Jedro

Izrek sodbe pri pobotnem ugovoru je tripartiten: najprej se ugotovi obstoj terjatve po tožbi, nato obstoje terjatve iz pobotnega ugovora (največ do višine terjatve po tožbi), nakar se terjatvi pobotata (po stanju, ko sta si obe terjatvi stopili nasproti).

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka v 1. točki ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 2.330,51 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2004 dalje do plačila, v 2. točki je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 2.085,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 dalje do plačila, v 3. točki je odločilo, da se pobotata terjatvi iz 1. in 2. točke do zneska 1.254,03 EUR glede glavnice na dan 1.3.2004, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 dalje do plačila, pod II. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki znesek 1.076,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2004 dalje do plačila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek po tožbi kot neutemeljenega zavrnilo, pod III. točko izreka je tožniku naložilo v plačilo toženi stranki znesek 831,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi kot neutemeljenega zavrnilo, in pod IV. točko izreka odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper tisti del, v katerem je bilo razsojeno njej v škodo.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, o stroških materialnopravno napačno odločilo. Tožeča stranka je namreč terjatev, ki je bila toženi stranki priznana v pobot in po nasprotni tožbi, v celoti priznala že v tožbi oziroma jo je pobotala s svojo terjatvijo že v tožbi, kar je bilo v njenem tožbenem zahtevku tudi upoštevano. Torej tožeča stranka ni zakrivila ničesar, da bi se ugotavljalo obstoj te terjatve in njen pobot, v posledici česar tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov v zvezi s svojim pobotnim ugovorom in nasprotno tožbo. V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine za uničene zvočnike tožeča stranka oporeka vrednotenju dokazov sodišča prve stopnje. Dejstvo je, da je toženec zvočnike od tožnika dejansko prejel in jih določen čas tudi uporabljal. Dejstvo, ki ga ugotavlja sodišče, da je toženec tožnikove zvočnike uskladiščil med najemom, v resnici dokazuje, da je škoda nastala med najemom. Zato je sklep, da toženec iz tega naslova škode ni dokazal, nepravilen. Nasprotna procesnim pravilom je izločitev dokaza po fotografijah v prilogi A18, saj je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je tožnik predložil tudi fotografije v prilogi pod A14, o katerih pa sodišče ni zavzelo nobenega stališča, niti o njih sodba nima razlogov. Dejansko fotografije pod A18 prikazujejo stanje, kakršno je bilo ob prevzemu lokala, fotografije pod A14 pa stanje, ko je toženec lokal zapustil. Iz fotografij je torej razvidno, da je toženec lokal prejel v brezhibnem stanju, vrnil pa ga je v razsulu. V celoti so bile prezrte izpovedbe prič D. P., M. P., B. Ž., A. B. in R. J.. Sodišče je v vseh primerih štelo, da škoda ni dokazana, ker pač tožnik ni imel dokazil o nakupu novih stvari. To je nepravilno materialnopravno izhodišče, saj je sam tožnik povedal, da je stvari sam popravljal, ko je reševal, kar se je rešiti dalo. To pa ne pomeni, da mu škoda ni nastala. Toženec je v spornem razmerju nastopal kot samostojni podjetnik in je bil zato še posebej vezan k transparentnemu poslovanju, deloval pa je prav nasprotno. Pritožba nadalje oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, da je najemno razmerje med pravdnima strankama prenehalo 10.2.2004. Pri tem se sodišče opre na listinske dokaze - dopise v prilogah B6, B7 in B14. Vendar prejem teh listin tožnik zanika, ni pa tudi dokaza, ki bi tak prejem potrjeval. Ko je toženec lokal zapustil, je moral tožnik vanj praktično vlomiti, saj mu toženec ključa ni izročil, ampak ga je pozneje našel na stopnišču. To nikakor ne kaže na sporazumno prekinitev najemnega razmerja, ampak obratno. Zato je zmoten zaključek, da tožniku najemnina za mesec februar pripada le do 10. dne. Pripada mu za celotni mesec februar, poleg tega pa še do konca pogodbenega obdobja. Tožnik je sicer res pričel z opravljanjem dejavnosti v lokalu, vendar je spočetka posloval z izgubo in je šlo za izgubljeni dobiček. Bil je pač primoran, da poskuša zmanjšati škodo, ki je najprej grozila. Tožnik je to škodo opredelil v višini najmanj ene izpadle najemnine.

