Jedro

Tožnica v bistvu uveljavlja, da se je z odločbo z dne 29. 10. 2018 seznanila z drugačno interpretacijo dejstev, kar je bilo podlaga za to, da je bilo v upravni zadevi priznanja pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete o njeni vlogi pozitivno odločeno. Drugačna interpretacija oziroma razlaga dejstev pa ne pomeni novih dejstev (prim. sodbo Vrhovnega sodišča 559/99), zato tudi odločba (in sodba), iz katerih takšna interpretacija izhaja, nista nov dokaz.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo istega organa št. 33101-54984/2016/9 z dne 16. 2. 2017. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnica predlog opira na obnovitveni razlog novih dejstev in novih dokazov, pri čemer se sklicuje na odločbo prvostopenjskega organa št. 33119-229/2016/14 z dne 29. 10. 2018 (pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete), ki je bila izdana v izvrševanju sodbe I U 1291/2017 z dne 3. 7. 2018. Organ navaja, da gre sicer v obeh zadevah za identično dejansko stanje, vendar pa se zadevi razlikujeta po pravni podlagi in pogojih za dodelitev podpore, pri čemer se sklicuje na določbe 24. in 14. člena Uredbe o shemah neposrednih plačil (v nadaljevanju Uredba) ter drugega odstavka 50. člena in enajstega odstavka 30. člena iz Uredbe (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. 12. 2013 (v nadaljevanju Uredba EU 1307/2013). Navaja še, da ne gre za isto upravno stvar, zato pravic iz odločbe v zadevi pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete in ugotovitev Upravnega sodišča ni mogoče uporabiti kot pravno podlago oziroma kot dokaz o okoliščini v postopku obravnave predloga za obnovo postopka. Po mnenju organa zato dokazi o okoliščinah, na katere se sklicuje tožnica, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, zaradi česar je predlog za obnovo postopka zavrnila na podlagi tretjega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil in pri tem navedel v bistvenem enake razloge kot prvostopenjski organ.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj v izreku odločbe z dne 16. 2. 2017 v okviru obnove postopka doda odločitev o plačilu za mlade kmete iz 24. in 25. člena Uredbe oziroma 50. člena Uredbe EU 1307/2013 ter o plačilnih pravicah iz nacionalne rezerve za mlade kmete po 14. členu Uredbe oziroma 30. členu Uredbe EU 1307/2013, podrejeno pa naj se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

V tožbi navaja, da je po skrajnih rokih za dopolnitev zbirne vloge zvedela za nova dejstva in nove dokaze ter da je po prejemu sodbe I U 1291/2017 z dne 3. 7. 2018 lahko podala le predlog za obnovo postopka. Trdi, da je organ zaradi napačnega razumevanja, kdaj je prvič postala nosilka kmetijskega gospodarstva, v spletno aplikacijo za oddajo zbirne vloge v letih 2016, 2017 in 2018 predvpisal napačne podatke pri plačilu za mlade kmete in pri plačilnih pravicah iz nacionalne rezerve, in sicer da do teh plačil ni upravičena oziroma da sploh ne more podati zahtevka. Trdi, da je bila iz enakih razlogov najprej izdana neustrezna odločba tudi o njeni vlogi na razpisu za mlade prevzemnike kmetij, nato pa ji je v zvezi z navedeno sodbo Upravnega sodišča upravni organ z odločbo z dne 29. 10. 2018 odobril nepovratna sredstva ob ugotovitvi, da izpolnjuje tudi pogoj o prvem nosilstvu kmetijskega gospodarstva. Uveljavlja, da je s to odločbo izvedela za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih predlaga obnovo postopka.

