Jedro

Z ugotovitvijo, da tožena stranka ni prerekala vzročne zveze med zavarovankino vinjenostjo in nastalo škodo, prvostopno sodišče nanjo ni prevalilo dokaznega bremena, temveč ji je očitalo le neobstoj ustrezne trditvene podlage, ki bi pod vprašaj postavila tožnikova zatrjevanja o zavarovankini kršitvi cestnoprometnih predpisov zaradi vožnje pod vplivom alkohola in bi od tožnika zahtevala, da toženkino nasprotovanje - ker je dokazno breme obstoja vzročne zveze na tožnikovi strani - ovrže.

Izrek

Pritožbama tožeče stranke in prve toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnih delih iz 1. in 2. točke izreka za znesek 400.000,00 SIT z zahtevanimi obrestmi, v celotnem stroškovnem delu iz 1. točke izreka in nad odmerjenim zneskom pravdnih stroškov 47.548,00 SIT s pripadki iz 2. točke izreka razveljavi ter v tem razveljavljenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenih izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvi toženki naložilo, da tožniku plača 767.625,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od 765.000,00 SIT obresti po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 01.01.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 do plačila pa obresti po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere, od 2.625,00 SIT pa zakonske zamudne obresti od 01.02.1999 dalje do plačila ter mu povrne 137.523,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.04.2005 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek je v presežku, to je za 735.000,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 17.06.1999 dalje, za 875,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 01.02.1999 dalje, za zakonsko določene zamudne obresti od 765.000,00 SIT za čas od 17.06.1999 do 31.12.2001 in za višje obresti od tega zneska za čas od 01.01.2002 do 27.06.2003, zavrnilo.

Drugi toženki pa je naložilo, da tožniku plača 225.875,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od 225.000,00 SIT obresti po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 01.01.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 do plačila pa obresti po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere, od 875,00 SIT pa zakonske zamudne obresti od 01.02.1999 dalje do plačila ter mu povrne 47.548,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.04.2005 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek je v presežku, to je za 1,075.000,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 18.07.2001 dalje, za 2.625,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 01.02.1999 dalje, za zakonsko določene zamudne obresti od 225.000,00 SIT za čas od 18.07.2001 do 31.12.2001 in za višje obresti od tega zneska za čas od 01.01.2002 do 27.06.2003, zavrnilo.

Proti takšni sodbi sta se pritožila tožnik in prva toženka.

Tožnik je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) sodbo izpodbijal v zavrnilnem delu za plačilo nadaljnjih 480.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, vse zahtevane obresti in izrek pravdnih stroških. V pritožbi je navedel, da mu pripada 200.000,00 SIT odškodnine za strah. Prvostopno sodišče je dalo namreč premajhno težo ugotovitvam izvedenca o intenzivnem primarnem strahu in hipnem strahu za življenje ter o zmernemu sekundarnemu strahu, ki je trajal do zaključka zdravljenja, ustrezneje pa bi moralo vrednotiti tudi tožnikovo izpoved. Kar se tiče zavrnitve njegovega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je bilo v tem delu odločeno v nasprotju z ugotovitvami izvedenca in njegovo izpovedbo, zaradi česar je dejansko stanje v tej zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Po ugotovitvah izvedenca zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti obstaja, četudi je majhno, zagotovo pa ima tožnik pri opravljanju določenih del določene težave. Tožnik je o njih natančno izpovedal, kar pomeni, da je to vrsto škode dokazal. Obširno pa se je pritožil tudi zoper zavrnitev dela obrestnega zahtevka in glede odločitve o pravdnih stroških ter sodišču druge stopnje predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Prva toženka pa je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena ZPP) izpodbijala prisodilni del sodbe. V pritožbi je navedla, da je izključni razlog za obravnavano nezgodo tožnikova kar za 40% prekoračena hitrost. Če bi tožnik vozil po predpisih, do nesreče ne bi prišlo, medtem ko zavarovankina alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nezgodo. Tega niti ni bilo treba ugotavljati, ker ni šlo za obravnavanje regresnega zahtevka, prvostopno sodišče pa je s tem, ko je zapisalo, da prva toženka ni dokazala nasprotnega od tožnikovega zatrjevanja, da zavarovanka zaradi vinjenosti ni pravilno ocenila cestne situacije, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je dokazno breme prevalilo nanjo, česar ne bi smelo. Posledično je podana napačna ocena o deležu zavarovankine sokrivde. Zavarovanka tožene stranke ni ravnala protipravno, ko je na zadostni razdalji tožnika zagledala in pri hitrosti 19 km/h pričela z zavijanjem, saj je upravičeno predvidevala, da bo tudi tožnik vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi, medtem ko ji zakon ocenjevanja kršitev drugih udeležencev v prometu ne nalaga. Zavarovanka je torej zavila levo, ker je ocenila, da tožnika ne ovira, kar pomeni, da tožnik ni dokazal slabe ocene zavarovanke zaradi njene vinjenosti, temveč zgolj to, da je sam prekoračil dovoljeno hitrost vožnje kar za 40%. Kar se tiče višine dosojene odškodnine, pa je izrecno izpodbijala le odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, ki je glede na ugotovljena dejstva prestanih bolečin in neugodnosti previsoka. Za ugotovljeni obseg škode bi tožniku po ustaljenem stališču sodne prakse pripadlo 400.000,00 SIT, zaradi česar je prva toženka sodišču druge stopnje predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik in prva toženka na pritožbi nasprotnih strank nista odgovorila.

Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o odškodninskem zahtevku tožnika zaradi povrnitve škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 24.12.1998, ko mu je vinjena zavarovanka tožene stranke izsilila prednost. Iz pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja: - da je tožnik vozil po prednostni cesti, - da je v naselju, kjer je bila hitrost omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo 70 km/h, - da je zavarovanka tožene stranke vozila v nasprotni smeri od tožnika s hitrostjo 19,5 km/h, - da neposredno pred zavijanjem v levo ni zaustavila, - da je zavijala na neobičajen način, ker je vozila po področju, namenjenem za vožnjo vozil, ki se v križišču s stranske ceste vključujejo v promet na prednostno cesto, - da je vozila pod vplivom alkohola (1,82 g/kg), - da je tožnik reagiral z močnim zaviranjem in s spremembo smeri v desno okrog 36 metrov pred mestom trčenja, - da je s tem zmanjšal hitrost na 43,5 km/h, - da bi svoje vozilo z močnim zaviranjem ustavil, če bi do mesta pričetka reagiranja vozil s hitrostjo do 57 km/h, - da mu pri vožnji v okviru dovoljene hitrosti za preprečitev nesreče ne bi bilo treba niti zavirati in - da bi zavarovanka tožene stranke nesrečo lahko preprečila, če bi se pred zavijanjem v levo prepričala, ali je to možno varno izvesti, pri čemer je bilo na mestu trčenja možno varno zavijanje tudi v primeru, če so nasproti vozeča vozila vozila s takšno hitrostjo, kot je vozil tožnik.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin nesreče ob upoštevanju materialnopravne podlage spora, to je določbe 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi še vedno uporablja zaradi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zaključilo, da je za nezgodo zaradi izsiljenja prednosti in vožnje pod vplivom alkohola podana 75% odgovornost zavarovanke tožene stranke, v preostalem 25% deležu pa zanjo odgovarja tožnik sam, ker je prekoračil hitrost. Takšno porazdelitev odgovornosti pritožbeno izpodbija prva toženka z navedbo, da je izključni razlog za nezgodo tožnikova kar za 40% prekoračena hitrost vožnje, s čimer pa sodišče druge stopnje ne more soglašati. Tožnik bi res lahko preprečil nesrečo, če bi vozil v okviru omejene hitrosti oziroma do 57 km/h, vendar pa bi to lahko storila tudi zavarovanka tožene stranke, ki ni imela prednosti, če bi se pred zavijanjem v levo prepričala, ali je to možno varno izvesti. Slednje je bilo po neizpodbijanih ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke na tem cestnem odseku možno tudi ob takšni tožnikovi prekoračitvi hitrosti, zaradi česar je očitek prvostopnega sodišča zavarovanki tožene stranke utemeljen, utemeljen pa je tudi delež njene odgovornosti za nastalo škodo. Ne samo zaradi teže te kršitve (izsiljenja prednosti), temveč tudi zato, ker je to storila pod vplivom alkohola, s čimer je ravno tako kršila cestnoprometne predpise, določene v Zakonu o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), pri čemer prva toženka nima prav, ko v pritožbi izpodbija vzročno zvezo med to zavarovankino kršitvijo in nastalo škodo, kot tudi ne drži njena trditev, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je breme dokazovanja neobstoja vzročne zveze prevalilo na prvo toženko. V konkretni zadevi se res ni obravnaval regresni zahtevek, vendar pa je bil glede na konkretna zatrjevanja tožnika obstoj vzročne zveze potreben za pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik je namreč zatrjeval, da je zavarovanka tožene stranke ravnala protipravno tudi, ker je vozila pod vplivom alkohola, takšna krivdna kršitev temeljnih prometnih predpisov pa ima za posledico zavarovankino odgovornost, če je v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tudi vzročno zvezo je tožnik zatrjeval (na l. št. 73 spisa izrecno o tem, da je nepravilno vožnjo zavarovanke tožene stranke mogoče pripisati njeni pretirani korajži ali nesposobnosti pravilnega zaznavanja, kar je posledica izredno visoke stopnje alkoholiziranosti), takšna zatrjevanja pa niso bila v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, da bi zavarovanka nesrečo lahko preprečila, če bi se prepričala, ali je možno varno zaviti v levo in glede na njen sicer neobičajen način vožnje. Vozničine sposobnosti vožnje zaradi njene vinjenosti so se tako pokazale kot pravno pomembne, medtem ko jih prva toženka pred sodiščem prve stopnje sploh ni prerekala (niti zatrjevane vzročne zveze niti protipravnosti zavarovankinega ravnanja). S takšno ugotovitvijo na 5. strani izpodbijane sodbe prvostopno sodišče na prvo toženko ni prevalilo dokaznega bremena, kot to neutemeljeno ta sedaj zatrjuje v pritožbi, temveč ji je očitalo le neobstoj ustrezne trditvene podlage, ki bi pod vprašanj postavila tožnikova zatrjevanja o zavarovankini kršitvi cestnoprometnih predpisov zaradi vožnje pod vplivom alkohola in bi od tožnika zahtevala, da toženkino nasprotovanje - ker je dokazno breme obstoja vzročne zveze na tožnikovi strani - ovrže. Neprerekanih dejstev pa po 214. členu ZPP ni treba posebej dokazovati. Vse preostale pritožbene navedbe, ki se torej nanašajo na neobstoj vzročne zveze med alkoholiziranostjo zavarovanke in nastalo škodo oziroma njeno oceno prometne situacije, so tako prvič konkretizirane šele v pritožbi in pritožbeno neupoštevne, saj prva toženka ni navedla, zakaj tega ni mogla storiti že pred sodiščem prve stopnje, zato se drugostopno sodišče do njih sploh ni posebej opredelilo (I. odstavek 337. člena ZPP).

