Jedro

Če tožnik zatrjuje težko nadomestljivo škodo, ni dovolj navedba, da mu takšna škoda nastaja in predložitev potrdila o višini katasterskega dohodka ter dveh plačilnih list tožnikove žene, saj se v takšnem položaju znajdejo vsi delavci, ki izgubijo zaposlitev. Tožnik bi moral navesti, zakaj bo škoda, ki mu nastaja zaradi izgube zaposlitve, težko nadomestljiva (npr. ker ne prejema nadomestila za brezposelnost; ker mora plačevati preživnino; ker odplačuje kredite; ker mora plačevati stanovanje, sicer bo ostal brez njega; ker nima svojcev, ki bi mu pomagali ali pri katerih bi živel; ker nima možnosti druge zaposlitve ipd.)

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da mu je tožena stranka dolžna od 18.6.2004 dalje do pravnomočne rešitve tega spora, plačevati polovico mesečnega nadomestila plače, ki bi ga tožnik prejemal, če bi delal in sicer v rokih, ki pri toženi stranki veljajo za izplačilo plač in da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi tako, da spremeni napadeni sklep in v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter mu tudi prisodi stroške te pritožbe.

V pritožbi navaja, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana, celo že dokazana. Iz obrazložitve pa izhaja, da se tožnik ni skliceval, še manj pa dokazal obstoj vsaj ene od predpostavk iz 272. člena ZIZ. Takšno stališče je popolnoma napačno, saj tožnik že v prvem stavku svojega predloga navaja, da tožniku "nastaja težko nadomestljiva (oz. nenadomestljiva) škoda". Gre torej za sklicevanje in izkazovanje verjetnosti pogoja iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Dokazovanje verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode pa je naslednji pritožbeni element. Tožnik je predlagal dokaze, ki jima na razpolago (tudi zaslišanje tožnika samega). S potrdilom o višini katasterskega dohodka je dokazal, da nima premoženja, s sklepom o prenehanju delovnega razmerja pa je dokazal, da nima več nobenih dohodkov iz zaposlitve in da zaradi vsebine tega sklepa ne bo mogel pridobiti pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Za preživljanje med tekom predmetnega delovnega spora se bo torej tožnik primoran zadolževati, če ne želi krasti ali goljufati drugih. Zato meni, da je nerazumljiv zaključek sodišča, da "tožnik glede starosti in na stopnjo izobrazbe ne spada v kategorijo socialno ogroženega prebivalstva in si bo z malo truda povsem brez težav lahko sam pridobil sredstva za lastno preživljanje?!" Tožnik torej ni neki statistični podatek, ki si ga lahko vsakdo interpretira po svoji volji, pač pa delavec, ki je brez svoje krivde ostal brez zaposlitve. To ravnanje sodišča prve stopnje kaže na nepoznavanje zaposlitvenih priložnosti v gradbeni panogi nasploh in zasavski regiji posebej.

Takšen način odločanja sodišča pa pomeni, da morajo namesto delodajalcev, ki naklepno izrabljajo svoj položaj napram delavcem (šibkejša stranka pogodbe o zaposlitvi), davkoplačevalci plačevati tisto, kar bi morali plačevati takšni delodajalci, saj tožnik in njegova žena sedaj izpolnjujeta pogoje za dodelitev državne socialne pomoči. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialno pravno odločitev.

V skladu z 273. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98 - 16/2004) izda sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve takšno začasno odredbo, s katero se doseže namen zavarovanja. Če upnik zatrjuje, da je začasna odredba potrebna glede preprečitve nenadomestljive škode in zaradi preprečitve samovoljnega delovanje dolžnika, mora predlagati takšno začasno odredbo, ki bo preprečila zatrjevane nenadomestljive škode oziroma samovoljnega ravnanja delodajalca. Pri tem mora verjetno izkazati obstoj svoje terjatve (ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastalo) ter eno od predpostavk, ki jih za zavarovanje navedene terjatve določa 2. odstavke 272. člena ZIZ. Poleg tega predlog za izdajo začasne odredbe praviloma ne more biti istoveten s tožbenim zahtevkom, ker bi bil v takšnem primeru z dovolitvijo začasne odredbe v bistvu tudi že izčrpan tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik z navedbami v tožbi in s predloženimi listinami izkazal verjeten obstoj nedenarne terjatve ter s tako ugotovitvijo soglaša pritožbeno sodišče. Namreč "sklep o prenehanju delovnega razmerja" z dne 30.6.2004 (dokaz A3) smiselno predstavlja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002). Zakon o delovnih razmerjih pa v 83. členu določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor. Delodajalec ob izdaji odpovedi očitno ni ravnal v skladu z določbami veljavnega zakona o delovnih razmerjih, zato je tožnikova terjatev verjetno izkazana. Ob tem pripominja pritožbeno sodišče, da ZDR ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sklepom oz. odločbo delodajalca, kot je to storila napačno tožena stranka. Novi ZDR je (drugače kot prej veljaven zakon, ki je urejal delovna razmerja), vzpostavil pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem in sicer z določenimi posledicami, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem pogodbenem razmerju šibkejša stranka. Na podlagi novega ZDR se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostransko izdanega oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ne vpliva na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bilo iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe moč sklepati, da je tožnik izdajo le-te predlagal ob upoštevanju 5. tč. 1. odst. 273. člena ZIZ in je kot dokaz predložil le potrdilo o višini katastrskega dohodka (dokaz: A6) in plačilno listo za ženo za meseca april in maj 2004 (dokaz: A5), vendar ti dokazi zaenkrat ne dajejo podlage za izdajo takšne začasne odredbe.

Če tožnik zatrjuje težko nadomestljivo škodo, ni dovolj navedba in predlagani dokazi, da mu takšna škoda nastaja, saj se v takšnem položaju znajdejo vsi delavci, ki izgubijo zaposlitev. Tožnik bi moral navesti, zakaj bo škoda, ki mu nastaja zaradi tega položaja, težko nadomestljiva (na primer: ker ne prejema nadomestila za brezposelnost; ker mora plačevati preživnino; ker odplačuje kredite; ker mora plačevati stanovanje, sicer bo ostal brez njega; ker nima svojcev, ki bi mu pomagali ali pri katerih bi živel; ker nima možnosti druge zaposlitve ipd). Posledično ni izkazano, da je izdaja predlagane začasne odredbe potrebna zaradi preživljanja tožnika in oseb, ki jih je dolžan po zakonu preživljati (5. tč. 1. odst. 273. člena ZIZ). V zvezi s tem ni tožnik navedel ničesar. Tožnik pa bo imel tekom postopka še vedno možnost ponovno predlagati začasno odredbo, pri čemer bo lahko izkazoval, da je plačevanje nadomestila plače za čas trajanja tega individualnega spora potrebno za njegovo preživljanje oz. preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.

Iz tega jasno sledi, da je tožnik verjetnost nedenarne terjatve dokazal, ni pa dokazal verjetnost ene od predpostavk, navedenih v 2. odst. 272. člena ZIZ kot so nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik z izdajo odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Dokazno breme za izkazovanje nevarnosti pa je na strani tožnika, torej upnika.

Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito izdala odpoved pogodbe tožniku, bo nezakonito izdano odpoved razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu zahtevku in tožniku priznalo vse pravice po delu in z dela, vključno z nadomestilom plače za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker ni uspel s pritožbo (1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 365. člena in 366. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka tega sklepa.