Jedro

Predmet tega postopka je izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ne pa ugotovitev storjenega prekrška in izrečena sankcija v zvezi z njim, saj je zato pristojen prekrškovni organ in v nadaljevanju sodnik za prekrške, ne pa davčni organ in v nadaljevanju Upravno sodišče. Navedbe tožnika, ki se nanašajo na prekrškovni postopek in na ugotovitve glede izreka o prekrških, so zato za omenjeni postopek nerelevantne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Novo mesto (prvostopenjski organ) v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora blagajniškega poslovanja ter poslovnih knjig ter pravilnosti vodenja poslovnih knjig in evidenc na dan 26. 3. 2013 ugotovil, da tožnik ne vodi poslovnih knjig in evidenc v redu in pravilno, s čimer je kršil določilo 31. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ter da je tožnik na izdanem računu št. 157 z dne 2. 1. 2013 zbrisal podatke oziroma spremenil njihovo pristnost in celovitost, kar je v nasprotju z določbami 86. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZZDV-1).

V obrazložitvi pojasnjuje, da je o ugotovitvah davčni organ dne 29. 3. 2013 napravil zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe. Inšpektor je v tožnikovem lokalu A. ter baru B. za opravljene in plačane gostinske storitve na določene dneve pridobil original račune. Računi so bili fotografirani in puščeni v gostinskem lokalu. Nato je bil pri tožniku v gostinskem lokalu opravljen davčni inšpekcijski nadzor blagajniškega poslovanja ter pravilnosti vodenja poslovnih knjig za določene dneve. Pri nadzoru pravilnosti in zakonitosti vodenja evidenc o stanju zalog prodanih artiklov na dan 26. 3. 2013 je davčni organ pri petih od šestih naključno izbranih prodajnih artiklov ugotovil razliko med dejanskim stanjem zalog in med knjiženim stanjem zalog ter artiklov v evidencah, ki ni bila posledica prodaje v inšpiciranem dnevu. Ugotovljeno je bilo, da evidence o stanju zalog prodanih artiklov na dan inšpiciranja niso bile vodene dobro in pravilno, s čimer je tožnik kršil določbe 31. člena ZDavP-2 in storil prekršek po določbi 9. točke prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, odgovorna oseba tožnika pa je storila prekršek po določbi tretjega odstavka 397. člena ZDavP-2. Za navedeni prekršek je bilo tožniku in njegovi odgovorni osebi na podlagi 33. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izrečeno opozorilo.

Poleg navedenega je moral tožnik podati inšpektorjem izpis kontrolnega traku registrske blagajne ter zaključka registrskih blagajn za obe poslovni enoti za inšpicirano obdobje. Pri tem je bilo ugotovljeno, da ima račun št. 157 v znesku 9,10 EUR z dne 2. 1. 2013 spremenjeno pristnost in celovitost oziroma je bil na njem izbrisan promet in sicer v višini 49 % od celotnega prometa na izdanem računu. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bil s tem kršen 86. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Tožniku se je zato na podlagi 142. člena ZDDV-1 v povezavi z določbo 5.a točke prvega odstavka 141. člena ZDDV-1 izrekla globa v višini 4.000,00 EUR. Odgovorni osebi pa se je izrekla globa na podlagi 42. člena ZDDV-1 v povezavi z drugim odstavkom 141. člena ZDDV v višini 1.000,00 EUR. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik vlaga tožbo, ker se z izpodbijano odločbo ne strinja. Zatrjuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa nepravilno uporabljeno materialno pravo. Dejstvo je, da tožena stranka tožečo stranko spremlja daljši čas, to je od marca 2012 do marca 2013 in pri tem v zvezi z izdajo računov in njihovo pristnostjo ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Ne držijo očitki, da iz evidenc ostalih zalog prodanih artiklov na dan 26. 3. 2013 izhaja razlika med dejanskim stanjem zalog in med knjiženim stanjem, saj je tožeča stranka pojasnila, da ena izmed dobavnic za robo, ki je bila dobavljena par dni pred pregledom, še ni poknjižena in da je to razlog, da prihaja do razlike. Tožena stranka je izdala ugotovitveno odločbo, ker pa prvostopni organ na podlagi te tožeči stranki očita tudi storitev prekrška, ima tožeča stranka pravni interes, da to odločbo izpodbija s to tožbo. Tožeča stranka poudarja, da je bil pri tožnikovem poslovanju sporen samo račun v vrednosti 9,10 EUR, tožečo stranko pa je zato doletel očitek o storitvi prekrška po določbi 142. člena ZDDV-1 in je bila izrečena globa v višini 4.000,00 EUR, odgovorni osebi pa 1.000,00 EUR, kar je nesorazmerno visoko, tudi v kolikor bi bil očitani prekršek dejansko storjen (pa ni bil). Ob vsem tem se prvostopni organ sklicuje na spremembo 398.a člena ZDavP-2, ki pa se je pričela uporabljati šele 31. 3. 2013, to je potem, ko naj bi bil izdan sporni račun št. 157. Ker pa je citirana določba za zavezanca manj ugodna, je v primeru postopka o prekršku potrebno uporabiti predpis, ki je veljal v času, ko je bil prekršek storjen oziroma predpis, ki je za zavezanca milejši. V kolikor torej davčni organ zavezancu očita, da je spremenil podatke na računu dne 2. 1. 2013, potem za sankcioniranje mora uporabiti določbe, ki so se pričele uporabljati 31. 3. 2013. Neupravičen je tudi očitek tožene stranke, da naj bi tožnik ponavljal davčne prekrške, pri čemer se sklicuje na domnevni prekršek, ki naj bi bil ugotovljen z zapisnikom v letu 2006. Skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena Pravilnika o kazenski evidenci bi moral prekrškovni organ po poteku treh let po pravnomočnosti odločbe o prekršku oziroma plačilnosti plačilnega naloga po uradni dolžnosti opraviti izbris pravnomočne odločbe. Tako se torej tožniku ne more očitati, da je povratnik. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov.

