, to je za obdobje od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002, poskusov vračanja v Slovenijo z namenom dejanskega življenja v Sloveniji ni izkazal. Pri svoji odločitvi se je organ oprl na (s strani tožnika) predloženo listinsko dokumentacijo, na izpovedbo tožnika in na izpovedbe v postopku zaslišanih prič, ki jim je tudi sledil. Zaslišani priči B.B. in C.C. (tožnikov brat in sestra) tožnikovih poskusov vračanja nista potrdili, temveč sta zatrjevali samo, da si tožnik želi živeti v Republiki Sloveniji. Priča A.A. (tožnikov stric) je sicer potrdila, da sta skupaj s tožnikom leta 1998 odšla na „Mačkovo“ zaradi poizvedb o možnosti tožnika za ureditev njegovega statusa, vendar pa je to, brez navedbe in izkazov še nekih drugih konkretnih ravnanj, da se je tožnik poskušal vrniti, tudi po mnenju sodišča premalo, da bi tožnik s tem (torej z enkratnim dejanjem) izkazal razlog upravičene odsotnosti za drugo petletno obdobje po obdobju prve petletne upravičene odsotnosti. Zato je upravni organ pravilno zaključil, da tožnik pogoja dejanskega življenja v RS iz 1. člena in četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD ne izpolnjuje in da zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

14. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. V zvezi s tožbeno navedbo o izjavi zaslišane priče A.A. se je sodišče opredelilo že v predhodni točki te obrazložitve. Glede listinske dokumentacije v zvezi s sporom na Delovnem in socialnem sodišču pa sodišče pojasnjuje, da tožnik s to dokumentacijo tudi po mnenju sodišča ni dokazal ravnanj, da se je v drugem petletnem obdobju poskušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem.

15. Ker je torej, glede na zgoraj navedeno, odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik predlagal tudi opravo glavne obravnave (s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič, ki so bile zaslišane pred upravnim organom), sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave, ker tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.