Jedro

Če imetnik stanovanjske pravice gradi hišo, ni upravičen do nakupa stanovanja po stanovanjskem zakonu.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da je tožena stranka z njim dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje hiše št. 5 v M., za kupnino v znesku 412.663,00 SIT ter mu izstaviti zemljiškoknjižno listino, ki bo omogočila vpis lastninske pravice stanovanja na dolžnika. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožnik imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju in je pri toženi stranki vložil zahtevo za prodajo stanovanja pod pogoji iz 117. člena stanovanjskega zakona. Tožena stranka je zahtevo za odkup stanovanja odklonila, ker je tožnik solastnik novogradnje v P., pri čemer se je sklicevala na 2. odstavek 148. člena stanovanjskega zakona. Tožnik je dne 14.10.1991 idealno polovico nepremičnine stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 1312/3 k.o. P., podaril svojemu sinu. Po mnenju prvostopnega sodišča je navedena darilna pogodba sicer veljavna, vendar pa je evidentno, da je tožnik na ta način poskusil obiti zakonodajalčevo voljo in je tožena stranka zato upravičeno odklonila sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo in dodatek k pritožbi, pri čemer uveljavlja razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi najprej navaja, da je sodba sama s seboj v nasprotju, saj sodišče v isti sapi zatrjuje, da je tožnik s pogodbo obšel zakon, hkrati pa je po mnenju sodišče pogodba veljavna. Dalje pritožnik navaja, da samo dejstvo, da je tožnik podaril sinu svoj del hiše po uveljavitvi stanovanjskega zakona, ne more zadostovati za ugotovitev, da je s tem želel obiti zakon. Po mnenju pritožnika bi se sodišče z ogledom lahko prepričalo, da je v hiši sedaj tožnikov sin in da v spornem stanovanju živi tožnik. V pritožbi še navaja, da je prvostopno sodišče v sodbi navedlo kot trditve strank nekaj, česar stranke tekom postopka niso niti ustno niti pisno navajale in sicer je v obrazložitvi zapisalo, da se je tožena stranka sklicevala na določbo 2. odstavka 148. člena stanovanjskega zakona, kar ne drži. Po mnenju pritožnika se je tožena stranka smiselno sklicevala na okoliščine iz 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona, navedeno določilo pa se sklicuje na 1. odstavek 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da v razlogih sodbe ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, na kar se sklicuje pritožba. Tudi materialno pravo je prav uporabljeno.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Dve stvari sta sporni tudi že v pritožbi: ali je tožnik z darilno pogodbo z dne 24.11.1991 skušal izigrati zakon; če ga je, ali zadostuje, da samo gradi hišo, ali pa je treba ugotavljati tudi, ali je ta hiša primerna glede na določbo čl. 128/2 stanovanjskega zakona, ki se sklicuje tudi na prejšnji člen 7 in 60 zakona o stanovanjskih razmerjih.

Kar zadeva prvo vprašanje, je sodišče temeljito in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnik hotel obiti zakon. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša in se prav tako strinja, da pravni posel med očetom in sinom ni neveljaven zato, ker naj bi se skušal izigrati zakon. V konkretnem primeru namreč v razmerju med očetom in sinom niso zatrjevane nobene nepravilnosti, zaradi katerih naj bi posel med njima ne veljal. Res pa je, da zaradi namena, s katerim je bila pogodba sklenjena, tožnik iz stanovanjskega zakona ne more zahtevati ugodnosti, ki jih ta zakon ponuja imetnikom stanovanjske pravice. Tako torej ne gre za neskladje v razlogih, kot zatrjuje pritožba.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila torej darilna pogodba sklenjena z namenom izigrati stanovanjski zakon, se glede ugodnosti, ki jih ta zakon ponuja imetnikom stanovanjske pravice, šteje, kot da pogodbe ni in da torej tožnik gradi hišo. Vprašanje je še, ali je treba uporabiti čl. 128/2 Stanovanjskega zakona, ki se sklicuje na prejšnja čl. 7 in 60 Zakona o stanovanjskih razmerjih, po katerih je res treba ugotavljati primernost stanovanja, ali pa je mogoče uporabiti čl. 148/2 stanovanjskega zakona, po katerem zadostuje le, da imetnik gradi hišo. To, na kateri člen se je katera od pravdnih strank sklicevala, ni pomembno, kajti sodišče je tisto, ki mora poznati zakon in uporabiti pravilen predpis. V čl. 148/2 stanovanjskega zakona je določeno, da lastnik lahko z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi hišo ali kupuje stanovanje, izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe. Po tej določbi se zahteva samo, da imetnik gradi hišo. Temu pogoju je zadoščeno. Zahtevek zato ni utemeljen in je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določilom 368. člena Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.