Meni, da organa nista razumela njene zahteve in povezave med sodbo I U 1291/2017 in zahtevkom za leto 2016. Navaja, da gre pri plačilu za mlade kmete za dohodkovno podporo mladim kmetom, ki prvič samostojno začenjajo s svojo kmetijsko dejavnostjo. Opozarja, da je Upravno sodišče v navedeni sodbi opozorilo na razlikovanje med nosilstvom kmetijskega gospodarstva za svoj račun in nosilstvom kmetijskega gospodarstva, ki ga je opravljala kot pooblaščenka ... v obdobju od 12. 3. 2007 do 24. 6. 2013. Trdi, da je bila glede na tedanjo ureditev prisiljena pristati na to, da jo pašna skupnost določi kot nosilko kmetijskega gospodarstva, ter da je za pašno skupnost zgolj opravljala določena administrativna dela, za kar je bila plačana. Nosilka domačega kmetijskega gospodarstva je postala z vpisom v register 23. 3. 2016 in šele s tem datumom je začela opravljati svojo kmetijsko dejavnost v smislu Uredbe EU 639/2014 in Uredbe EU 1307/2013. Ker je toženka ta vpis štela za ustrezen pri podukrepu 6.1, bi ga morala tudi pri plačilu za mlade kmete. Smiselno enako pa velja tudi za pravice iz nacionalne rezerve.

5. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja pri trditvi, da gre pri dodelitvi plačila za mlade kmete za drugačno pravno podlago in drugačne pogoje kot pri dodelitvi podpore pri ukrepu mladi prevzemnik.

6. Tožnica v vlogi z dne 6. 12. 2019 vztraja, da se sodba I U 1291/2017 nanaša prav na relevantno vprašanje prve vzpostavitve kmetijskega gospodarstva.

7. Na naroku za glavno obravnavo sta stranki vztrajali pri svojih navedbah, nekatere navedbe pa sta še dodatno pojasnjevali.

**Odločanje po sodnici posameznici**

8. Sodišče je 31. 8. 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam. Stranke pripomb na sestavo sodišča niso podale niti pisno niti na posebno vprašanje sodnice na glavni obravnavi.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in vse listine tožnice ter ostale listine v sodnem spisu. Tako je vpogledalo: odločbo z dne 17. 9. 2019 na A 1, odločbo z dne 13. 6. 2019 na A 2, odločbo z dne 16. 2. 2017 na A 3, sodbo I U 1291/2017 na A 4, pooblastilo uporabnikov skupnega pašnika oz. planine na A 5, zapisnik o prigonu živali na pašo na A 6 in A 7, dopis Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj z dne 17. 8. 2016 na A 8 in odločbo z dne 29. 10. 2018 na A 10. 10. Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje tožnice zavrnilo kot nepotreben, saj dejstva, v zvezi s katerimi je bil ta dokazni predlog podan, to je način, na katerega je tožnica opravljala dejavnost na planini (za pašno skupnost), med strankama niso sporna.

**K I. točki izreka**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet presoje v tem upravnem sporu je toženkina odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo o neposrednih plačilih za leto 2016, na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP.

13. Po navedeni odločbi upravni organ zavrne predlog za obnovo postopka, če okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe.

14. Iz tožničinega predloga izhaja, da obnovo predlaga na podlagi 1. točke 260. člena ZUP (obnovitveni razlog novih dejstev in/oziroma novih dokazov) ter 1. točke prvega odstavka 45. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), po kateri se postopek obnovi tudi, če odločba temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Tožnica namreč v vlogi poleg trditev o novih dejstvih in dokazih (smiselno) zatrjuje še, da odločba, v zvezi s katero predlaga obnovo, temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno odpravljena.

15. Novo dejstvo je dejanska okoliščina, ki bi mogla vplivati na odločitev in je obstajala že v času izdaje odločbe, glede katere se predlaga obnova, pa stranka zanj iz opravičenih razlogov ni vedela. Smiselno enako velja za dokaz. Gre torej za dokaz, s katerim se dokazuje obstoj pravno relevantne okoliščine, in ki je obstajal že v času prvega odločanja, pa stranka zanj iz opravičenih razlogov ni vedela.

16. V obravnavani zadevi tožnica z obnovo postopka želi doseči, da se ji v okviru zbirne odločbe z dne 16. 2. 2017 o neposrednih plačilih za leto 2016 prizna plačilo za mladega kmeta in s statusom mladega kmeta povezano dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve.

