Jedro

Zdravniška komisija v postopku na drugi stopnji lahko pride do drugačnega sklepa o oceni tožničine poškodbe kot zdravniška komisija prve stopnje, toda to mora podrobno obrazložiti na podlagi medicinske dokumentacije in pravil medicinske znanosti. Če organ druge stopnje pomanjkljive obrazložitve o razlogih za drugačno oceno tožničinih poškodb, ki imajo za posledico nižjo stopnjo invalidnosti, ni odpravil z zahtevo po dopolnitvi obrazložitve izvida zdravniške komisije druge stopnje ter je navajal, da v celoti sprejema izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, je kršil pravila postopka (209. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 16.1.1995 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo izdano v revizijskem postopku (na podlagi 104. in 105. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, v nadaljevanju: ZTPVI, Uradni list SFRJ št. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90, 42/90) po uradni dolžnosti odpravila odločbo Sekretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo občine z dne 4.10.1994. Hkrati je odločila, da gre tožnici od 1.6.1994 dalje trajno status vojaškega vojnega invalida VII. skupine zaradi 50% vojaške invalidnosti s pravico do osebne invalidnine VII. skupine, ki ji je bila odmerjena od 1.6.1994 do 30.6.1994 mesečno v znesku 10.190,27 SIT in od 1.7.1994 dalje mesečno 11.199,11 SIT. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je z navedeno odločbo organa prve stopnje bilo ugodeno tožničini zahtevi z dne 25.5.1994 za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida zaradi ranitve, ki jo je utrpela v boju 18. Bazoviške brigade na Vojskem dne 1.4.1945. Odločeno je bilo, da se tožnici od 1.6.1994 prizna status vojaškega vojnega invalida VI. skupine zaradi 60% vojaške invalidnosti ter s tem osebna invalidnina VI. skupine v mesečnem znesku 15.062,05 SIT in ortopedski dodatek III. stopnje v mesečnem znesku 11.062,05 SIT. Svojo odločitev je organ prve stopnje oprl na dejstvo, da navedbe stranke o ranitvi potrjuje bolniški list SVPB "Pavla" o zdravljenju po ranitvi in drugo arhivsko gradivo. O odstotku invalidnosti pa je odločil na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije prve stopnje z dne 28.6.1994, v katerem je navedeno, da stanje po strelni poškodbi desnega stopala s posledično amputacijo drugega prsta in dela druge stopalnice, deformacije stopala in prstov, deformacije pete kontrakture stopala in zaostali kovinski tujki povzročajo tožnici trajno 60% vojaško invalidnost in da je navedena okvara organizma razvrščena v III. stopnjo okvare organizma po določbi 3.c točke 1. člena pravilnika o okvarah organizma, na podlagi katerih ima vojaški invalid pravico do ortopedskega dodatka. Stanje po vojni poškodbi je pristojna zdravniška komisija ocenila po točki 87 (30%), po točki 89 (30%) in po točki 91 (30%) seznama odstotkov vojaške invalidnosti z uporabo 4. člena pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti. Ob reviziji odločbe organa prve stopnje (na podlagi 104. in 105. člena ZTPVI), opravljeni po uradni dolžnosti, je bilo zahtevano mnenje zdravniške komisije druge stopnje. Ta je po obravnavi zadeve dne 10.1.1995 in po preučitvi medicinske dokumentacije priložene med spisi in neposrednem pregledu tožnice izdala izvid in mnenje št. 8. V njem je navedeno, da je zdravniška komisija ugotovila, da stanje po strelni poškodbi desne noge s posledično amputacijo drugega prsta in dela druge stopalnice, z deformacijo prstov in sicer v smislu močnega halus valgusa in močne deformacije in nepravilne lege tretjega, četrtega in petega prsta, kontrakture stopala ter omejena gibljivost v skočnem sklepu v dorzalni fleksiji 10 stopinj in številni manjši kovinski tujki v področju stopala povzročajo tožnici trajno 50% vojaško invalidnost. Zdravniška komisija je tožničino vojaško invalidnost ocenila po točki 87 (30%) in smiselno po točki 91 (20%) seznama odstotkov vojaške invalidnosti z uporabo 16. člena pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ št. 7/82), skupni odstotek pa je določila z uporabo 4. člena istega pravilnika. Ta namreč določa, da se v primeru, če je vojaška invalidnost posledica več ran, poškodb ali bolezni, odstotki določeni v seznamu za posamezne okvare organizma ne seštevajo, temveč se vzame za podlago okvara, za katero se priznava največji odstotek, ki se poveča za 10% do 30 %, kolikor pač te druge okvare vplivajo na ves organizem. Navedene okvare organizma drugostopna zdravniška komisija z obrazložitvijo, da okvara funkcije ene okončine ne znaša najmanj 60%, ni razvrstila v stopnjo okvare po pravilniku o okvarah organizma, na podlagi katerih ima vojaški vojni invalid pravico do ortopedskega dodatka. V obrazložitvi izvida in mnenja pa je navedla, da je ocenitev 50% invalidnosti podana z upoštevanjem skupne okvare noge v področju prstov in druge metatarzale. Odstotek invalidnosti pa je določila glede na celotno okvaro desne noge po poškodbi ob upoštevanju 3. člena pravilnika o delu zdravniških komisij.