Prav tako se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sodbo tožena stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati kurilnega olja, ki ga je nabavil tožnikov oče, saj je bilo v pogodbi jasno dogovorjeno, da krije stroške nabave kurilnega olja do 3000 litrov tožnik, nad 3000 litrov pa najemnik. Podrejeno v zvezi s kurilnim oljem še trdi, da se ne bi smela upoštevati nabave olja dne 19.3.2003, ker je to bilo že po kurilni sezoni 2002/2003. Poleg tega sodišče sploh ni upoštevalo kurilnega olja, ki ga je nabavil toženec. V zvezi z najemnino pritožba poudarja, da je tožnik zahteval za december 2003 plačilo najemnine v višini 879,01 EUR in ker je toženec že plačal 375,56 EUR, je dolžan kvečjemu 503,45 EUR in ne 632,84 EUR, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Za mesec januar 2004 je tožnik zahteval plačilo 881,76 EUR in ker je toženec že plačal 90.000,00 SIT, dolguje le še 506,19 EUR in ne 634,92 EUR, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje. Tudi za mesec februar da izračun, da je toženec dolžan za 10 dni le še 116,27 EUR in ne 161,44 EUR. Po pritožbi je iz naslova najemnin toženec tožniku dolžan plačati zgolj 1.366,03 EUR in ne 1.481,53 EUR, ker sodišče tožniku ne more prisoditi več, kot je zahteval s tožbo. V celoti je utemeljen tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Glede prevzetih zalog se ugotovitev izvedenke ne sklada s toženčevim računom št. 3/04. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo izvedenki, čeprav je toženec upošteval cene, po katerih je surovine prejel od dobaviteljev in je bil tak tudi dogovor med pravdnima strankama. Po toženčevem računu št. 04/04 je bila tožniku po zelo nizkih cenah zaračunana različna drobna gostinska oprema in inventar, ki ga je toženec nabavil in prepustil tožniku v uporabo. V zmoti je sodišče prve stopnje, da gre pri tem materialu za preureditvena dela, določena v 11. členu najemne pogodbe. Čistilo, WC oprema, izdelki iz stekla in keramike, stenske slike, so premičnine, ki so bile potrebne za samo delovanje lokala, niso pa bile del lokala. Sodišče niti ne pojasni, zakaj bi oprema oziroma drobni inventar po računu št. 04/04 pomenil preureditvena dela in se torej odločitev v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče tudi ni izvedlo s strani toženca predlaganih dokazov. Na obravnavi dne 4.12.2008, ko je sprejelo sklep, da se ostali dokazi zavrnejo, je bilo pojasnjeno, da bo razlog zavrnitve podan v sodbi, kjer pa to ni bilo niti omenjeno. V tem dokaznem sklepu zavrnjene priče bi lahko pojasnile vsa dogajanja v lokalu, prevzem zalog in drobnega inventarja s strani tožnika ter nadaljnjo uporabo in koriščenje le-tega, kakor tudi vrednost posameznih artiklov.

V odgovorih na pritožbi pravdni stranki zavračata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata zavrnitev pritožb. Pritožbi sta utemeljeni.

Zaradi lažjega razumevanja bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi imenovalo s skupnim izrazom tožeča stranka ali tožnik, toženo stranko po tožbi oziroma tožečo stranko po nasprotni tožbi pa z enotnim izrazom tožena stranka ali toženec.

Skladno določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takem preizkusu s pritožbama izpodbijane sodbe je ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, konkretno nima razlogov o pravnorelevantnih dejstvih za odločitev o tožbenem zahtevku. Tožeča stranka je namreč v tožbi upoštevala prevzem od tožene stranke puščene zaloge v lokalu in varščino, za vrednost česar je znižala višino svojega tožbenega zahtevka. Toženec med postopkom večkrat omeni, da je bil med njima dogovor, da se za vrednost stvari in varščine, ki jih bo ob odhodu tožniku prepustil, zmanjša dolg toženca do tožnika. Kljub temu pa je toženec to isto terjatev pozneje ugovarjal v pobot in jo delno vtoževal z nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje bi se moralo najprej opredeliti o v tožbi znižanem tožbenem zahtevku za s strani toženca puščene stvari v lokalu ter varščino in šele od te opredelitve bi bilo odvisno odločanje oziroma utemeljenost pobotnega ugovora in zahtevka po nasprotni tožbi. Ker je bilo v izpodbijani sodbi to zmanjšanje tožbenega zahtevka prezrto in je bilo direktno odločeno o pobotnem ugovoru in nasprotni tožbi, sodba nima potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče je moralo že iz razloga zgoraj citirane kršitve določb postopka pritožbama ugoditi, z njima izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more sama odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP).

Ko bo sodišče prve stopnje ponovno razsojalo, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Pri tem je dodati še, da pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja na spregledanje in izostanek razlogov o fotografijah v prilogi A14, tožena stranka pa na prekoračitev tožbenega zahtevka glede najemnin za mesece december 2003, januar 2004 in februar 2004, zmotno opredelitev puščene opreme oziroma inventarja kot preuraditvenih del in o izostanku razlogov zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju prič na naroku dne 4.12.2008. Umestna je nadalje pritožbena pripomba tožeče stranke glede odločitve o stroških postopka (vsaka stranka svoje), pri čemer je med drugim upoštevati tudi potrebnost stroškov za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Opozoriti je tudi na pravilnost (tripartitnost) izreka sodbe pri pobotnem ugovoru, kjer se najprej ugotovi obstoj terjatve po tožbi, nato obstoj terjatve iz pobotnega ugovora (največ do višine terjatve po tožbi), nakar se terjatvi pobotata (po stanju, ko sta si obe terjatvi stopili nasproti - 2. odstavek 312. člena Obligacijskega zakonika). Predmet ugotovljene v pobot uveljavljane terjatve je lahko le v pobot uveljavljana terjatev, ne pa morebiti tudi terjatev iz nasprotne tožbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.