Ob povedanem se tako pokaže, da prva toženka temelj svoje odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je utrpel tožnik v obravnavanem škodnem dogodku, in 75% delež izpodbija neutemeljeno, zaradi česar se je sodišče druge stopnje v nadaljevanju na podlagi obeh pritožb ter v okviru njunih izrecnih pritožbenih navedb ukvarjalo le še s presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z višino dosojene odškodnine, tekom zamudnih obresti in odločitvijo o pravdnih stroških.

Pravno podlago za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo predstavljata 200. in 203. člen ZOR. Sodišče na podlagi teh dveh določb prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v bodočnosti.

Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je bilo tožniku dosojenih vseh zahtevanih 900.000,00 SIT. Proti takšni odločitvi se je pritožila prva toženka z razlogi, da je ob ugotovljenih dejstvih glede na druge podobne primere iz sodne prakse pravična denarna odškodnina 400.000,00 SIT. Pri tem pa je spregledala, da prvostopno sodišče pri odmeri ni upoštevalo le prestanih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, na katere se v pritožbi izrecno sklicuje, temveč tudi bolečine, ki jih tožnik trpi še sedaj in jih bo prestajal tudi v bodoče, kar s strani prve toženke pred sodiščem prve stopnje po prejemu izvedenskega mnenja ni bilo izpodbijano, niti ni izpodbijano sedaj v pritožbi. Ob tako ugotovljenem obsegu škode in še posebej ob dejstvu, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star šele 25 let, kar pomeni, da bo bolečine prestajal še vrsto let, pa je dosojeni znesek 900.000,00 SIT usklajen z merili iz 200. in 203. člena ZOR kot tudi z drugimi odškodninami, ki jih sodišča dosojajo oškodovancem za primerljive škodne posledice.

