Jedro

Samo dejstvo, da tožnica svojega solastnega dela ni uporabljala, četudi je vložila predlog za delitev solastnine oziroma tožbo na plačilo uporabnine v letu 2010, je ne opravičuje do zahtevane uporabnine, saj s temi ravnanji ne izkazuje svojega prikrajšanja, pač pa njena opustitev glede pridobitve možnosti souporabe potrjuje njeno naknadno prostovoljno (lastno) neuporabo stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati 13.200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka te sodbe, ter tožeči stranki naložilo v plačilo 2.929,09 EUR pravdnih stroškov tožencev.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi enakega varstva pravic skladno s 22. členom Ustave RS (v nadaljevanju UstRS). Predlaga spremembo sodbe tako, da se z vmesno sodbo temelju tožbenega zahtevka ugodi, glede višine pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila izselitev tožnice iz spornega stanovanja neprostovoljna, torej da je solastno stanovanje zapustila proti svoji volji. A je protisloven nadaljnji zaključek sodišča, da je neuporaba stanovanja s strani tožnice postala prostovoljna. S tem ko sodišče na eni strani ugotavlja neprostovoljno izselitev, po druga strani pa, da je izselitev postala prostovoljna, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj gre za nasprotje o odločilnih dejstvih. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča, da je tožnica pristala na ločeno bivanje. Kot je bilo ugotovljeno, tožnica v letu 1995, ko se je vrnila iz K., ni mogla iti v stanovanje, ker je bila zamenjana ključavnica, zato je odšla do toženca v službo in ji daj ključ od stanovanja, da vzame stvari, daj ji je dejal, da nima tu več kaj iskati. Tožnica je prosila toženca za ključ, da je lahko odnesla svoje stvari. Vse to je bila posledica neznosnih razmer, ki so vladale v stanovanju, kar je potrdila priča I. P. V stanovanju je po prihodi toženke v letu 1990 prihajalo do konfliktov in prepirov. Tožnica se je v letu 1995 hotela vrniti na J., vendar je želela, da se razmere uredijo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila tožnica ob izselitvi iz stanovanja stara le 20 let, ki je po razpadu zakonske zveze med tožencem in tožničino materjo ostala v varstvu in vzgoji pri tožencu. Ni vedela, da mora uveljavljati kakšne zahteve ali postopke, ker ji toženec odreka uporabo solastnega stanovanja. Tožnica je izpovedala, da se je z očetom (tožencem) večkrat pogovarjala, a do zaključkov ni prišlo. Takšno izpoved je mogoče razumeti, da si je sprva prizadevala, da bi se vrnila, vendar je bilo treba zadeve v stanovanju urediti. In ker do dogovora s tožencem ni prišlo, je želela od toženca izplačilo solastnega deleža. Tožnica je bila torej ves čas aktivna in je zadeve v zvezi s stanovanjem skušala reševati najprej z dogovarjanjem s tožencem. Da je prihajalo do pogovorov v zvezi z razdelitvijo solastnine, je potrdil tudi toženec. Tudi priča I. P. je povedala, da sta se tožnica in toženec dogovarjala glede izplačila tožničinega deleža. Glede na navedeno je tako zmoten zaključek sodišča, ko tožnici očita, da najmanj pet let ni storila ničesar v smeri, da bi uredila sporna razmerja s stanovanjem. Tak zaključek je v nasprotju z izpovedjo tožnice in navedene priče. Ker do izplačila ni prišlo, kot tudi ne do drugega dogovora, je tožnica v letu 2005, ko je zanosila, skušala zadevo pospešiti. Od toženca je pisno zahtevala ureditev solastniškega razmerja in tudi zahtevala plačilo uporabnine. Da je takoj po izselitvi v letu 1995 med tožnico in tožencem prišlo do dogovarjanja v zvezi s stanovanjem, izhaja tudi iz dopisa z dne 16. 8. 2005 tožničine pooblaščenke tožencu. Sodišče je ta dopis povsem prezrlo in ga ni upoštevalo. Iz njega izhaja tudi, da je toženec ves čas nasprotoval solastniškemu deležu tožnice na stanovanju. Ker dogovor o razdelitvi solastnine ni bil dosežen in tudi izplačila svojega deleža ni prejela, je v letu 2005 z dopisom zahtevala od toženca plačilo uporabnine. Ob tem, ko je tožnica zapustila stanovanje proti svoji volji, pa tudi sicer so bile razmere v stanovanju zaradi konfliktov nevzdržne, je nelogičen zaključek sodišča, češ da tožnica v vseh 15 letih ni zahtevala souporabe stanovanja. Tega ni zahtevala, saj je bila v stanovanju nezaželena. Da je temu tako, izhaja tudi iz dopisa toženca z dne 27. 10. 2005. Tudi toženec sam je izpovedal, da tožnici ni nikoli izročil ključa, tudi po adaptaciji stanovanja ne, čeprav je bila to njegova dolžnost, ne pa, da bi morala tožnica zanje posebej vprašati. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, v izpodbijani sodbi pa tudi ne navede vseh razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem ne o tem, ali sta toženca uporabljala celotno stanovanje, kot je trdila tožnica. Skladno s sodno prakso mora solastnik, ki uporablja nepremičnino peko svojega deleža, drugemu solastniku plačati uporabnino. Tisti, ki uporablja stvar brez pravnega naslova, mora plačati za to odmeno. Ker je bila tožnica prisiljena zapustiti stanovanje, v prikrajšanje ni privolila. Tudi dejanja po letu 1995 kažejo, da je želela v zvezi s stanovanjem urediti zadeve. Zato ni mogoč zaključek, da je neprostovoljna izselitev postala prostovoljna. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse, po kateri je solastnik upravičen do uporabnine v primeru, da drug solastnik uporablja stvar preko svojega deleža in pri tem drugemu solastniku onemogoča souporabo stvari. Ravno tako je upravičen do plačila uporabnine, če tretji uporablja tujo stvar. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče morajo solastniki, v kolikor se ne dogovorijo glede načina uporabe, predlagati odločitev o tem v nepravdnem postopku, kar pa ne pomeni, da pred odločitvijo o načinu uporabe ni treba spoštovati pravice drugega na solastni stvari. Ali je tožnica kaj storila v zvezi z uporabo niti ni pravno odločilno. Toženec kot solastnik mora souporabo stanovanja dopustiti, ne pa da je zamenjal ključavnico. Glede toženke pa sodišče ne navede nobenega razloga, zakaj je tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo, glede na to, da stanovanje uporablja brez pravnega naslova, saj s tožnico ni sklenila nobenega dogovora o uporabi njej solastne stvari, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