Tožena stranka je poslala upravne spise, glede tožbe pa predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno na osnovi argumentov obeh upravnih odločb. Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je bila na podlagi prvega odstavka 141. člena ZDavP-2 po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vpliva na višino davčne obveznosti. Ugotovljeni sta bili dve kršitvi in sicer, da tožnik poslovnih knjig in evidenc o stanju zalog prodanih artiklov ne vodi dobro in pravilno (31. člen ZDavP-2) ter da je tožnik na izdanem računu št. 157 brisal podatke oziroma spremenil njihovo pristnost in celovitost, kar je v nasprotju z določbami 86. člena ZDDV-1. Predmet tega postopka je torej izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ne pa ugotovitev storjenega prekrška in izrečena sankcija v zvezi z njim, saj je zato pristojen prekrškovni organ in v nadaljevanju sodnik za prekrške, ne pa davčni organ in v nadaljevanju to sodišče. Navedbe tožnika, ki se nanašajo na prekrškovni postopek in na ugotovitve glede izreka o prekrških, so za omenjeni postopek nerelevantne in se sodišče posledično o teh ni dolžno izreči. Po mnenju sodišča so bile bistvene zadeve za odločitev v postopku pravilno in popolno ugotovljene.

Iz upravnih spisov izhaja, da so obstajale nepravilnosti pri vodenju evidenc o stanju zalog prodanih artiklov na dan 26. 3. 2013, pri čemer tožnik v ugovoru navaja, da je omenjena diskrepanca nastala zaradi še ne knjižene dobavnice. Sodišče ugotavlja, da je bilo stanje ugotovljeno po naknadni predložitvi evidenc o stanju zalog prodanih artiklov na dan 26. 3. 2013 z vključitvijo knjiženja dobavnic dobavitelja C. d.o.o. z dne 22. 3. in 26. 3. 2013 (četrta stran zapisnika). Med strankama pa tudi ni sporno, da je bila na računu št. 157 spremenjena pristnost izvora in celovitost vsebine. Tožnik je na tem računu brisal določen promet oziroma 49 % od celotnega prometa na izdanem računu. Sodišče ne sledi navedbam tožnika, da naj bi šlo samo za en račun v znesku 9,10 EUR, saj ZDDV-1 v četrtem odstavku 86. člena določa, da mora davčni zavezanec zagotoviti pristnost izvora in celovitost vsebine hranjenih računov, kakor tudi njihovo čitljivost. Podatkov na računih iz tretjega in četrtega odstavka 84. člena tega zakona ni dovoljeno spreminjati in morajo ostati čitljivi v celotnem obdobju hrambe. Nesporno torej račun št. 157 z dne 2. 1. 2013 v znesku 9,10 EUR ne izpolnjuje pogojev, predpisanih po četrtem odstavku 84. člena ZDDV-1, pri čemer zakon ne govori o številu računov, ali o znesku na spornem računu.

Pri tem sodišče pripominja, da so bile glede na ugotovljene kršitve uporabljeni ustrezni zakoni in sicer ZDavP-2 in ZDDV-1 ter da za ugotovljene nepravilnosti nikakor ni bilo uporabljen zakon, ki naj ne bil v veljavi.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navajata organa obeh stopenj. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče prav tako ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.