Jedro

Sodišče po eni strani sledi tožeči stranki, da je račune za opravljeno delo na hiši tožencev izstavljala tudi A. A. s.p., po drugi strani pa kot plačilo računov za opravljena dela za hišo ne upošteva plačil, ki so bila tožeči stranki nakazana s strani A. A. s.p. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe v tem delu zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ter nasprotujočih si zaključkov ne da preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 178069/2009 z dne 3. 12. 2009 v 1. odstavku izreka za glavnico 18.420,31 EUR in zakonske zamudne obresti ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 182,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožencema naložilo v plačilo nadaljnje stroške postopka v višini 2.497,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi toženca uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Menita, da je zaključek sodišča, da cena v predračunih ni bila dogovorjena fiksno, v nasprotju z listinskimi dokazi. V predračunih ni nikjer navedeno, da se cena v primeru, da predračun ni plačan v roku, zaračuna po dejanskem stanju ob izvedbi del. Tudi ugotovitve izvedenca, da so v predračunih stroški materiala in stroški dela potrjujejo, da so bile cene navedene fiksno. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri obračunu izvedenih del obstajajo nejasnosti. Tožeča stranka je zlorabila zaupanje prvega toženca in vgradila hranilnik, ki ni bil nujno potreben za delovanje sistema. Prvi toženec je opozarjal tožečo stranko na moker madež v kleti po elektronski pošti dne 23. 9. 2008. To je treba opredeliti kot pravilno grajanje napak. Klima še vedno ne deluje. Ni jasno, kako naj konkretizirajo nedelovanje klime. Pisnih navodil v slovenščini za vzdrževanje in uporabo posameznih sistemov niso dobili do 15. 11. 2013, kar kaže na nesolidnost poslovanja tožeče stranke. Zmotno je stališče, da izročitev dokumentacije pomeni zgolj stransko obveznost. Obveznost tožeče stranke bi bila v celoti izpolnjena šele, ko bi opravila zagon vgrajenih sistemov, preverila ali pravilno delujejo ter demonstrirala uporabo vgrajenih sistemov. Tožeča stranka ni dokazala, da so bili z nekaterimi plačili poravnani računi, ki niso predmet tega spora. Tožeča stranka je potrdila, da so bila določena dela, ki so bila opravljena za toženca na njuni stanovanjski hiši, zaračunana A.A. Po računih je vrednost investicije znašala 35.296,09 EUR. Z listinami je dokazano, da je bilo tožeči stranki plačanega 29.000,00 EUR. Vztrajata, da je bilo v gotovini plačanih še 5.000,00 EUR in izpodbijata dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede izročitve 5.000,00 EUR ženi direktorja tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v ponovno obravnavanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče za razsojo v tej zadevi so določila Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi. Z dogovorom, da bo tožeča stranka dobavila material in izvedla strojne inštalacije na stanovanjski hiši tožencev, sta namreč pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo (tretji odstavek 620. člena OZ).

6. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženca od tožeče stranke prevzela izvršeno delo. Nesporno je, da toženca že več let bivata v hiši in uporabljata strojne inštalacije, ki jih je vgradila tožeča stranka. Zato je nastopila obveznost plačila tožeči stranki za izvršeno delo (619. člen OZ). V primeru napak izvršenega dela, lahko naročnik uveljavlja (tudi) znižanje plačila (640. člen OZ). Pogoj za to pa je, da naročnik, ki je dolžan prevzeti delo, če je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla (641. člen OZ), podjemnika obvesti o napakah izvršenega posla. Toženca zatrjujeta le, da sta tožečo stranko opozorila na moker madež v kleti. To obvestilo za presojo v tej zadevi ni relevantno, saj ne zatrjujeta, da bi bilo potrebno kupnino znižati v posledici take stvarne napake. V zvezi s klima napravo sta toženca šele tekom tega postopka začela zatrjevati, da ne deluje. Da bi kdaj pred pričetkom te pravde opozorila tožečo stranko, da ne deluje klima in jo pozvala na odpravo napake, niti ne zatrjujeta. Sicer pa ne le, da toženca ne zatrjujeta in dokazujeta, da sta izpolnila svojo notifikacijsko dolžnost, tudi ustreznega ugovora v smeri znižanja kupnine nista podala. Ugovori, ki le pavšalno merijo na znižanje plačila, niso upoštevni in ne terjajo podrobnejše opredelitve sodišča. 7. Višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da v predračunih navedene cene niso bile fiksne oz. pravilneje dokončne. V predračunih je navedeno, da se bo končni obračun sestavil po dejanskem stanju, da veljajo 30 dni oziroma točno do kdaj veljajo, pri več postavkah je navedeno, da gre zgolj za oceno, opozorjeno je na možnost nepredvidenih del (gl. npr. Predračun št. 544/07 z dne 14. 2. 2008, Predračun št. 543/07 z dne 14. 2. 2008). Razen tega je tožeča stranka pojasnila, da so v soglasju s tožencema izvedli tudi dela, ki niso bila zajeta s predračuni. Ker je tožena stranka tudi ta dela prevzela (npr. radiatorji v kopalnici), jih je dolžna plačati. Enako velja za hranilnik. Toženca ne trdita, da ga ne uporabljata. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, toženca tudi nista izkazala, da bi kadar koli pred to pravdo ugovarjala, da so zaračunane količine prevelike, cene pa previsoke.

8. Tožeča stranka je tako upravičena do plačila za izvedene strojne inštalacije. Pritrditi pa je treba pritožbi, da tožeča stranka, ki nosi dokazno breme glede višine vtoževane terjatve, te ni izkazala. Tožeča stranka si prihaja v navedbah o še dolžnem plačilu tožene stranke v nasprotja. Zatrjuje, da je za toženca opravljala le dela na njuni hiši in je le za ta dela izstavljala račune, priznava da nekaj računov tudi na A.A., hkrati pa ne priznava, da plačilo po teh računih predstavlja plačilo za dela, ki jih je opravila na hiši tožencev. V točki IV. pripravljalne vloge z dne 28. 9. 2011 je navedla, da je res opravljala storitve samo na stanovanjski hiši, vendar sta toženi stranki izrecno zahtevali izdajo računov na s.p., zato jima je šla na roke in račune tako tudi izdala, ter da so bili ti računi v celoti plačani. Tudi ko je bil zaslišan, je direktor tožeče stranke B.B. izpovedal, da „je bilo nekaj plačano tudi preko njihovega s.p.-ja, zato, da se je to prikazalo kot strošek njihove firme za potrebe davčnega organa.“ Nerazumljiva je zato trditev tožeče stranke, kateri je sledilo prvostopenjsko sodišče, da z nekaterimi plačili niso bili poravnani računi, ki so predmet tega spora. Razen tega pritožba utemeljeno opozarja, da iz mnenja izvedenca izhaja, da znaša celotna investicija po računih 35.296,09 EUR. Izvedenec je to ugotavljal na ogledu skupaj s prisotnimi, to je obema pravdnima strankama, ki na izvedensko mnenje tudi nista podali pripomb. Nesporno je, da sta toženca plačala 20.000,00 EUR. Že zato ni razumljivo, zakaj bi morala plačati še 18.420,31 EUR in obresti. Obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu je nezadostna in deloma sama s seboj v nasprotju. Sodišče namreč po eni strani sledi tožeči stranki, da je račune za opravljeno delo na hiši tožencev izstavljala tudi A.A. po drugi strani pa kot plačilo računov za opravljena dela za hišo ne upošteva plačil, ki so bila tožeči stranki nakazana s strani A.A. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe v tem delu zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ter nasprotujočih si zaključkov ne da preizkusiti. Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrača v nov postopek (354. člen ZPP).

9. V ponovljenem postopku bo morala tožeča stranka natančno pojasniti višino vtoževane terjatve, sodišče pa nato preizkusiti njeno utemeljenost ob upoštevanju vseh trditev pravdnih strank, listin v spisu in drugih izvedenih dokazov. Razčistiti bo torej moralo koliko sta toženca dolgovala tožeči stranki za izvedbo strojnih inštalacij v njuni hiši ter koliko je bilo na ta račun že plačanega.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.