3. Toženca sta na vročeno pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je v izpodbijani sodbi podano nasprotje o odločilnih dejstvih in s tem bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožničina izselitev iz stanovanja(1) avgusta 1995 neprostovoljna, torej v nasprotju z njeno voljo, čemur so botrovala dalj časa trajajoča nesoglasja in konflikti med tožnico in toženko(2), ni v nasprotju z dokazno ugotovitvijo, da vsa kasnejša tožničina ravnanja kažejo na to, da je njena neuporaba solastnega stanovanja, kljub sprva neprostovoljni izselitvi, postala prostovoljna, torej da je pristajala na ločeno bivanje.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo prvega sodišča, da si tožnica po izselitvi v vseh petnajstih letih in tudi tekom tega postopka, ni prizadevala, da ponovno pridobi možnost uporabe stanovanja oziroma zahtevala njegovo souporabo. Drugačno pritožbeno navajanje nima opore v izvedenem dokaznem gradivu. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da tožnica prvih pet let od izselitve ni storila ničesar v smeri ureditve spornega razmerja s tožencema v zvezi s spornim stanovanjem. Konkretnih drugačnih trditev tožnica ni zatrjevala, saj se vse tožbene navedbe o konkretnih dogovarjanjih s tožencem v zvezi s stanovanjem nanašajo na obdobje od leta 2005 (glej list. št. 58), zaslišanje stranke ali prič pa odsotnosti manjkajočih trditev ne more nadomestiti. Dopis z dne 16. 8. 2005, ki ga izpostavlja pritožba, pa tudi ne izkazuje, da bi se tožnica in toženec takoj po izselitvi kaj dogovarjala v zvezi s spornim stanovanjem. V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno (v skladu z 8. členom ZPP), da je tožnica najprej (šele v letu 2000 oz. 2001) izrazila željo po izplačilu njenega solastnega deleža, po desetih letih (v letu 2005) pa je zahtevala (le od toženca) plačilo najemnine, po 15 letih od izselitve pa je sprožila postopek delitve solastne stvari in uveljavljala s predmetno tožbo plačilo uporabnine od tožencev. Toda s takšnimi načini ureditve pravnih razmerij, tožnica, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, ni izkazala, da bi zahtevala od tožencev souporabo spornega stanovanja, kar je v obravnavanem primeru pravno odločilno. Nasprotno pritožbeno navajanje je zmotno. Tudi sicer pa tožnica sploh ni trdila, še manj dokazala, da bi v vseh teh letih želela souporabljati stanovanje in zahtevala izročitev novega ključa stanovanja, pa bi ji bilo to onemogočeno. Morebitna nezaželjenost tožnice v stanovanju ne predstavlja preprečitve souporabe stanovanja, ki je tožnica ni zahtevala. Pritožbeno sklicevanje na dopis z dne 27. 10. 2005, glede katerega je toženec pojasnil, to pa je razvidno tudi iz sloga in vsebine dopisa, da ga ni napisal on temveč K. K. (op. hči toženke iz prve zveze, ki je tudi sprva, v letu 1990 in 1991 živela s tožnico in tožencema v predmetnem stanovanju, ki se je leta 1991 odselila zaradi nerazumevanja s tožnico), tožnica pa tem trditvam ni ugovarjala, tudi ne sporoča, da bi toženca tožnici kakorkoli preprečevala souporabo, če bi jo zahtevala. Pritožbene trditve, da si je prizadevala vrniti v stanovanje, so pritožbene novote in kot takšne neupoštevne (1. odst. 337. člen ZPP). Iz trditev tožnice kot iz njene izpovedi izhaja, da je bilo njeno prizadevanje v smeri izplačila solastnega deleža, ne pa souporaba stanovanja. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na svojo izpoved in izpoved priče I. P., da je med pravdnima strankama prihajalo do pogovorov v zvezi z delitvijo solastnine, saj to ne potrjuje, da je skupno bivanje dejansko zahtevala in da bi ji bilo v tej posledici onemogočena in preprečena uporaba stvari. Zgolj dejstvo, da tožnica kot solastnica ne uporablja stanovanja, pri tem pa od drugega solastnika - toženca in toženke ni nikdar kasneje zahtevala dopustitve uporaba, ne zadošča za zahtevek na plačilo uporabnine na podlagi neupravičene obogatitve. Tožnica bi morala poskrbeti za ureditev