Jedro

Pri presoji, da je podana realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, sodišče ni upoštevalo le okoliščine, da je obdolženec kronični alkoholik s kroničnim alkoholnim možganskim sindromom, pač pa je upoštevalo tudi težo storjenih kaznivih dejanj, način njune storitve ter osebnostne lastnosti obdolženca. Zato ni podano nasprotje z ugotovitvijo izvedenca psihiatrične stroke, da ni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti spet storil hudo kaznivo dejanje, saj je treba izvedensko mnenje ocenjevati v celoti in ne le v delu, na katerega se sklicuje zagovornik.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. Š.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po vložitvi obtožnice zoper obd. Š.Š., ki mu očita kaznivi dejanji umora po 1. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ ter požiga po 1. odstavku 226. člena KZ, obeh v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom z dne 28.12.2001 odločilo, da se zoper obdolženca iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša pripor. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 10.1.2002 pritožbo zagovornika obdolženca, vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik dne 15.1.2002 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker sodišče ni kršilo zakona. Svoje ugotovitve je oprlo na dejansko podlago, kot je razvidna iz spisa. Glede na to, da je obdolženec v enem dnevu izvršil kaznivo dejanje umora in kaznivo dejanje požiga v visoki stopnji alkoholiziranosti, je pa bolnik, ki boleha zaradi kroničnega alkoholizma, bi se na prostosti lahko ponovno opil in ponovil kaznivo dejanje zoper druge osebe. To pomeni, da je sodišče pravilno ugotovilo, da obstoja pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da je pripor obdolženca neogibno potreben za varnost ljudi in za potek kazenskega postopka.

Zahteva zagovornika obd. Š.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obd. Š.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvu ponavlja vse tisto, kar je navajal v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zoper obdolženca podaljšalo pripor po vložitvi obtožnice. Po njegovem mnenju je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so ugotovitve pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca psihiatrične stroke, da ni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti spet storil hudo kaznivo dejanje. Izvedenec psihiatrične stroke dr. J.M. je v svojem mnenju z dne 3.12.2001 sicer res navedel, da je prišel do zaključka, da ni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti spet storil hudo kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje, ko je odločalo o podaljšanju pripora, je izvedensko mnenje že ocenilo, vendar ne le v delu, na katerega je sklicuje zagovornik obdolženca, temveč v celoti, pri čemer je ugotovilo, da je obdolženec kronični alkoholik, kar je ugotovil tudi izvedenec, ki bi se lahko ponovno opil in v takem stanju storil novo kaznivo dejanje. Pri presoji, da je podana realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, pa ni upoštevalo le okoliščine, da je obdolženec kronični alkoholik s kroničnim alkoholnim možganskim sindromom, pač pa je upoštevalo tudi težo storjenih kaznivih dejanj, način njune storitve ter osebnostne lastnosti obdolženca. Takim ugotovitvam je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je potrebno izvedensko mnenje ocenjevati v celoti, ne pa le v delu, na katerega se sklicuje obdolženčev zagovornik.

V zahtevi za varstvo zakonitosti je zagovornik obd. Š.Š. navedel, da jo vlaga tudi zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, vendar pa v zahtevi ni obrazložil, katere kršitve drugih določb kazenskega postopka naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki pa morajo biti obrazložene (1. odstavek 424. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obd. Š.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).