17. Pogoji za priznanje statusa mladega kmeta so določeni v 24. členu Uredbe v zvezi s 50. členom Uredbe EU 1307/2013, in med katerimi je bistven (ter v tej zadevi sporen) prvi vpis fizične osebe kot nosilca kmetijskega gospodarstva v registru kmetijskih gospodarstev.

18. Obnovitveni razlog obstoja novega dejstva in/oziroma novega dokaza tožnica uveljavlja z navedbo, da je prvič postala nosilka kmetijskega gospodarstva v letu 2016, ko je bila vpisana kot nosilka za svojo kmetijo in ko je začela opravljati svojo kmetijsko dejavnost, ter da ni relevanten predhoden vpis v letu 2007, ko je opravljala storitve za .... To dokazuje z odločbo z dne 29. 10. 2018, ki je bila izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1291/2017 in s katero so ji bila na podlagi javnega razpisa za sofinanciranje priznana nepovratna sredstva iz podukrepa 6.1 Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete.

19. Tožnica ne navaja, da ji pred izdajo odločbe, glede katere predlaga obnovo, niso bila poznana dejstva o navedenih vpisih v letih 2007 in 2016. Prav tako ne trdi, da ji niso bile poznane okoliščine, ki so bile podlaga za drugačno presojo njenega vpisa kot nosilke kmetijskega gospodarstva v letu 2007 v odločbi z dne 29. 10. 2018, to je, zakaj je bila v letu 2007 v register KMG vpisana kot nosilka in kakšna opravila je opravljala za pašno skupnost. V bistvu uveljavlja, da se je z navedeno odločbo z dne 29. 10. 2018 seznanila z drugačno interpretacijo teh dejstev, kar je bilo podlaga za to, da je bilo v upravni zadevi priznanja pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete o njeni vlogi pozitivno odločeno. Drugačna interpretacija oziroma razlaga dejstev pa ne pomeni novih dejstev (prim. sodbo Vrhovnega sodišča 559/99), zato tudi odločba (in sodba), iz katerih takšna interpretacija izhaja, nista nov dokaz.

20. Ker torej dejstva, ki jih uveljavlja tožnica, niso nova dejstva v smislu ZUP, enako pa velja za dokaz, na katerega se tožnica opira, ni podan uveljavljani obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Iz enakih razlogov, ker torej ne gre za novo dejstvo, upravnemu organu tudi ni bilo treba ravnati po 2. točki prvega odstavka 45. člena ZKme-1, kar smiselno uveljavlja tožnica.

21. Podan pa ni niti obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1. Ta obnovitveni razlog bi namreč lahko bil podan le, če bi bila odločba z dne 16. 2. 2017, v zvezi s katero je predlagana obnova, izdana na podlagi odločbe, ki je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča I U 1291/2017. Za tako situacijo bi šlo, če bi se odločba z dne 16. 2. 2017 izrecno opirala na odločbo, razveljavljeno s sodbo I U 1291/2017. Za tak primer pa očitno ne gre, saj je bilo z odločbo z dne 16. 2. 2017 odločeno o tožničini zbirni vlogi za 2016, v okviru katere je tožnica hotela uveljavljati tudi plačilo za mlade kmete in (s statusom mladega kmeta povezano) dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve, medtem ko je bilo predmet upravne zadeve, ki je bila predmet upravnega spora I U 1291/2017, odločanje o tožničini vlogi na javnem razpisu za sofinanciranje pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete. Toženka ima zato prav, da gre za dve različni upravni zadevi, ki nista povezani na način iz 1. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1. Okoliščina, da so v obeh upravnih zadevah po navedbah tožnice relevantne iste dejanske okoliščine, pa ne pomeni, da je ena odločba izdana na podlagi druge.

22. Ker torej ni podan nobeden izmed uveljavljanih obnovitvenih razlogov, je toženka ravnala prav, ko je tožničin predlog zavrnila.

23. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

24. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.