Jedro

Tožnica ugovarja, da ni vedela, da bi morala (glede na to, da je šlo zgolj za dano uslugo lastnici podjetja) skleniti pogodbo, vendar s tem pravilnosti odločitve ne more izpodbiti, zlasti ker s tem dejansko potrjuje ugotovitev prvostopenjskega organa, katere posledica je sprejeta odločitev. Na drugačno odločitev zato ne more vplivati tožničino nepoznavanje prava, saj to ne pomeni, da se osebi, na katero se to pravo nanaša ni treba ravnati po njegovih pravilih in prevzeti posledic ravnanja v nasprotju z njimi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopni organ) odločil, da se brezposelna oseba – tožnica z dnem 7. 8. 2012 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb (1. točka izreka), da se odločitev iz 1. točke izreka izvrši z dnem dokončnosti te odločbe v upravnem postopku (2. točka izreka), da se oseba iz 1. točke izreka šest mesecev po dokončnosti te odločbe v upravnem postopku ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb (3. točka izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je ugotovil, da je bila tožnica prijavljena v evidenci brezposelnih oseb od 4. 3. 2011 do 7. 11. 2012, 9. 11. 2012. Dne 7. 8. 2012 je pristojni organ ugotovil, da je tožnica zaposlena oziroma je bila zaposlena na črno pri delodajalcu Poslovne storitve A.A. s.p. (Poročilo o inšpekcijskem nadzoru št. 06141-752/2012 z dne 27. 11. 2012, Inšpektorata RS za delo, Območna enota Celje – Velenje). To pomeni, da je nastal eden izmed razlogov, določenih v tretji, četrti, peti, osmi ali deveti alineji prvega odstavka 129. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), da se osebo preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. Odločitev v ostalih točkah izreka temelji na določbah ZUTD.

Ministrstvo za družino, delo in socialne zadeve je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnilo in se sklicevalo na razloge prvostopne odločbe.

Tožnica se je v tožbi uvodoma sklicevala na že vložene pritožbe v postopku, dodala je, da inšpektorica ni nikoli več prišla na sedež podjetja, da bi preverila, ali se tam res opravlja delo na črno, kar ji je sama inšpektorica potrdila. Po mnenju tožnice je inšpektorica vedela, da ji tega ne bo treba več preverjati glede na to, da je uradna oseba. Ni vedela, da bi morala za to, da prijatelju storiš uslugo, skleniti pogodbo, očitno pa je, da bo za svojo poštenost kaznovana. Prosila je sodišče, da pretehta njene navedbe in navedbe inšpektorice ter ugotovi resnico, ki je moralna in pravična. Vprašanje je, ali bi nekdo, ki dejansko res dela na črno, bil toliko odkritosrčen, da bi povedal po resnici, zakaj je tam v tistem času, kar pa je tožnica storila. Po odhodu inšpektorice je tudi tožnica odšla, kar lahko sodišče tudi preveri. Smiselno je predlagala odpravo odločbe in zahtevka za vračilo denarja.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa, s katero je organ tožnico prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb po določbah ZUTD.

Tudi po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna in zakonita. Med razlogi, ki jih ZUTD v 129. členu navaja kot razloge, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb oziroma evidenci oseb, vključenih v programe APZ, je tudi, da pristojni organ ugotovi, da oseba dela oziroma je delala ali je oziroma je bila zaposlena na črno.

Iz podatkov spisa izhaja, da je pristojni organ (inšpektorica za delo Inšpektorata RS za delo, Območna enota Celje - Velenje) ugotovil, da je oziroma je bila tožnica zaposlena na črno (poročilo o inšpekcijskem nadzoru, št. 06141-752/2012 z dne 27. 11. 2012). Tožnica ugovarja, da ni vedela, da bi morala (glede na to, da je šlo zgolj za dano uslugo lastnici podjetja) skleniti pogodbo, vendar s tem pravilnosti odločitve ne more izpodbiti, zlasti ker s tem dejansko potrjuje ugotovitev organa, katere posledica je sprejeta odločitev. Na drugačno odločitev pa zato tudi ne more vplivati tožničino nepoznavanje prava, saj to ne pomeni, da se osebi, na katero se to pravo nanaša (z določitvijo pravic, pravnih koristi ali obveznosti) ni treba ravnati po njegovih pravilih in prevzeti posledic ravnanja v nasprotju z njimi.

Tožnica se v tožbi tudi sklicuje na razloge, ki jih je podala že v pritožbah v postopku. Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ni opredelilo do navedb, ki jih je tožnica navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, akt pa na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).