Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodne odločbe, izdane v fazi izvrševanja kazenskih sankcij, praviloma ni dopustna. Praksa Vrhovnega sodišča izjemoma dopušča zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo K 216/04 z dne 14. 3. 2005 obsojeno V. F. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. S sodbo K 216/04 z dne 30. 3. 2007 je sodišče navedeno pogojno obsodbo preklicalo in obsojenki določeno kazen izreklo. Dne 6. 1. 2009 je sodišče sklenilo, da se kazen zapora v trajanju treh mesecev izvrši tako, da obsojena namesto kazni zapora opravi v obdobju šestih mesecev delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti v obsegu 180 ur. S sklepom z dne 13. 12. 2010 je Okrajno sodišče v Novi Gorici, na podlagi četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odredilo, da se kazen zapora v trajanju treh mesecev izvrši. Višje sodišče v Kopru je s sklepom II Kp 128/2010 z dne 13. 1. 2011 pritožbo obsojenkinega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo.

2. Zoper sklep Višjega sodišča v Kopru II Kp 128/2010 z dne 13. 1. 2011, sklep Okrajnega sodišča v Novi Gorici K 216/2004 z dne 13. 12. 2010 ter zoper sodni postopek, ki je tekel pred tem pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. K 216/2004, so zagovorniki obsojene dne 21. 2. 2011 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti ter dne 9. 3. 2011 dopolnitev zahteve, in sicer zaradi zmotne uporabe kazenskega zakonika in kršitev določb kazenskega postopka. Predlagali so, da Vrhovno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje z dne 14. 3. 2005, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje z dne 30. 3. 2007 in sodbo sodišča druge stopnje z dne 5. 9. 2007 ter razveljavi sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 12. 2010 in izpodbijani sklep z dne 13. 1. 2011, izvršitev pravnomočne sodne odločbe pa odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot utemeljeno. Navaja, da je izvršitev kazni zastarala, saj je potrebno zastaranje izvršitve kazni presojati po določbah novejšega KZ-1, ki ne pozna pretrganja zastaranja in je s tega vidika milejši od KZ.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obsojenki in njenim zagovornikom. Slednji so nanj odgovorili ter dopolnili razloge, navedene v zahtevi.

B.

5. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vendar le po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Zahteva za varstvo zakonitosti je po zakonu izrecno izključena zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Skladno z vlogo in namenom zahteve za varstvo zakonitosti, je po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča določbo prvega odstavka 420. člena ZKP potrebno razlagati tako, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le zoper pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bilo odločeno o glavni stvari oziroma o očitku v obtožnem aktu, torej zoper oprostilne, obsodilne in zavrnilne sodbe ter zoper pravnomočen sklep, s katerim je bil kazenski postopek končan. Od navedenega pravila je Vrhovno sodišče oblikovalo posamezne izjeme. Tako je po sodni praksi zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti tudi zoper pravnomočen sklep, s katerim je bila zavrnjena ali zavržena zahteva za obnovo kazenskega postopka, pravnomočno sodbo, s katero je bila preklicana pogojna obsodba ter pravnomočen sklep o odvzemu predmetov ali odvzemu premoženjske koristi nezakonitega izvora. V naštetih primerih gre bodisi za sodne odločbe, s katerimi je odločeno o krivdi ali o kazenski sankciji, bodisi za odločanje o drugih ukrepih, izdanih brez obsodilne sodbe, ki pa občutno posegajo v pravice ali pravne interese naslovnikov.

7. Iz navedenega a contrario izhaja, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodne odločbe, izdane v fazi izvrševanja kazenskih sankcij, praviloma ni dopustna (sklepa Vrhovnega sodišča RS I Ips 397/2008 z dne 6. 11. 2008 in I Ips 239/2010 z dne 20. 1. 2011). Praksa Vrhovnega sodišča izjemoma dopušča zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist. V odločbah I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011 ter I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 je Vrhovno sodišče dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti zoper tak sklep utemeljilo s stališčem, da se mora sodišče pri odločanju o alternativnem načinu izvrševanja zaporne kazni opreti na poglobljeno, analitično in celovito preverjanje in oceno okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Odločanje o nadomestitvi zaporne kazni z delom v splošno korist je tako mogoče primerjati z izrekanjem kazenske sankcije.

