Jedro

Zahteva za izločitev se v celoti ali deloma zavrže, če je iz vsebine zahteve razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki je s sodbo K 81/2008 z dne 26. 3. 2009 obsojenega D. Č. spoznalo za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe iz prvega odstavka 133. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo po 50. in 51. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezni kazni dva in tri mesece zapora, nato pa po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ enotno kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 844/2009 z dne 25. 11. 2009 zavrnilo pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

3. Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi napadeno sodbo.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zvezi z izločitvijo sodnice ni prišlo do nikakršne kršitve Zakona o kazenskem postopku. Višje sodišče je v zvezi s tem preverilo vse okoliščine in pravilno odločilo ter obrazložilo, zakaj so te navedbe obrambe povsem neutemeljene. Poudarja, da so vse okoliščine, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti navaja v zvezi z izločitvijo sodnice, dejanske okoliščine, ki se upoštevajo pri izločitvi. V dejansko stanje pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi glede dejanskih razlogov, ki so privedli do odločitve po zavrnitvi predloga za izločitev, ne more posegati. V ostalem je zahteva za varstvo zakonitosti povsem neutemeljena, ker navaja celo vrsto ugovorov glede zaključkov sodišča v zvezi z dejanskim stanjem. Končno tudi vložnik sam potrdi svoje zavedanje tega dejstva, ko Vrhovnemu sodišču predlaga preizkus sodnih odločb, ker meni, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP). Uveljavljani razlog pa ni zakonit razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva tudi ne more biti uspešna z zatrjevanjem kršitve načela neposrednosti. Sodišče druge stopnje je zavzelo povsem pravilno stališče, da okoliščina, ki jo sicer sodišče navaja glede poznavanja mesta dogodkov, ne izhaja iz neposredne zaznave na kraju samem, kar pa ni vplivalo na zakonitost sodbe. Obe sodbi vsebujeta tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikom, ki v izjavi nasprotujejo stališču vrhovnega državnega tožilca in vztrajajo pri predlogu, podanem v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti napada odločitev, s katero je razpravljajoča sodnica po določbi petega odstavka 42. člena ZKP zavrgla zahtevo za njeno izločitev. Meni, da za takšno odločitev ni bilo podlage in da je zahteva za izločitev sodnice bila podana zaradi njenega izrazito negativnega odnosa do obsojenca tekom celotne obravnave. Sklicuje se na ravnanje sodnice na glavni obravnavi in graja sklepanje, da je zahteva za izločitev bila dana zaradi zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Zato, in ker je izločitveni razlog (dvom v nepristranskost sodnice) nastal po začetku glavne obravnave, bi moralo biti o zahtevi odločeno meritorno.

7. Po 5. odstavku 42. člena ZKP se zahteva za izločitev v celoti ali deloma zavrže, če je stranka ravnala v nasprotju z določbami drugega do petega odstavka 41. člena, ali če je iz vsebine zahteve razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča. 8. V prvostopenjski sodbi so navedeni razlogi, zaradi katerih je sodišče zavrglo zahtevo za izločitev (v prvem odstavku na 16. strani sodbe). Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala prvostopenjsko odločitev (prvi odstavek 395. člena ZKP). Pri tem je izhajalo iz odločitev, ki so v zvezi s sodnikovo nepristranskostjo bila sprejeta tako pred Evropskim sodiščem za človekove pravice kot tudi Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Upoštevalo je dejstva, ki so razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi in sklepalo, da niso takšne narave, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da sodišče ne bo moglo o zadevi odločati nepristransko. Ocenilo je tudi, da ni izkazana vzročna zveza med kršitvijo, ki jo je zatrjevala pritožba, in nezakonitostjo sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

9. Zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu napada pravilnost presoje okoliščin, povezanih s postopanjem razpravljajoče sodnice na glavni obravnavi. Po stališču vložnikov zahteve te okoliščine vzbujajo dvom v nepristranskost sodnice in zato niso omogočale sklepanja sodišča, da je zahteva bila podana z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Temu stališču zahteve ni mogoče pritrditi, ker zatrjevane okoliščine same po sebi ob upoštevanju vodenja postopka in odločanja v tej zadevi, ne kažejo na resen dvom o sodničini nepristranskosti. Ni namreč mogoče sklepati, da je sodnica z izjavami in postopanjem na glavni obravnavi izrazila vnaprejšnje stališče do odločitve, ali da ni bila obrambi zagotovljena uresničitev procesnih jamstev. Zato je utemeljeno sklepanje, da je zahteva za izločitev bila podana iz razlogov, ugotovljenih s pravnomočno sodbo. Na tak zaključek ne morejo vplivati niti navedbe v dopolnjeni zahtevi za varstvo zakonitosti. V le tej se ob ostalih ponavljajočih se navedbah vložniki sklicujejo na novo dejstvo, in sicer, da je sodnica nedvomno vedela, da je njen mož Z. D. (očitno pomoten zapis priimka) v sporu z obsojencem in da je podal prijavo zoper njenega partnerja na Odvetniško zbornico. Vrhovno sodišče pri obravnavanju posamezne zadeve preizkusi v okviru navedb zahteve zakonitost odločanja nižjih sodišč glede na ugotovljena dejstva, ki jih samo ne ugotavlja. Vprašanje, ali je razpravljajoča sodnica bila v času odločanja seznanjena, da je njen partner v sporu z obsojencem, se v tem pogledu nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Zahteva tudi trdi, da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na dokaz, ki ni bil pretresen na glavni obravnavi, in sicer na sodničino poznavanje razmer na terenu. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z oceno obsojenčevega zagovora (kaznivo dejanje, opisano pod točko 2. izreka prvostopenjske sodbe) oprlo na sodničino poznavanje položaja stavb na terenu, pri čemer je iz nadaljnje obrazložitve razvidno, da je krivdni izrek v tem delu oprlo na oškodovančevo izpovedbo, izpovedbo priče M. F., na zdravstveno dokumentacijo in na zadobljene poškodbe ter v zvezi z njimi na izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke. Sodišče druge stopnje je navedbe, s katerimi je pritožba uveljavljala kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP, presodilo in zaključilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejanjem zavrnilo obsojenčev zagovor z oceno že navedenih dokazov. Zato je sklepalo, da bi sodišče prve stopnje prišlo do enakih ugotovitev in zaključkov tudi, če se ne bi oprlo na sodničino poznavanje razmer na terenu.

11. Po nasprotnem stališču vložnikov zahteve je sodničino subjektivno poznavanje terena bistveno vplivalo na oceno celotnega obsojenčevega zagovora. Ta okoliščina je bila bistvena za zavrnitev zagovora, da do dejanja na očitani način ni moglo priti, saj je opis oškodovanca, kje naj bi se dejanje zgodilo, povsem drugačen. S subjektivnim poznavanjem terena je sodnica odpravila bistveni dokaz o oškodovančevem napadu na obsojenca, ki ga je slednji ponudil v obliki fotografij na mobilnem telefonu in za potrebe dokaznega postopka tudi na CD s posnetkom dogajanja. Po oceni zahteve je kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

12. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pri oceni obsojenčevega zagovora poznavanje mesta inkriminiranega dogodka. Sklicevalo se je na sodničine lastne zaznave in ne na ugotovitve na kraju dejanja, ki bi bile predstavljene v dokaznem postopku in na glavni obravnavi. Vendar takšno postopanje sodišča ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč ga je treba presojati z vidika vprašanja, ali je šlo za takšno kršitev obsojenčeve obrambne pravice, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Sprejetje takega zaključka omogoča vsebinska primerjava in vrednotenje okoliščine, ki jo je upoštevalo sodišče pri oceni obsojenčevega zagovora z izvedenimi dokazi. Glede na vsebino izvedenih in za obsojenca obremenjujočih dokazov, ni mogoče pritrditi zahtevi, da je uveljavljana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Ni namreč podlage za sklepanje, da je okoliščina o sodničinem poznavanju terena za presojo verodostojnosti obsojenčevega zagovora edina in odločilna glede na ugotovljeno dogajanje na kraju samem ter glede na ostale dokaze.

