Jedro

Obsojenkina ravnanja po storitvi dokončanih očitanih ji kaznivih dejanj nimajo vpliva na pravno opredelitev kaznivih dejanj.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 9. 3. 2010 obsojeno G. Š. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena, nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora, v katero ji je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, prebit v priporu. Sodišče je obsojenki naložilo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem ter zneska protipravno pridobljene premoženjske koristi. Obsojenka je bila z isto sodbo iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ, poleg tega pa je bila zoper njo iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnjena obtožba, da je storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8. 9. 2010 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 zvišalo kazen na tri leta zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije pa na eno leto in šest mesecev zapora ter ji izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora, pritožbo obsojenkine zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenko oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica dne 27. 12. 2010 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe pritožbe, da za dejanja, storjena na škodo Ž. N., S. H. ter S. A. niso izkazani zakonski znaki obsojenki očitanih kaznivih dejanj, saj je dolgove oškodovancem poravnala, zato bi morala biti dejanja kvalificirana kot poizkus, da obsojenki pri posameznih kaznivih dejanjih ni mogoče očitati goljufivega namena ter, da so kazniva dejanja nedokazana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo obsojenkine zagovornice za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 18. 2. 2011, predlagal zavrnitev zahteve. Navaja, da se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh bistvenih navedb pritožbe ter se oprlo na pravilne in zakonite razloge sodbe sodišča prve stopnje, zahteva pa je vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil dne 23. 2. 2011 vročen obsojenki in njeni zagovornici, ki se o njem nista izjavili.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve obsojenkine zagovornice za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

6. Obsojenkina zagovornica v uvodu zahteve sicer navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga iz vseh razlogov po 420. členu ZKP, pri tem pa konkretno ne navede nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršili. Čeprav ZKP ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz pravega odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Zagovornica zatrjevanih kršitev v zahtevi ni konkretizirala, zato Vrhovno sodišče posplošenih navedb o kršitvah zakona ni preizkušalo.

7. Vložnica zahteve trdi, da je v pritožbi izpostavila več „spornih oziroma vprašljivih“ zaključkov sodišča prve stopnje, do katerih se je pritožbeno sodišče opredelilo zelo pavšalno oziroma je zgolj povzelo navedbe sodišča prve stopnje, ne da bi odgovorilo na bistvene navedbe pritožbe, s čimer nakazuje kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

8. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 303/2007 z dne 23. 8. 2007 ter številnih drugih presodilo, da pravici do pritožbe kot ustavni pravici ustreza obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem pa ni nujno, da je odgovor na strankine navedbe vedno izrecen, ampak mora biti iz obrazložitve sodne odločbe razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih strankinih navedb. Pritožbeno sodišče mora torej presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in o njih zavzeti svoja stališča ter jih ustrezno obrazložiti. Vendar to ne pomeni, da mora sodišče druge stopnje, če s presojo prvostopenjskega sodišča glede določenega, s pritožbo izpodbijanega vprašanja, v celoti soglaša, znova ponavljati razloge, navedene v prvostopenjski odločbi, ampak zadošča, da se nanje sklicuje.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenkina zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, do katerih pritožbenih navedb se višje sodišče ni opredelilo, niti ni pojasnila, kako naj bi očitana kršitev vplivala na zakonitost drugostopenjske sodbe, zato takšnih, povsem nesubstanciranih trditev zahteve ni mogoče preizkusiti.

10. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da bi obsojenkina dejanja, storjena na škodo oškodovancev S. A., S. H. ter Ž. N. morala biti pravno opredeljena kot poizkus kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena oziroma poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, ker je obsojenka oškodovancem dolgove v celoti poravnala, s čimer obsojenkina zagovornica nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenka z oškodovanci sklenila poravnave oziroma jim vrnila denar, ko so se zoper njo že začeli kazenski postopki. Iz navedenega izhaja, da gre za obsojenkina ravnanja po storitvi dokončanih očitanih ji kaznivih dejanj, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo kot olajševalno okoliščino, na pravno opredelitev kaznivih dejanj pa nimajo vpliva.

11. S ponavljanjem obsojenkinega zagovora ter z navedbami, da obsojenka dobav pri različnih oškodovancih ni naročala sama, da ni vedela, kaj in koliko je bilo naročeno, da je oškodovanec S. H. zvišal cene, ko so bile dobave že izvršene, da je oškodovanec S. A. obsojenko izsiljeval, da obsojenka ni imela goljufivega namena, da je denar, ki si ga je sposojala, porabila za odprtje restavracije, da kaznivi dejanji na škodo družbe T. d. o. o, in T. P. nista dokazani, ter da je obsojenka s poslovanjem začela povsem sama in neizkušena, vložnica zahteve (enako kot že v pritožbi) uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkine zagovornice za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Upoštevaje obsojenkine premoženjske razmere je Vrhovno sodišče obsojenko v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo povrnitve sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.