Za strah je bilo tožniku od zahtevanih 200.000,00 SIT dosojenih 120.000,00 SIT. Zoper to odločitev se je pritožil samo tožnik, vendar njegova pritožbena zahteva po zvišanju dosojenega zneska za še zahtevanih 80.000,00 SIT ni utemeljena. Čeprav intenzivne narave, je bil primarni strah hipen, saj je trajal samo nekaj sekund, sekundarni strah zmerne intenzitete pa ni trajal dolgo, le do pregleda pri kirurgu in se je nato postopoma začel umirjati, tako da je do zaključka zdravljenja izzvenel. Pritožba sicer navaja, da je sekundarni strah zmerne oblike trajal vse do zaključka zdravljenja, torej en mesec, kar pa ne drži, saj iz ugotovitev izvedenca, ki s strani tožnika niso bile prerekane, izhaja zmerni strah krajšega trajanja (le do pregleda pri kirurgu), za tako ugotovljen obseg škode pa je bila tožniku glede na druge primere iz sodne prakse dosojena pravična denarna odškodnina.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je bil tožnikov zahtevek za plačilo 400.000,00 SIT zavrnjen. Tožnik je glede te vrste nepremoženjske škode izpovedal, da mora po pol ure v prisiljeni drži v službi vstati, česar mu prej ni bilo treba. Pred nezgodo je opravljal vsa hišna opravila, težja dela na vrtu, lahko je pet ur lopatal, sedaj pa se mu pri enoličnih opravilih pojavijo bolečine in ima pet minut oddiha. V zvezi s temi zatrjevanji je nato izvedenec medicinske stroke podal mnenje, iz katerega izhaja, da so zaradi trajnih posledic nekoliko zmanjšane tožnikove vsakodnevne splošne življenjske aktivnosti in da je to zmanjšanje majhnega obsega, medtem ko je prvostopno sodišče zaključilo, da je zmanjšanje tako minimalno, da tožnika ne opravičuje do odškodnine iz tega naslova. Tak materialnopravni zaključek je utemeljilo zgolj z navedbo, da ugotovljene težave pri tožniku terjajo le kratko prekinitev opravila, kar pa za pravilno uporabo materialnega prava ob izvedenih dokazih, s katerimi je bil določen obseg zmanjšanih življenjskih aktivnosti vendarle objektivno ugotovljen (izvedenec je vsaj deloma potrdil tožnikovo izpovedbo o omejitvah, ki so posledica škodnega dogodka), ne zadošča. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje v tem delu tožnikovi utemeljeni pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa glede zavrnjenega zahtevka zoper obe toženki za plačilo 400.000,00 SIT s pripadki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem bo moralo ponovno presoditi vse izvedene dokaze, nato pa na podlagi popolne in prepričljive dokazne ocene odločiti o tožnikovem zahtevku iz tega naslova.

Tožnik je pritožbeno izpodbijal tudi zavrnitev obrestnega dela zahtevka. Pri tem nima prav, da mu gredo zamudne obresti od odškodnine, ki mu jo je dolžna plačati prva toženka, od 17.06.1999 dalje oziroma od odškodnine, ki mu jo je dolžna povrniti druga toženka, od 18.07.2001 dalje do plačila, to je od 15. dne po tem, ko sta toženki prejeli njegov odškodninski zahtevek. Uporaba 919. člena ZOR namreč v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je predmet spora odškodninska (in ne pogodbena) odgovornost zavarovanke prve toženke in tožnika kot zavarovanca druge toženke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odstavka 189. člena ZOR, torej se višina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat naprej gredo oškodovancu tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče to določbo uporabi vedno, kadar oškodovanec odškodnino zahteva neposredno od odgovorne osebe. Uporabiti pa jo mora tudi v primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice, ki je zavarovala tujo odgovornost, ker zaradi tega odgovarja oškodovancu le in v enakem okviru kakor sama odgovorna oseba. Obveznost zavarovalnice sicer temelji na pogodbi, vendar pa je njena vsebina enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. Slednji pa ne nosi dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti po določbi 919. člena ZOR, temveč po pravilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost, ta pa so bila hkrati z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.06.2002 pri dosoji obresti v konkretnem primeru v celoti in pravilno spoštovana.

Tožnik in prva toženka sta se pritožila tudi zoper izrek o pravdnih stroških, pri čemer je tožnik pritožbo v tem delu obširno obrazložil, prva toženka pa izrecnih razlogov v zvezi s stroškovno odločitvijo ni navajala. Sodišče druge stopnje je ne glede na vsebino pritožbenih navedb obema pritožbama moralo ugoditi in stroškovno odločitev v 1. točki v celoti, v 2. točki izreka sodbe pa nad odmerjenim zneskom 47.548,00 SIT s pripadki (v katerega ni moglo poseči zaradi tega, ker se druga toženka ni pritožila) razveljaviti, saj je delno razveljavilo tudi odločitev o glavni stvari, od katere je odvisen izračun pravdnega uspeha, ki je temeljni kriterij za povrnitev pravdnih stroškov (154. člen ZPP).

Obe obravnavani pritožbi sta tako utemeljeni glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov, tožnikova pritožba pa tudi glede zavrnitve njegovega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je zato obema pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnih delih iz 1. in 2. točke izreka za znesek 400.000,00 SIT z zahtevanimi obrestmi, v celotnem stroškovnem delu iz 1. točke izreka in nad odmerjenim zneskom pravdnih stroškov 47.548,00 SIT s pripadki iz 2. točke izreka razveljavilo ter v tem razveljavljenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotki, kot zgoraj (I. odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Kadar sodišče druge stopnje delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, določitev o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (IV. v zvezi s III. odstavkom 165. člena ZPP).