Jedro

Sodišče prve stopnje je ob zaključku, da so podane vse predpostavke za obstoj tožnikove odškodninske odgovornosti, tožencu utemeljeno naložilo povračilo škode v višini razlike med izplačanimi potnimi stroški in stroški, ki bi mu pripadali za prihod na delo in odhod z dela na sporni naslov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, naj tožeči stranki plača 10.521,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih delov glavnice tečejo od datumov, navedenih v izreku sodbe do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 788,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da mora toženec tožeči stranki povrniti 800,13 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi bil do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela upravičen tudi v primeru, če bi na delo prihajal iz A., česar sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo. Uveljavlja, da detektivka B.B. ni razpolagala z vsemi podatki, da bi lahko opravila svoje delo, zato sodišče prve stopnje njenega poročila ne bi smelo upoštevati. Poleg tega je detektivka preverjala le lokacijo družinskega avtomobila, okoliščina, da je bil ta parkiran pred stanovanjskim blokom v A., pa ne dokazuje navedb tožeče stranke, da se je toženec na delo vozil iz drugega kraja, kot je zatrjeval. Sodišču prve stopnje očita, da je kot verodostojne ocenilo le izpovedi prič, ki so potrjevale navedbe tožeče stranke. Uveljavlja, da izpovedi prič C.C. in D.D. potrjujeta le to, da so ga sosedi občasno opazili v E.. Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi moralo upoštevati izpoved priče F.F., da je toženca videla le nekajkrat, in izpoved G.G., da je toženca videl zgolj trikrat ali štirikrat. Glede na to, da gre za manjši blok, bi ga soseda gotovo videla večkrat, če bi tam živel, iz njunih izpovedi pa izhaja, da sta ga videla še redkeje kot sosedi v E.. Sklicuje se na izpoved priče H.H., da se je z njim pogosto peljala v I.. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da si je prevoz iz A. do E. organiziral preko spletnega portala "prevozi.org", saj je na ta način mogoče potovati tudi najprej iz A. do J. ali iz J. do K., ter šele nato naprej do E.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožeča stranka v tem sporu od toženca zahteva povrnitev premoženjske škode v znesku 11.309,76 EUR, ki naj bi ji jo toženec povzročil z navajanjem neresničnih podatkov o potnih stroških v izjavi z dne 4. 3. 2013. Toženec je v tej izjavi navedel, da se na delo vozi z naslova L., ki je od njegovega delovnega mesta oddaljen 170 kilometrov, po zatrjevanju tožeče stranke pa se je v vtoževanem obdobju na delo v resnici vozil z bistveno bližjega naslova M..

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo pravno podlago iz 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki ureja odškodninsko odgovornost delavcev. Po tej določbi je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka tožeče stranke morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in naslednji členi Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.): nastanek škode (tožeči stranki), nedopustno ravnanje toženca, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženca ter odgovornost toženca.

8. Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 344/2015 z dne 16. 1. 2019 tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je s sodbo Pdp 246/2019 z dne 25. 7. 2019 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 15/2020 z dne 12. 5. 2020 reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni bila izdelana v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje o tem, ali so navedbe toženca v luči nasprotnih navedb in dokazov tožeče stranke življenjsko verjetne, tudi v smislu izvedljivosti. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 15/2020 še poudarilo, da ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna dokazna sredstva, ter da je tudi na podlagi posrednih dokazov mogoče ugotoviti odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično in nujno potrjuje zatrjevanja stranke in ne omogoča razumnih pomislekov oziroma ne izključuje možnosti drugačne presoje.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku štelo kot dokazane navedbe tožeče stranke, da se je toženec v vtoževanem obdobju (od marca 2013 do februarja 2015) na delovno mesto vozil z naslova M., in se tja po delu tudi vračal, ter da jo je z vztrajanjem pri pisni izjavi z dne 4. 3. 2013 do 9. 1. 2015 namerno zavajal, da se na delovno mesto vsakodnevno vozi iz N., s tem pa je opustil obveznost pravočasnega obveščanja o vseh dejstvih, ki vplivajo na delovno razmerje. Po presoji sodišča prve stopnje je toženec tožeči stranki s tem, ko ji je z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi v obliki višjih potnih stroškov prikazoval lažne okoliščine, ki vplivajo na višino povračila stroškov za prevoz na delo, povzročil škodo v skupnem znesku 10.521,28 EUR, zato je tožbenemu zahtevku za ta znesek ugodilo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 788,48 EUR je zavrnilo na podlagi presoje, da od 9. 1. 2015 dalje, ko se je tožeča stranka na zagovoru pred krivdno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožencu1 seznanila s tem, da se na delovno mesto vozi iz A., ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo.