13. Sodišče prve stopnje je ocenilo oškodovančevo izpovedbo kot verodostojno. Med drugim je obrazložilo, da oškodovanec sam po sebi ni agresivna oseba, prej nasprotno, je fizično šibkejši od obsojenca in tudi precej starejši, tako da sam po svoji pojavi in značaju ne predstavlja kakšne posebne nevarnosti za obsojenca in njegovo ženo. V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožba grajala zaključek sodišča prve stopnje, da sta obsojenčev zagovor in izpovedba njegove žene neverodostojna tudi z očitkom, da je napačno ocenilo oškodovanca kot neagresivno osebo. Pritožba se je sklicevala na okoliščino, da je oškodovanca isto sodišče že pravnomočno obsodilo za kaznivo dejanje z elementi nasilja in navedla, da je obsojenec v tem postopku ponudil najmanj dva dokaza, ki takšni oceni sodišča nasprotujeta, hkrati pa je sodišče pridobilo podatke o prijavah zoper oškodovanca zaradi njegovih nasilnih ravnanj. Sodišče druge stopnje je, ko je presojalo te pritožbene navedbe, utemeljilo, da ocena prvostopenjskega sodišča res ni prav prepričljiva, vendar tudi slednje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

14. Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da takšnih razlogov drugostopenjske sodbe ni mogoče šteti kot obrazložitev v smislu določb sedmega odstavka 364. člena ZKP. Zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvo obsojenčevega zagovora je v okoliščinah, ki utemeljujejo, da je ravnal v silobranu oziroma v skrajni sili in zato bi sodišče druge stopnje moralo odgovoriti tudi na to pritožbeno navedbo, saj je tudi z njo izpodbijana ugotovitev, da je dejanje storjeno v okoliščinah, ki izključujejo odgovornost obsojenca za kaznivo dejanje.

15. Sodišče druge stopnje je navedeni pritožbeni ugovor presojalo iz vidika pravilnosti ocene oškodovančeve izpovedbe, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Obrazložitev drugostopenjske sodbe, ki jo napada zahteva, je treba povezati z ostalimi razlogi. Pritožbeno sodišče je namreč obrazložilo, da se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na oškodovančevo izpovedbo, ki je bila potrjena z listinsko dokumentacijo, in sicer z obvestilom o telesni poškodbi, priloženo fotografijo in izvedenskim mnenjem dr. S., prav tako pa presodilo ostale okoliščine, povezane z oceno verodostojnosti njegove izpovedbe. Iz tega sledi, da je kljub vprašljivosti ocene okoliščine, ki zadeva oškodovančevo neagresivnost, sklepalo, da je ocena njegove izpovedbe pravilna. Zato presoja pritožbenih navedb, ki jo je opravilo in obrazložilo sodišče druge stopnje, ni tako pomanjkljiva, da bi predstavljala zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi sicer ni podlage za sklepanje, da je obsojenec dejanje storil v silobranu ali v skrajni sili.

16. V ostalem obsegu zahteva opozarja na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih s prvostopenjsko sodbo. Glede na določbe 427. člena ZKP se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne more sklicevati, da v pravnomočni sodbi obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ker bi s tem na nedovoljen razširjal razloge, ki so predpisani v določbah prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče postopa po 427. členu ZKP le takrat, ko samo podvomi v pravilnost tistih odločilnih dejstev, na katere se opira zakon, ki naj bi ga po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti kršilo sodišče. Zato navedb vložnikov zahteve v obsegu, v katerem se z lastno presojo obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov sklicujejo na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ni bilo mogoče obravnavati.

17. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega D. Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov spisa, odločilo, da je dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).