solastnega razmerja s tožencema glede uporabe stanovanja. Morala bi vsaj sprožiti postopek glede razdelitve posesti ali načina uporabe stanovanja. Pri tem je nepomembna tožničina starost ob izselitvi in njena nevednost glede svojih pravic. Samo dejstvo, da tožnica svojega solastnega dela ni uporabljala, četudi je vložila predlog za delitev solastnine oziroma tožbo na plačilo uporabnine v letu 2010, je ne opravičuje do zahtevane uporabnine, saj s temi ravnanji, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ne izkazuje svojega prikrajšanja,(3) pač pa njena opustitev glede pridobitve možnosti souporabe potrjuje njeno naknadno prostovoljno (lastno) neuporabo stanovanja. Pritožbeno sklicevanje na odločbe II Cp 294/2012 in I Cp 1668/2012 ni na mestu, saj gre v obravnavani zadevi za drugačne dejanske okoliščine, ki niso primerljive z v omenjenih odločbah podanim dejstvenim substratom. Iz odločbe VS RS II Dor 53/2013 pa ni razvidno stališče, da utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine ni odvisna od zahteve dopustiti souporabo stanovanja. Pritožbeni očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse zato ne drži. Pravica do enakega varstva pravica tako tožnici ni bila kršena z izpodbijano odločitvijo. Dejstvo je, da je tožnica ravno s svojim dolgoletnim neaktivnim ravnanjem v smeri pridobitve možnosti za uporabo stanovanja, povzročila, da je njena izselitev naknadno postala prostovoljna in tako sama privolila v položaj uporabe kot je. Pritožbeno sklicevanje na pretekli dogodek v letu 1995 tako še ne zadošča za ugoditev zahtevku. Po tolikih letih so ob dani situaciji namreč neodločilni razlogi, zakaj se je tožnica v letu 1995 izselila iz spornega stanovanja. Da bi ji bila vrnitev in ponovna vselitev in souporaba stanovanja (najmanj v vtoževanem obdobju od aprila 2005 do junija 2012) omejena, v postopku tako ni bilo dokazano.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede zavrnitve zahtevka v razmerju do toženke. Iz obrazložitve je razbrati, da se ti nanašajo tudi na toženko, pri čemer je dodati, da tožnica ni tretja oseba v klasičnem pomenu, saj je v stanovanju bivala s soglasjem toženca (sprva tudi tožnice), s katerim si je ustvarila družino, in to od leta 1990 dalje, še preden sta tožnica in toženec kupila sporno nepremičnino. Tožnica pa ni nikdar trdila, da bi bil toženkin status kaj drugačen, kot ga je sicer imel toženec; iz trditvene podlage je namreč razvidno, da je tožnica obravnavala oba toženca kot celoto, kajti zatrjevani dejstveni okvir se v pretežni meri ozira zgolj na razmerje s tožencem. Velja dodati, da tožnica ni nikoli trdila, da bi toženka sodelovala v pogovorih z njo, ki so se nanašali na nepremičnino, kar dodatno utrjuje, da tožnica niti od toženke ni uveljavljala možnosti souporabe stanovanja.

8. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev procesnih pravil, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (198. člen Obligacijski zakonik), ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Enako velja za toženca. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da toženca s svojim odgovorom na pritožbo nista prispevala k odločitvi in ne gre za stroške, potrebne za pravdo (155. člen ZPP).

(1) po ugotovitvah sodišča prve stopnje, sta toženec (oče tožnice) kot imetnik stanovanjske pravice in tožnica kot njegov družinski član kupila sporno stanovanje na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 12. 1993 (priloga B10), ki je bila tudi podlaga za vpis pravic v zemljiško knjigo in tako postala solastnika vsak do 1/2 (in to, dokler ni bila s sodno poravnavo N 2/2010 z dne 3. 7. 2012 (priloga C11) stvar razdeljena tako, da je tožnica postala izključna lastnica).

(2) ki je toženčeva druga žena, ki je v stanovanju od leta 1990 živela skupaj s tožnico in tožencem, katerima se je v letu 1991 rodila hčerka A. (3) Prim. odločbe VSL II Cp 134/2013, I Cp 3391/2011, I Cp 1472/2012, I Cp 2634/29013 in VS RS II Ips 215/2012.