Jedro

Za ugotavljanje, ali sta uvedba in vodenje disciplinskega postopka zastarala, se uporabljajo določbe zakonov, ki so veljali v času, ko je bila kršitev storjena.

Hujše posledice, ki so za določeno kršitev delovnih obveznosti določene v Pravilniku, so nastale tudi tedaj, če je dokazana vzročna zveza med storitvijo kršitve delovne obveznosti in organizirano stavko.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke. Ti so ugotovili, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 6. točki 24. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev tožene stranke ("zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila, zaradi česar so nastale ali bi lahko nastale za OZD resnejše posledice (motnje v delovnem procesu, bistvene motnje v samoupravnih odnosih)", v nadaljevanju: Pravilnik), ker je zlorabil položaj in prekoračil dana pooblastila pri adaptaciji (gradnji) tuš kopalnice v stavbi bivše osnovne šole P. Tožnik je samovoljno izdal nalog za preureditev tuš kopalnice, čeprav takšna dela niso sodila v njegovo delovno področje, nalog pa je bil tudi v nasprotju s sklepom Delavskega sveta.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da uvedba in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala. Nalog za adaptacijo (gradnjo) tuš kopalnice je bil izdan 24.7.1989, za kršitev pa se je izvedelo, ko je posebna komisija napisala poročilo (2.10.1989), postopek pa je bil končan februarja 1990. Eden od razlogov stavke so bile tudi nepravilnosti v zvezi z izgradnjo igrišča za tenis in pomožnimi prostori, zaradi česar je prišlo do motenj v delovnem procesu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Sprejelo je stališče sodišča prve stopnje, da uvedba in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala, ker so pristojni organi izvedeli za kršitev 2.10.1989, ko je komisija izdelala poročilo.

Takšen sklep je oprlo na 156. člen takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih.

Stavka dne 21.9.1989 je bila v vzročni zvezi s kršitvijo delovnih obveznosti tožnika. Tožnik je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 6. točki 24. člena Pravilnika in povzročil motnje v delovnem procesu.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da bi naj bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče C.S.in da tudi dokaznega predloga ni zavrnilo. Sodišče ni obrazložilo izpovedb petih prič (A.L., L.M., T.N., A.L. in J.Č.), ki so izpovedale v korist tožnika. Sodba torej temelji na enostranskih dokazih in je zato ni mogoče preizkusiti.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker zaradi tožnikovega ravnanja niso nastale škodljive posledice. Med stavko dne 21.9.1989 in tožnikovim ravnanjem ni bila dokazana vzročna zveza. Škodljivih posledic ni bilo, zaradi česar niso dokazani vsi elementi za uporabo 6. točke 24. člena Pravilnika. V kazenski sodbi Vrhovnega sodišča je bilo ugotovljeno, da zaradi ravnanja tožnika niso nastale posledice. Uvedba in vodenje disciplinskega postopka sta zastarala, ker je direktor vedel za kršitev delovnih obveznosti že pred poročilom z dne 2.10.1989, ki ga je izdala posebna komisija. Za tožnikovo kršitev je vedel najkasneje dne 24.7.1989, ko je tožnik podpisal izdajnico za dvig materiala iz skladišča. Najkasneje tega dne je tožena stranka vedela za kršitev. Nalog je bil poslan pristojni službi. O nalogu je bil direktor preko kolegija obveščen najpozneje 31.7.1989. Delavski svet je o ugovoru odločil 1.2.1990, predlog za sodno varstvo pa je bil vložen 26.2.1990. Zastaralni rok je potekel pred začetkom sodnega postopka.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno in zato omejeno pravno sredstvo. Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe navedene kršitve določb postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Ugovori v reviziji, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo C.S., da dokaznega predloga o zaslišanju ni zavrnilo in da ni obrazložilo izpovedb prič, ki so izpovedale v korist tožnika, so ugovori v zvezi z relativnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP). Te ugovore lahko revident uspešno uveljavlja le, če jih je že uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Iz vsebine tožnikove pritožbe z dne 30.12.1996 (list. št. 124 do 127 spisa) izhaja, da navedenih ugovorov v pritožbi ni uveljavljal. Tudi v reviziji jih ne more uveljavljati.

Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče o izpovedbah prič, med njimi tudi o izpovedbah štirih prič, ki jih navaja tožnik v reviziji. Sicer pa je v drugem odstavku 220. člena ZPP določeno, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Ni torej sprejemljiva revizijska trditev, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

V zvezi z zastaranjem materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89) je začel veljati 14. oktobra 1989, tožnik pa je storil kršitev pred tem datumom (24.7.1989). Za ugotavljanje, ali je prišlo do zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka je torej uporabiti določbe Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 do 38/88, v nadaljevanju: ZZD), Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/83 - prečiščeno besedilo, št. 5/86 in 18/88, v nadaljevanju: ZDR) in Pravilnika tožene stranke, ki so veljali v času, ko je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti.

V prvem odstavku 161. člena ZZD (oziroma 160. člena prečiščenega besedila) je bilo določeno, da začetek disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za storjeno kršitev delovne obveznosti, oziroma po izteku enega leta od dneva, ko je bila kršitev storjena. V prvem odstavku 156. člena ZDR je bilo določeno, da uvedba in vodenje disciplinskega postopka zastarata po poteku šestih mesecev od dneva, ko se je izvedelo za storjeno kršitev delovne obveznosti oziroma po izteku enega leta od dneva, ko je bila kršitev storjena. V 66. členu Pravilnika je določeno, da uvedba in vodenje disciplinskega postopka zastarata v enem letu, odkar je bila kršitev storjena.

Ugotovitve o tem, kdaj je bila kršitev delovnih obveznosti storjena (24.7.1989) in kdaj je tožena stranka oziroma kdaj so njeni pristojni organi zanjo izvedeli (2.10.1989), so dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano na podlagi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP. Ta določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Primerjava navedenih dejstev s pravnimi normami, ki so v času storitve kršitve delovnih obveznosti urejale zastaranje, pokaže, da uvedba in vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika nista zastarala. Disciplinski postopek je bil začet in končan v okviru rokov, ki jih določajo navedene pravne norme.

Po določbi 6. točke 24. člena Pravilnika tožene stranke je dovoljeno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (ki je obvezen), če so zaradi kršitve delovnih obveznosti nastale ali bi lahko nastale resnejše posledice (motnje v delovnem procesu, bistvene motnje v samoupravnih odnosih). Pogoj hujših posledic je torej podan ne le v primeru, če so te dokazane, temveč tudi, če so hujše posedice verjetno izkazane. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (priče: L.M. - list. št. 88 do 89 spisa, T.N. - 105, J.Č. - 106, zapisnik seje delavskega sveta - listina B 18), da je prišlo do stavke delavcev tožene stranke zaradi "sumničenj v zvezi z izgradnjo tenis igrišča in adaptacijo pomožnih objektov in oddajo zemljišča". Oddajo zemljišča, izgradnjo teniških igrišč in gradnjo (adaptacijo) tuš kopalnice je torej treba razumeti kot celoti, ker so vsa dejanja v zvezi s temi nepremičninami služila za delovanje teniških igrišč. Trditev, da stavka ni bila organizirana tudi zaradi gradnje (adaptacije) tuš kopalnice, torej ni sprejemljiva. Nastale so torej posebne (škodne) posledice, ki jih določa navedena točka 24. člena Pravilnika, zaradi česar so bili dani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZZD je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94), kot predpisa Republike Slovenije.