Deformantne spondiloze in torakolumbalne skolioze pa zdravniška komisija ni upoštevala za priznanje vojaške invalidnosti. Tožena stranka je v celoti sprejela izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje. Tožnici gre skladno z določbo 77. člena prej navedenega zakona status vojaškega vojnega invalida VII. skupine zaradi 50% vojaške invalidnosti s pravico do osebne invalidnine VII. skupine za čas in v zneskih, kot je tožena stranka določila v izreku izpodbijane odločbe. Tožnici ne gre pravica do ortopedskega dodatka po določbi 46. člena navedenega zakona, ker za okvaro funkcije ene okončine, ki je posledica ranitve, ni ugotovljena 60% vojaška invalidnost po že navedenem pravilniku, na podlagi katere ima vojaški invalid pravico do ortopedskega dodatka, in razvrstitvi teh okvar v stopnje (Uradni list SFRJ št. 7/82). V skladu s sklepoma o mesečnih denarnih zneskih osebne invalidnine, dodatka za postrežbo in tujo pomoč ter ortopedskega dodatka (Uradni list RS št. 16/94 in 69/94) znaša mesečni znesek osebne invalidnine VII. skupine, ki pripada tožnici, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe.

Tožnica ugovarja oceni tožene stranke, da poškodba, ki jo je utrpela, ne pomeni 60% vojaške invalidnosti, ampak po oceni zdravniške komisije le 50%, zaradi česar izgubi pravico do ortopedskega dodatka oziroma na ortopedsko obutev, brez katere je hoja nemogoča. Zaradi okvar, ki jih podrobno opiše, je primorana na ortopedsko izdelavo čevljev. Ko je bila vabljena na zdravniško komisijo druge stopnje, ji je član komisije povedal, da ji ostaja pravica do ortopedskega pomagala (čevlji), potem pa je sledila izpodbijana odločba. Predlaga, da se jo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povzela razloge iz izpodbijane odločbe, navedla, da je izvid zdravniške komisije druge stopnje jasen, popoln in obrazložen in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po oceni sodišča je tožena stranka dejansko stanje nepopolno ugotovila, svojo odločitev je oprla na izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, ne da bi ju ocenila v smislu načela proste presoje dokazov (9. člen zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Po presoji sodišča pa zdravniška komisija v postopku na drugi stopnji svojega izvida in mnenja št. 8 z dne 10.1.1995 svoje ocenitve tožničine 50% invalidnosti glede na skupno okvaro noge s tem, ko se sklicuje na zgolj 3. člen pravilnika o delu zdravniške komisije, ni obrazložila, medtem ko pristavek v obrazložitvi "da imenovana ni upravičena do ortopedskega dodatka, saj invalidnost na eni okončini ne znaša najmanj 60%," sodi že v sklepanje in odločanje upravnega organa. Ne drži torej navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je izvid zdravniške komisije druge stopnje jasen, popolen in obrazložen, saj ni razvidno, kaj je zdravniška komisija v postopku na prvi stopnji napačno ocenila kot 60% invalidnost zaradi skupne okvare okončine, kakšne spremembe (izboljšanje stanja) pri okvari in poškodbah tožničine noge so narekovale zmanjšanje odstotka invalidnosti. Do navedenih vprašanj bi se morala zdravniška komisija v postopku na drugi stopnji določneje opredeliti in podrobneje navesti razlog za svojo drugačno oceno.

