Jedro

Tožnik je vtoževane nadure opravil, zato je njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova na podlagi 128. in 143. člena ZDR (po katerem je delodajalec dolžan delavcu plačati plačo za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa) utemeljen.

Izredna odpoved, ki jo je tožnik podal toženi stranki, je zakonita, zato tožniku pripada odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in odpravnina. Tožnik je namreč izredno odpoved med drugim podal zato, ker mu plača za sporne tri mesece ni bila izplačana ob zakonsko določenem roku. To pa je skladno s 4. alinejo 1. odstavka 112. člena ZDR samostojni razlog za izredno odpoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku: - iz naslova nadurnega dela obračuna 7.300,38 EUR bruto, odvede davke in prispevke ter mu izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2011 dalje (1. odstavek I. točke izreka); - iz naslova stalne pozitivne stimulacije za mesece maj 2008 - januar 2012 obračuna bruto zneske, navedene v izreku, odvede davke in prispevke in mu plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v naslednjem mesecu za posamezni mesec do plačila (1. odstavek II. točke izreka); - obračuna odškodnino iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 928,58 EUR bruto, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2012 dalje (1. odstavek III. točke izreka); - obračuna plačo za februar 2012 v znesku 928,58 EUR bruto, odvede davke in prispevke ter plača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje (1. odstavek IV. točke izreka); - plača sorazmerni del plače za čas od 1. 3. 2012 do 7. 3. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje (1. odstavek V. točke izreka); - obračuna sorazmerni del regresa za čas od 1. 1. 2012 do 7. 3. 2012 v višini 129,72 EUR bruto, odvede akontacijo dohodnine in mu izplača ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2012 dalje (1. odstavek VI. točke izreka); - iz naslova odpravnine plača 2.785,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje (VII. točka izreka); - povrne stroške postopka v višini 1.530,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (VIII. točka izreka).

Zavrnilo pa je, kar je tožnik zahteval več ali drugače: - iz naslova nadurnega dela plačilo bruto zneska 7.300,38 EUR in plačilo konkretnega neto zneska 5.331,70 EUR (2. odstavek I. točke izreka); - iz naslova stalne pozitivne stimulacije plačilo bruto zneskov, višje bruto zneske za čas od maja 2008 do marca 2009 nad 228,11 EUR in od aprila 2009 do januarja 2012 nad 137,13 EUR, plačilo konkretnih neto zneskov, plačilo zakonskih zamudnih obresti od konkretnih neto zneskov in plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. do 18. dne v mesecu za pretekli mesec (2. odstavek II. točke izreka); - izplačilo razlike med bruto in neto zneskom odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje (2. odstavek III. točke izreka); - izplačilo bruto zneska plače in zakonske zamudne obresti od 15. 3. 2012 do 18. 3. 2012 (2. odstavek IV. točke izreka); - plačilo zakonskih zamudnih obresti od 7. 3. 2012 do 18. 4. 2012 dalje (2. odstavek V. točke izreka); - za 61,04 EUR višji bruto znesek regresa, izplačilo bruto zneska regresa od 8. 3. 2013 do 31. 3. 2012, zakonske zamudne obresti od bruto zneska in zakonske zamudne obresti za dan prenehanja delovnega razmerja, t.j. za 7. 3. 2012 (2. odstavek VI. točke izreka).

Sklenilo je, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi glede izplačila plače za januar 2012, to je ustreznega neto zneska od 928,58 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2012 dalje in februar 2012, to je od ustreznega neto zneska od 928,58 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2012 dalje.