8. Navedeno pa ne velja za odločanje, ali naj se zaporna kazen, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, izvrši (četrti odstavek 86. člena KZ-1 oziroma četrti odstavek 107. člena KZ). Ta faza postopka je namenjena zgolj ugotavljanju, ali je obsojenec opravil naloženo delo ter zakaj ga ni opravil. V primeru, ko sodišče ugotovi, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil iz upravičenega razloga, lahko naloge spremeni tako, da jih prilagodi obsojenčevim zmožnostim, na predlog obsojene osebe ali po uradni dolžnosti pa lahko (ob smiselni uporabi določil 24. in 25. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij) odloči tudi o odlogu izvrševanja dela v splošno korist. Kadar pa upravičen razlog ni podan, lahko sodišče odloči le, da se izrečena kazen zapora izvrši. V tej fazi postopka tako ne gre za vsebinsko odločanje o glavni stvari, to je o krivdi storilca in kazenski sankciji. Presojo o izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni je sodišče opravilo že ob izreku obsodilne sodbe, analogno presojo pa je opravilo tudi v postopku odločanja o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist. V fazi postopka, ki je namenjen le še preverjanju, ali je bila kazen izvršena na način, ki ga je določilo sodišče, pa o meritornem odločanju o kaznivem dejanju, krivdi in kazni, ki bi narekovalo dopustitev zahteve za varstvo zakonitosti, ni mogoče govoriti.

9. Vrhovno sodišče opozarja tudi na vsebinsko razliko med na videz podobnim odločanjem o odreditvi izvršitve zaporne kazni po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 ter odločanjem o preklicu pogojne obsodbe, zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti. S preklicem pogojne obsodbe sodišče odpravi kazensko sankcijo opozorilne narave ter izreče kazen zapora ali denarno kazen. Do takšne zamenjave kazenske sankcije, ki lahko močno spremeni dotedanji pravni položaj obsojenca, pa ne pride v primeru odreditve izvršitve kazni po četrtem odstavku 86. člena KZ-1. V tem primeru sodišče ne izreče drugačne sankcije, pač pa odloči zgolj, naj se izvrši (že izrečena) kazen zapora. Tovrstno odločanje tudi ne zahteva izvedbe posebnega postopka, medtem ko je slednji predviden v primeru preklica pogojne obsodbe (506. člen ZKP).

10. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da v nasprotju z odločanjem o alternativni izvršitvi zaporne kazni (kjer gre za meritorno presojo, ki je primerljiva z odločanjem o kazenski sankciji) ter odločanjem o preklicu pogojne obsodbe po 61. členu KZ-1 (ki sodišču omogoča spremembo sankcije opozorilne narave v kazen zapora ali denarno kazen), v primeru odločanja, ali je obsojenec opravil naloge, ki izvirajo iz dela v splošno korist, ter ali naj se izrečena zaporna kazen izvrši (četrti odstavek 86. člena KZ-1), ni utemeljenega razloga za izjemo od ustaljene razlage prvega odstavka 420. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani sklep tako ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

11. Zagovorniki po vsebini zahteve izražajo tudi nestrinjanje z obsodilno sodbo sodišča prve stopnje z dne 14. 3. 2005. V tem delu je zahteva za varstvo zakonitosti prepozna. Skladno s tretjim odstavkom 421. člena ZKP smejo zagovornik, obdolženec in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku. Če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe. Sodba z dne 14. 3. 2005 je postala pravnomočna na dan izreka, saj se je obsojenka pritožbi odpovedala. Glede na navedeno je rok za vložitev zahteve potekel že 14. 6. 2005. Iz vsebine zahteve sicer izhaja, da zagovorniki obsodilne sodbe ne izpodbijajo samostojno, pač jo štejejo kot del sodnega postopka, ki je tekel pred pravnomočnim izpodbijanim sklepom, v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. Takšnemu stališču pa ni mogoče pritrditi. Postopek, ki je tekel do pravnomočne odločitve o glavni stvari, postopek za preklic pogojne obsodbe, postopek za nadomestitev izrečene kazni z delom v splošno korist in postopek odločanja o izvršitvi izrečene kazni, zaradi neizpolnjevanja nalog so ločeni postopki. Odločbe, s katerimi se končajo, je mogoče izpodbijati samostojno. Sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, v smislu 420. člena ZKP, so zato samo tista procesna dejanja sodišča, ki se nanašajo na posamezno pravnomočno odločbo, ki se jo izpodbija. Nasprotna razlaga bi dopuščala situacijo, ko bi vsaka naknadna odločba sodišča sprožila ponovni tek roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper vse predhodne pravnomočne odločbe.

C.

12. Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena, v delu, ki se nanaša na sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 14. 3. 2005, pa je zahteva prepozna, zato jo je, na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, v celoti zavrglo.

13. Glede na izid postopka je obsojenka, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.