Zdravniška komisija v postopku na drugi stopnji odstotka okvare po 89. točki pravilnika ("prelomi ene ali več tarzalnih /petnih/ kosti z deformacijo stopala") za razliko od komisije v postopku na prvi stopnji, ni navajala in ni pojasnila, ali te poškodbe več ni, in ali pomeni njena ugotovitev "omejena gibljivost v skočnem sklepu v dorzalni fleksiji 10 stopinj" poslabšanje ali izboljšanje tožničine invalidnosti. Zdravniška komisija v postopku na drugi stopnji prav tako ni pojasnila nižje ocene (20%) okvare po 91. točki že navedenega pravilnika v razmerju do ocene iste okvare pri zdravniški komisiji v postopku na prvi stopnji in vpliv posameznih okvar v % v obravnavanem primeru na oceno skupne okvare, od česar je odvisna razvrstitev okvar po stopnjah in s tem v zvezi določitev odstotka tožničine invalidnosti, posledično pa tudi pravica do ortopedskega dodatka v smislu 46. člena ZTPVI. Zdravniška komisija 2. stopnje lahko pride sicer do drugačnega sklepa o oceni tožničine poškodbe kot zdravniška komisija prve stopnje, toda to mora podrobno obrazložiti na podlagi medicinske dokumentacije in pravil stroke ter izsledkov medicinske znanosti. Navedene pavšalne navedbe pa niso take, da bi temu ustrezale. Tožena stranka bi lahko odpravila navedeno pomanjkljivost in bi od zdravniške komisije druge stopnje zahtevala, naj v nakazani smeri dopolni obrazložitev svojega izvida in mnenja, da bi ga lahko presodila, ko je v postopku revizije odločala o tem, ali bo tožnici priznala status vojaškega vojnega invalida po stopnji oziroma v obsegu, kot ji je to priznala odločba organa prve stopnje. Razen tega izvid in mnenje zdravniške komisije šteje za izvedensko delo, in če je tožena stranka sama ugotavljala dejansko stanje in odločala o stvari sami, velja v takem primeru tudi za postopek na drugi stopnji določba 149. člena ZUP oziroma pravila ZUP o dokazovanju z izvedencem. Tožena stranka torej ni ravnala po pravilih postopka. Navedla je le, da "je v celoti sprejela izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje". Posledica navedene pomanjkljivosti glede presoje dokazov je tudi pomanjkljiva obrazložitev bistvenih razlogov za odločitev v izpodbijani odločbi (209. člen ZUP), kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka bo zato morala upoštevaje pripombe sodišča v tej sodbi izdati novo odločbo, ki bo temeljila na podrobno obrazloženem mnenju pristojne zdravniške komisije glede neustreznosti ocene tožničine invalidnosti v mnenju zdravniške komisije v postopku na prvi stopnji.

Zaradi prej opisanih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUS, ZUP in v obrazložitvi te sodbe drugih navedenih bivših zveznih predpisov je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.