10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kot verodostojne ocenilo le izpovedi prič, ki so potrjevale navedbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ustrezno ocenilo vse izvedene dokaze, nato pa ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS iz sklepa VIII Ips 15/2020 in metodološkega napotka iz 8. člena ZPP izdelalo celovito dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

11. Pritožbeno sodišče glede na dejanske ugotovitve, da je toženec v vtoževanem obdobju delo opravljal v izmenah in da sta imela z ženo v lasti le eno vozilo (znamke O.), ki naj bi ga po zatrjevanju toženca uporabljala žena in ne on, soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni niti verjetno niti izvedljivo, da bi toženec vsak dan po službi odšel najprej do stanovanja v A., kjer je skrbel za sina, od tam pa naprej v E., kjer bi na dveh lokacijah (N. in P.) skrbel še za svoje starše in ženino babico. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam toženca, da si je prevoz na vseh teh relacijah organiziral preko spletnega portala za koordinacijo prevozov "prevozi.org", saj ni življenjsko verjetno, da bi vsak dan ravno ob pravem (a vsakič ob drugem času) našel nekoga, ki bi potoval do navedenih lokacij. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da je prevoz preko tega portala mogoče naročiti najprej iz A. do J. ali iz J. do K., nato pa se z drugim prevozom peljati naprej še do E., vendar bi takšno "prestopanje" pomenilo podaljšanje že tako dolgega potovalnega časa, zato je uporaba opisanega načina potovanja glede na obseg toženčevih vsakodnevnih obveznosti (izmensko delo, skrb za sina) še manj verjetna.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka dokazala, da se je toženec v relevantnem obdobju na delo vozil z naslova M.. Ta zaključek je sodišče prve stopnje utemeljilo na ugotovitvah, da je bil toženčev avto znamke O. ob štirinajstih kontrolah detektivke B.B. v mesecih november in december 2014 bodisi po koncu njegove dopoldanske izmene bodisi pred začetkom njegove popoldanske oziroma nočne izmene parkiran na parkirišču za stanovalce pred stanovanjsko stavbo na naslovu M., da je toženec označen na poštnem nabiralniku in plačuje račune za najemniško stanovanje na tem naslovu, da so v tem stanovanju od decembra 2012 dalje prijavljene tri osebe (čeprav sta po zatrjevanju toženca v njem bivali le njegova žena in sin), ter da po skladnih izpovedih sosedov stanovanjske hiše na naslovu L., toženec v E. pride le občasno na obisk. Pritožba sicer pravilno navaja, da detektivka B.B. kontrol ni opravljala v jutranjem času, ko se je toženec odpravljal na delo, in da ob popoldanskih kontrolah ni počakala, da bi preverila, ali se bo toženec z vozilom znamke O. ali na kak drug način v večernih urah odpeljal proti E., vendar ta okoliščina ob upoštevanju vseh povzetih ugotovitev, ki skladno kažejo na to, da je toženec živel na naslovu M., ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

13. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da izpovedi sosedov stanovanjske hiše na naslovu L., ne dokazujejo navedb tožeče stranke, da je toženec živel v A.. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpoved sosede C.C., da toženec ni njen sosed vsaj od leta 2009 dalje, da je v E. prihajal z družino samo na obisk in da bi opazila, če bi živel v sosednji hiši, potrjuje navedbe tožeče stranke, da toženec ni živel na naslovu L.. To potrjuje tudi izpoved sosede D.D., da se je toženec po poroki preselil v J. in da v E. pride le trikrat ali štirikrat na leto ob večjih praznikih, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo izpovedi prič, ki živijo v stanovanjskem bloku na naslovu M.. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo izpoved F.F., da toženca ne pozna in da ga je videla le nekajkrat, in izpoved G.G., da je toženca videl le trikrat ali štirikrat, vendar pa teh izpovedi predvsem na podlagi nadaljnje izpovedi priče G.G., da se stanovalci bloka na tem naslovu med seboj večinoma ne poznajo, utemeljeno ni štelo kot bistvenih pri presoji, da se je tožnik v vtoževanem obdobju na delovno mesto vozil iz naslova M. in se tja po delu tudi vračal. 15. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da izjava priče H.H., da se je s tožencem večkrat peljala iz E. v J., ne dokazuje toženčevih navedb, da se je na delo vsakodnevno vozil iz N.. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so se delovne izmene toženca in H.H. v vtoževanem obdobju prekrivale le občasno (v mesecu marcu 2013 so se prekrivale 7 krat, v mesecu februarju 2013 6 krat in v mesecu aprilu 2014 8 krat, sicer pa so se prekrivale največ 5 krat mesečno), poleg tega pa priča H.H. ni znala izpovedati niti, koliko mesecev sta se s tožencem skupaj vozila na delo, niti, kakšen avto je toženec vozil, ko je bil on voznik.

16. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri odločitvi ni upoštevalo, da bi bil toženec do povračila potnih stroškov (sicer v nižjem znesku) upravičen tudi v primeru, če bi se na delo res vozil z naslova M.. Kot pravilno izhaja iz 23. točke obrazložitve sodbe, je to pri oblikovanju tožbenega zahtevka upoštevala že tožeča stranka, toženec pa je njen izračun prerekal le s pavšalno navedbo, da škoda ni natančno specificirana, čemur sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Sodišče prve stopnje je zato ob zaključku, da so podane vse predpostavke za obstoj njegove odškodninske odgovornosti, tožencu utemeljeno naložilo povračilo škode v višini razlike med izplačanimi potnimi stroški in stroški, ki bi mu pripadali za prihod na delo in odhod z dela na naslov M., nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

17. Ker glede na vse navedeno niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154 člena ZPP). Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožbeni zahtevek toženca za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vključno z zahtevkom za reparacijo in reintegracijo, je bil z odločbo sodišča prve stopnje I Pd 266/2015 z dne 18. 5. 2016 v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča Pdp 634/2016 z dne 5. 1. 2017 pravnomočno zavrnjen kot neutemeljen.