Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je investitor lastnik zemljišča, na katerem se dovoljuje postavitev garaže, kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, ni podlage za prekinitev postopka samo zato, ker je tožnica v postopku zatrjevala, da ima na zemljišču služnost, pri čemer obstoja služnosti ni izkazala in ugotovitve služnosti v sodnem postopku niti ni zahtevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 259/98-10 z dne 16.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.7.1998. S to je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 26.11.1997 o dovolitvi priglašenih del - gradnja odprte garaže za osebni avto kot nadstrešnice v tlorisni izmeri 4 x 4 m, na parceli, št. 4028/2 k.o. L., izdano investitorjema M. in A.Š. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št.18/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93), na Odlok o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin v Občini L. (odlok, Uradne objave pomurskih občin, št. 4/86 in Uradi list RS, št. 45/94, 70/94 in 20/96) ter na Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za prostorsko celoto mesta L. (PUP, Uradne objave pomurskih občin, št. 28/88). Sodišče navaja, da sta investitorja lastnika zemljišča, na katerem je predvidena gradnja, kar ni sporno. Soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je predmetna garaža pomožni objekt. Po navedenem odloku se namreč štejejo za pomožne objekte garaže za en osebni avto z največjo dovoljeno površino 25 m2. Prav tako soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da predvidena gradnja garaže glede odmika ni v nasprotju z navedenim PUP. Ta namreč v 3. odstavku 4. člena določa najmanj 1,0 m odmika pomožnega objekta od sosednje parcele, ob soglasju soseda mejaša pa je odmik lahko manjši. Ker iz vrisa pomožnega objekta v kopiji katastrskega načrta v merilu 1:500 izhaja, da je odmik nameravane gradnje od tožničine parcele večji od 1 m, sodišče zavrača tožničin ugovor, da je za postavitev garaže potrebno njeno soglasje. Sodišče zavrača tudi tožničin ugovor, da ima na zemljišču, na katerem se dovoljuje gradnja garaže, služnost hoje in vožnje, pridobljeno s priposestvovanjem. Tožnica, ki je že v postopku pred izdajo odločbe zatrjevala, da je na navedeni parceli s priposestvovanjem pridobila služnost, za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov. Res je sicer, kar v tožbi zatrjuje tožnica, da je pridobitev služnosti možna s priposestvovanjem in, da v tem primeru vpis v zemljiški knjigi ni temelj za nastanek služnosti. Po določbi 1. odstavka 54. člena Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerij (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/90, 36/90) je za priposestvovanje služnosti potrebno, da lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ne nasprotuje. V tem primeru se stvarna služnost pridobi brez vpisa v zemjiško knjigo na originaren način, na podlagi priposestvovanja. Čeprav je pravni temelj za pridobitev služnostne pravice s priposestvovanjem zakon, pa se obstoj tega temelja dokazuje z listinami in sicer s pravnomočno sodno odločbo ali z zasebno listino, ki vsebuje zapis izjave volje zemjiškoknjžnega lastnika, da priznava pridobitev služnosti. Ker tožnica obstoja zatrjevane služnosti v postopku ni izkazala, z ugovorom o priposestvovanju služnosti ni mogla uspeti.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Meni, da sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka zmotno uporabila tako ZUN kot PUP. Z dovoljeno gradnjo ne sme biti motena sosednja posest - posest pa je tudi posest služnostne pravice hoje in vožnje. Dejansko in neprekinjeno izvajanje posesti pa se dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi in ne le s pravnomočno odločbo. Upravni organ bi zato moral v postopku izvesti potrebne dokaze, oziroma dati tožnici rok, v katerem mora pred rednim sodiščem vložiti tožbo, ter postopek prekiniti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v nov postopek.

Tožena stranka in M. in A.Š. kot prizadeti stranki v tem upravnem sporu, niso podali odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo. Razlogi, ki jih pri tem navaja so pravilni. Glede na določbo 2. odstavka 62. člena ZUN je bistveno za odločitev o stvari, da je garaža po občinskem odloku pomožni objekt, za katerega zadostuje priglasitev in da je izpolnjen v PUP-u določen pogoj glede odmika od parcelne meje. Da so ti pogoji izpolnjeni, je bilo v postopku ugotovljeno in tej ugotovitvi tožnica niti ne nasprotuje.

Tožnica v pritožbi vztraja pri ugovoru, ki ga je uveljavljala že v tožbi in ki ga je utemeljeno zavrnilo sodišče prve stopnje. Samo zatrjevanje tožnice, da je s priposestvovanjem pridobila služnost hoje in vožnje na zemljišču investitorjev, ne da bi zato predložila ustrezne dokaze, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na drugačno odločitev o stvari. Neutemeljen je tožničin ugovor o pomankljivo izvednem dokaznem postopku. Tožnica se moti ko meni, da bi moral upravni organ postopek prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja. Po določbi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) lahko upravni organ, če naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa, to vprašanje sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši sodišče. V obravnavanem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da sta investitorja lastnika zemljišča, na katerem se dovoljuje postavitev garaže, kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, tožnica pa obstoja služnosti na tem zemljišču ni izkazala, in ugotovitve služnosti v sodnem postopku niti ni zahtevala, za prekinitev postopka ni nobene podlage.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.