Jedro

Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tudi to, da imajo pripadniki v času misije zaradi specifik življenja in bivanja na misiji določeno višjo plačo, ne izključuje pravice do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 4.904,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2016 dalje do plačila, v 8 dneh, v presežku pa je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 223,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Postopek je delno ustavilo. Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške v znesku 1.416,48 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče ni upoštevalo vsebine listin, ki jih je predložila tožena stranka - načrt delovanja pripadnikov SVNKON KFOR ..., št. ... z dne 16. 1. 2013, hišni red za pripadnike KFOR ..., št. ... z dne 15. 10. 2012 in priloga k Ukazu za delovanje KFOR ..., ki dokazujejo, da tožniku pravica do tedenskega počitka ni bila kršena, kar je potrdila tudi priča A.A., poveljnik kontingenta v relevantnem obdobju. Zaradi nasprotja med navedenimi dokazi in razlogi sodbe ter zaradi pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj drugačno razumevanje načina življenja in dela v vojaški bazi na misiji v tujini s strani tožnika in prič B.B. ter C.C. ne more izničiti veljavnosti in pomena navedenih konkretnih listin ter izpovedi priče A.A.. Izpoved slednjega je sodišče neutemeljeno ocenilo kot neverodostojno zgolj zato, ker naj bi bila njegova izpoved podana na splošno, ker ni bil neposredno nadrejeni tožniku in ker je v izpovedi zmotno navedel, da je tožnik deloval v D. in ne pod E.. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, ker je brez obrazložitve oziroma iz neutemeljenega razloga zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje F.F.. Sodišče ni upoštevalo specifike narave dela na misiji v tujini, za kar pripadnikom pripada tudi višja plača, specifike narave dela pa vplivajo tudi na potrebo po drugačnem razumevanju pravice do tedenskega počitka. Okoliščine stalne prisotnosti v bazi, predpisano oblačilo, osebna higiena ter vzdrževanje funkcionalnosti bivalnih prostorov so neizbežno potrebne zaradi narave dela in organizacije življenja na misiji in ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka, kot sta to v pisnih izjavah navedli priči B.B. in C.C.. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo stroške glede pooblaščenca, ki nima sedeža v ljubljanskem okrožju. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevek zavrne oziroma da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del odločitve v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino zaradi neizkoriščenih dnevov tedenskega počitka v obdobju, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe v mirovnih silah KFOR ... na Kosovo (od 24. 9. 2012 do 29. 3. 2013).

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi odločitve so jasni in med njimi ni nasprotij, kar velja tudi za razloge v zvezi z vrednotenjem izpovedi priče A.A., kar izpodbija pritožba. Po vsebini pritožba izraža nestrinjanje z dokazno oceno in pravno presojo sodišča, kar pa (prav tako neutemeljeno, kot je obrazloženo v nadaljevanju) pomeni uveljavljanje ostalih dveh pritožbenih razlogov.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko sodišče prve stopnje ni zgolj sledilo formalnim zapisom v načrtu delovanja pripadnikov SVNKON KFOR ..., št. ... z dne 16. 1. 2013, hišnem redu za pripadnike KFOR ..., št. ... z dne 15. 10. 2012 in prilogi k Ukazu za delovanje KFOR ..., pač pa jih je preverilo po vsebini (ko je v zvezi s tem izvedlo dokaze z zaslišanji tožnika ter priče A.A. in ko je v soglasju s strankama prebralo pisni izjavi B.B. in C.C.) ni storilo kršitve protispisnosti. Tožena stranka tudi s takšnimi očitki dejansko nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje.

9. Pritožba v zvezi z zavrnjenim dokaznim predlogom za zaslišanje priče F.F. neutemeljeno uveljavlja neobrazloženo zavrnitev dokaznega predloga. Izjava F.F., ki se nahaja v spisu, ni pisna izjava priče v smislu določbe 236.a člena ZPP, v zvezi s katero bi prišla v poštev pravila o neposrednem zaslišanju priče, če stranka tako zahteva. Gre zgolj za opravičilo v zvezi s prejetim vabilom na zaslišanje, v katerem je navedena resda še navedla, da tedenski počitek ni bil zagotovljen. Sodišče prve stopnje dokaznega predloga za zaslišanje te priče ni zavrnilo iz očitno neutemeljenega razloga. Pojasnilo je, da je malo verjetno, da bi navedena izpovedala drugače, kot je navedla v opravičilu. Ob tem se je sklicevalo tudi na vse ostale izvedene dokaze, na podlagi katerih je oblikovalo pravilno dokazno oceno, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. To je tudi ustrezno obrazložilo. V zvezi s temi dokaznimi zaključki torej sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka niti ni podan pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Prav tako je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je, da ima delavec v skladu s prvim odstavkom 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Tudi drugi odstavek 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini št. ... z dne 12. 5. 1997 času opravljanja nalog v tujini zagotavlja en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge.

11. Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tudi to, da imajo pripadniki v času misije zaradi specifik življenja in bivanja na misiji določeno višjo plačo, ne izključuje pravice do tedenskega počitka.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da zgolj različno razumevanje načina življenja in dela v vojaški bazi na misiji v tujini s strani tožnika ter prič A.A., B.B. in C.C. ne more izničiti veljavnosti predložene listinske dokumentacije (načrt delovanja pripadnikov SVNKON KFOR ..., št. ... z dne 16. 1. 2013, hišni red za pripadnike KFOR ..., št. ... z dne 15. 10. 2012 in priloga k Ukazu za delovanje KFOR ...), na katero se je sklicevala tudi priča A.A..

13. Sodišče prve stopnje je v sodbi kot nesporno ugotovilo, da tožena stranka o tožnikovem koriščenju ur ni vodila evidenc. Tej ugotovitvi pritožba niti ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je glede izpolnjevanja obveznosti na dan, ki naj bi bil prost, sledilo izpovedi tožnika ter pisnima izjavama prič B.B. (neposredno nadrejenega tožniku) in C.C. (pripadnika na misiji v istem obdobju) in ne izpovedi priče A.A.. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da ni verjelo izpovedi priče A.A., ker priča ni vedela, kdo je tožnik (čeprav je izpovedala, da ga pozna), kakšne so bile tožnikove zadolžitve (prepričanje priče, da je bil tožnik vojaški policist), tožnika ni spremljala in da ne more izpovedati, kdaj konkretno je tožnik koristil tedenski počitek - za razliko od tožniku neposredno nadrejenega B.B. in pripadnika C.C., saj iz njunih konkretnejših pisnih izjav prič izhaja nasprotno od splošne izpovedi priče A.A.. Ne drži torej, da naj bi sodišče prve stopnje štelo pričo A.A. za neverodostojno le zaradi zmotne umestitve tožnika v D. in ne E..

14. Ker tožena stranka tožniku koriščenja tedenskega dopusta ni omogočila, je odločitev po temelju pravilna, pritožba pa višine odškodnine niti ne izpodbija.

15. Pritožba neutemeljeno izpodbija kot nepotrebne stroške postopka, ki jih je sodišče priznalo tožniku zaradi zastopanja po pooblaščencu, ki ima sedež v Brežicah. Spor se je resda vodil v Ljubljani - na sedežu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, vendar pa je del tega sodišča tudi zunanji oddelek v Brežicah (13. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Zato se stroški tožnikovega zastopanja po odvetniku iz Brežic (povezani s kilometrino in odsotnostjo iz pisarne) ne štejejo kot nepotrebni stroški postopka.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (154. člen, 155. člen, 165. člen ZPP).