Zoper ugodilni del odločitve o nadurah, stimulaciji in odškodnini za čas odpovednega roka (1. odstavek I. točke, 1. odstavek II. točke in 1. odstavek III. točke), zoper odločitev o odpravnini (VII. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (VIII. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni dokazal, da je nadure dejansko opravil, prav tako tudi ne, da bi bil upravičen do izplačila stimulacije. Listina z dne 13. 12. 2011 predstavlja le prepis podatka o višku ur iz internih evidenc delavcev, ki je nista podpisala oziroma priznala ne prejšnji ne sedanji direktor tožene stranke. Tožnik naj bi glede na zatrjevanih 1305 nadur, dnevno opravil več kot 5,5 nadur, kar je praktično nemogoče. Tožena stranka mu dela v takem obsegu ni odredila. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je zmotno sledilo dokumentu o evidentiranih nadurah in stimulaciji ter plačilu v obveznicah. To je bilo mišljeno kot stimulacija vnaprej, če bi tožnik kvalitetno opravljal naloge, in ne za nazaj. Za nazaj uprava tožene stranke ni imela nobene verodostojne listine ali izjave prejšnje uprave, da bi obstajale obveznosti do zaposlenih iz naslova nadur. Izplačilo stimulacije je utemeljeno, če je skladno s kriteriji in merili za ocenjevanje uspešnosti dela posameznega delavca. Aneks z dne 13. 4. 2008 je neveljaven, saj je z njim dogovorjena stalna pozitivna stimulacija, kar je v nasprotju s samim institutom nagrajevanja delavcev in Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (Pravilnik). Tožnik ni predložil dokaza o dejanskem izpolnjevanju kriterijev in meril, ki bi upravičevala izplačilo stimulacije. V nasprotju s Pravilnikom pa je tudi višina stimulacije, ki po Pravilniku ne more biti višja od 30 %. Sodišče se glede spornosti Aneksa ni opredelilo. Tožena stranka še navaja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika ni bila utemeljena, zato ni utemeljen niti njegov zahtevek po izplačilu odpravnine in odškodnine. Tožena stranka je tožniku po prejemu zahteve poravnala dolgovane zneske, kar pomeni, da drugi pogoj za izredno odpoved ni bil podan, česar pa sodišče ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo za nadure, plačilo stimulacije, odškodnino iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, plačo za februar 2012 in sorazmerni del plače za čas od 1. 3. 2012 do 7. 3. 2012, sorazmerni del regresa za čas od 1. 1. 2012 do 7. 3. 2012 ter odpravnino. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku pretežno ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, tudi v zvezi z veljavnostjo Aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 4. 2008. Med razlogi sodbe ni nasprotij in je ustrezno obrazložena. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni dokazal, da je nadure dejansko opravil. Iz potrdila v prilogi A3, ki je bilo podpisano s strani predsednika uprave A.A., namreč nedvoumno izhaja, da je imel tožnik do 30. 11. 2011 1305 ur viška. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izpovedbe priče B.B., ki je potrdil tožnikovo izpovedbo glede obsega opravljenih nadur, ter na podlagi 128. in 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR), skladno s katerimi je delodajalec dolžan delavcu plačati plačo za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo nadur.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku v delu, s katerim je tožnik zahteval plačilo stimulacije na podlagi Aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 4. 2008. Po oceni pritožbenega sodišča se stranki tega aneksa sicer nista dogovorili za stimulacijo, temveč je iz vsebine aneksa razvidno, da sta se stranki z njim dogovorili za višjo plačo. Skladno z 11. členom Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v prilogi B6 se namreč za izplačilo delovne uspešnosti zahteva določen postopek: na podlagi meril in kriterijev ter zadolžitev, ki jih nadrejeni posreduje delavcu, nadrejeni mesečno predlaga direktorju oceno delovne uspešnosti iz naslova stimulacije, pri čemer stimulacija ne more biti višja od 30 %. V konkretnem primeru takega postopka ni bilo, zato so utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni predložil dokaza o dejanskem izpolnjevanju kriterijev in meril. Iz samega aneksa z dne 13. 4. 2008 je razvidno, da se 40 % stalna pozitivna stimulacija glede na kvaliteto in kvantiteto dela določa od 13. 4. 2008 dalje. Tudi iz izpovedbe B.B. izhaja, da je tožniku s sklenitvijo tega aneksa dejansko želel povišati plačo. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da navedeni aneks ni veljaven, ker naj bi nasprotoval Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Delavec in delodajalec lahko namreč v okviru ZDR prosto sklepata pogodbe oziroma anekse, tudi o povišanju plače. Zato bi bil tožnik po oceni pritožbenega sodišča v celoti upravičen do plačila iz naslova tega aneksa, in ne le do 30 % osnovne plače, kakor je sicer ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved, ki jo je tožnik podal toženi stranki dne 7. 3. 2012, zakonita, zaradi česar tožniku pripada odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in odpravnina. Tožnik je namreč izredno odpoved med drugim podal zato, ker mu plača za mesece avgust 2011, september 2011 in oktober 2011 ni bila izplačana ob zakonsko določenem roku. To pa je skladno s 4. alinejo 1. odstavka 112. člena ZDR samostojen razlog za izredno odpoved, kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da je tožena stranka 6. 3. 2012 tožniku izplačala plačo za meseca december 2011 in januar 2012, kar je tožnik sicer prav tako zahteval v opominu toženi stranki z dne 24. 2. 2012. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, katerih višina je sicer določena skladno s 109. in 112. členom ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.