Jedro

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik za graditev objekta pridobil gradbeno dovoljenje z dne 8. 9. 2011. Prav tako ni sporno, da objekt (v pretežnem delu) uporablja ter da za njegovo uporabo ni pridobil uporabnega dovoljenja. Sodišče zato pritrjuje toženki, da je izpodbijani ukrep prepovedi uporabe objekta zakonit in utemeljen na prvi alineji 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijan odločbo, izdano na podlagi 3. točke prvega odstavka 150. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tožniku od 31. 5. 2016 dalje, do pridobitve uporabnega dovoljenja, prepovedal uporabo gospodarskega, delno enoetažnega, delno dvoetažnega, gospodarskega objekta, navedenih tlorisnih izmer, ki stoji na zemljišču parc. št. 303/1 in 303/2, obe k.o. ... in je bilo zgrajeno na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351-460/2011/17 z dne 8. 9. 2011 (1. točka izreka). Ugotovil je še, da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov (2. točka izreka), in odločil, da pritožba zoper to odločitev ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je tožnik za predmetni objekt leta 2011 pridobil gradbeno dovoljenje, ki ga je delno uporabljal za avtomehanično delavnico, za kar ni pridobil gradbenega dovoljenja. Dne 18. 12. 2015 pa je od Upravne enote Brežice prejel dopis, iz katerega izhaja, da za navedeni gospodarski objekt ni bilo izdano uporabno dovoljenje, kar je kršitev 5. člena ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo z utemeljitvijo, da je v zadevi pravno pomembno, da se predmetni kmetijsko gospodarski objekt uporablja brez uporabnega dovoljenja, kar med strankama ni sporno. Ali se del objekta uporablja kot avtomehanična delavnica ali ne, za obravnavani postopek ni pomembno.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ni pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da se del objekta uporablja za avtomehanično delavnico. V postopku je dokazal, da se predmetni objekt ne uporablja več kot avtomehanična delavnica že od opravljenega pregleda dne 21. 3. 2014 dalje. Navedenega tudi ni mogel ugotoviti inšpektor na kontrolnih pregledih 11. 6. 2015 in 27. 11. 2015. Nesprejemljivo je, da se prepove uporaba celotnega objekta, čeprav se mu očita, da naj bi v nasprotju z gradbenim dovoljenjem uporabljal le manjši del objekta. Izrečen ukrep je zato nesprejemljiv, nezakonit in neustaven. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da je prvostopenjski organ utemeljeno izrekel prepoved uporabe objekta ne glede na vrsto rabe. Poudarja, da predmetni objekt uporablja izključno za lastne potrebe in sicer za opravljanje kmetijske dejavnosti. V njem se nahaja hlev in prostor za spravilo pridelkov ter za shranjevanje kmetijskih strojev. Zato meni, da ne potrebuje uporabnega dovoljenja, kot bi ga potreboval, če bi v objektu opravljal kakšno obrt oziroma gospodarsko dejavnost. Poudarja tudi, da gre pri predmetnem objektu za nezahtevni kmetijski objekt, kar je tudi razlog, da ne potrebuje uporabnega dovoljenja. Zato meni, da je vprašanje, za kakšen namen se predmetni objekt uporablja, pomembno. V zvezi s tem predlaga izvedbo več dokazov in sicer svoje zaslišanje, zaslišanje A.A., B.B., vpogled v AJPES za subjekt C. s. p., vpogled v listine v upravnem spisu, ogled na kraju samem in po potrebi izvedbo drugih dokazov. Predlaga odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanih odločb ter povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pogoji za začetek uporabe objekta izhajajo iz 5. člena ZGO-1. Prvi odstavek navedene določbe določa, da je pogoj za začetek uporabe objekta, ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, uporabno dovoljenje.

8. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik za graditev predmetnega objekta pridobil gradbeno dovoljenje z dne 8. 9. 2011. Prav tako ni sporno, da objekt (v pretežnem delu) uporablja ter da za njegovo uporabo ni pridobil uporabnega dovoljenja. Sodišče zato pritrjuje toženki, da je izpodbijani ukrep prepovedi uporabe objekta zakonit in utemeljen na prvi alineji 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1, ki določa, da pristojni gradbeni inšpektor z odločbo prepove uporabo objekta, ki se uporablja brez uporabnega dovoljenja.

9. Glede na to, da je za izrek navedenega ukrepa prepovedi uporabe objekta bistveno le, ali je investitor pred uporabo objeta pridobil uporabno dovoljenje, kar v obravnavanem primeru ni sporno, niti ni pomembno, ali je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik dela objekta tudi ne uporablja v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Na navedeni ugotovitvi izpodbijana odločba ne temelji. Ker izvajanje predlaganih dokazov v zvezi z ugotovitvijo te okoliščine zato ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, jih sodišče ni izvedlo.

10. Ker ni sporno, da tožnik za uporabo predmetnega objekta ni pridobil uporabnega dovoljenja, ki bi ga tudi po presoji sodišča moral pridobiti, se tudi prepoved uporabe nanaša na objekt kot celoto, ne glede na to, ali tožnik njegov del uporablja kot avtomehanično delavnico, ali ne. Ugovor, da je nesprejemljivo, da se izrečeni ukrep nanaša na celoten objekt, je zato neutemeljen.

11. Kot rečeno, je v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZGO-1 pogoj za začetek uporabe objekta, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja, pridobitev uporabnega dovoljenja. Izjeme so določene v drugem odstavku navedene določbe, po katerem uporabno dovoljenje ni potrebno za začetek uporabe enostavnega in nezahtevnega objekta ter enostanovanjskih stavb. Glede na navedeno je za presojo, kdaj je treba pridobiti uporabno dovoljenje, pomembno, za kakšno gradnjo gre. Ker iz izreka gradbenega dovoljenja z dne 8. 9. 2011 izhaja, da gre za gradnjo manj zahtevnega objekta (1. točka izreka), ni utemeljen tudi sicer povsem pavšalen tožbeni ugovor, da gre za gradnjo nezahtevnega objekta, za katerega uporabnega dovoljenja ni treba pridobiti. Tudi sicer pa gre pri navedenem ugovoru za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnik tega ugovora ni uveljavljal že v upravnem postopku, za kar ni navedel opravičljivih razlogov. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Ob ugotovitvi, da gre pri predmetnem objektu za manj zahteven objekt (ki ni enostanovanjska stavba), za uporabo katerega bi tožnik v skladu s povedanim moral pridobitev uporabno dovoljenje, na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da se uporablja izključno za lastne potrebe.

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ali pa so nedovoljena tožbena novota, kar je predhodno pojasnjeno.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.