Jedro

Opis kaznivega dejanja je najpomembnejša sestavina obtožnega akta, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani.

(Zgolj) okoliščina, da bi naj obdolžena lažno navedla (obljubila), da bo naročene storitve redno plačevala, namreč ne pomeni konkretizacije izvršitvenega ravnanja preslepitve in lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, kot to skozi vsebino pritožbe prikazuje okrožni državni tožilec, ki sprejete odločitve ne more omajati niti z lastno interpretacijo v izpodbijanem sklepu omenjenih judikatov in cit. odločbe Ustavnega sodišča.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog zoper A. A., zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep se je zaradi kršitve kazenskega zakona pritožil okrožni državni tožilec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in obtožbo dopusti, zadevo pa vrne v obravnavo prvostopenjskemu sodišču. 3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Opis kaznivega dejanja je najpomembnejša sestavina obtožnega akta, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani. Kaznivo dejanje goljufije se stori z obarvanim naklepom, pri katerem storilec s preslepitvijo o nekem pomembnem dejstvu želi zavesti oškodovanega, da ta v škodo svojega premoženja kaj stori. O obstoju tega znaka kaznivega dejanja se praviloma sklepa iz okoliščin, pojavnih v zunanjem zaznavnem svetu pred, ob in po storitvi kaznivega dejanja. Namen preslepitve zaradi pridobitve lastne premoženjske koristi in hkratnega oškodovanja drugega z istim dejanjem mora biti objektivno preverljiv, saj je dejanski notranji naklep praviloma nepreverljiv, razen če ne pusti (vsaj posrednih) dokaznih sledi v zunanjem svetu. Zato se glede na ravnanja storilca, zaznana v zunanjem svetu, lahko sklepa, kakšen namen je imel storilec v času relevantnega pravnega posla. Zakon izrecno predvideva vzročno povezavo med preslepitvijo in pridobitvijo premoženjske koristi oziroma oškodovanjem tretjega.

5. Na kritično vprašanje okrožnega državnega tožilca, ki je hkrati jedro pritožbenih izvajanj, ali morebiti lažna obljuba (ki jo je po njegovem zatrjevanju obdolžena dala delavcem oškodovane družbe B. d.o.o. in kar se ji očita v izreku obtožnega predloga) predstavlja ravnanje, ki je tipično za sleherno pogodbeno razmerje, je odgovoriti nikalno. Vendar opis inkriminiranega v danem primeru kljub temu za zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ali zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja ne zadošča. 6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da v opisu obdolženi očitanega kaznivega dejanja izvršitveno ravnanje preslepitve, torej zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin, ni konkretizirano. Kot je to pravilno v izpodbijanem sklepu navedlo že prvostopno sodišče, mora biti namreč preslepitev v opisu kaznivega dejanja konkretizirana z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče jasno in nedvomno razbrati, da so bile obdolženkine izjave in obljube v trenutku sklenitve dogovora prazne in lažne. Zapis obtožnega predloga, kot je povzet v izreku izpodbijanega sklepa, pa ne konkretizira dejanskih okoliščin, ki naj bi jih obdolžena zaposlenim v oškodovani družbi lažnivo prikazovala. V dejanskem opisu obdolženi očitanega kaznivega dejanja bi morala biti navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru historičnega dogodka predstavljajo subjektivne in objektivne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije. V obravnavanem opisu dejanja pa je opis pomanjkljiv, saj - ne glede na drugačno videnje okrožnega državnega tožilca - ne konkretizira zakonskega znaka lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin, kakor tudi ne obdolženkinega goljufivega namena. Iz tega razloga je v danem primeru, kot je to sicer pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, dejanje, kot je opisano v obtožbi, zgolj civilnopravno oziroma dolžniško upniško razmerje, ki se obravnava po pravilih civilnega (in ne kazenskega) prava.

7. Glede na podrobne in tehtne razloge prvostopnega sodišča, s katerimi, kot že navedeno, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih v zaobid nepotrebnega podvajanja tudi dosledno povzema, pritožba okrožnega državnega tožilca ne more biti uspešna. Vztrajanje pritožnika, da je s tem, ko je v opisu navedeno, da je obdolžena »z lažno navedbo, da bo naročene storitve redno plačevala, zaposlene pri družbi A. d.o.o. zapeljala, da so le-ti v škodo omenjene družbe nekaj storili, ko je …«, to konkretizacija okoliščin in dejstev, ki označuje, da je obdolžena s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake očitanega ji kaznivega dejanja goljufije, pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo v ničemer omajati. (Zgolj) okoliščina, da bi naj obdolžena lažno navedla (obljubila), da bo naročene storitve redno plačevala, namreč ne pomeni konkretizacije izvršitvenega ravnanja preslepitve in lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, kot to skozi vsebino pritožbe prikazuje okrožni državni tožilec, ki sprejete odločitve ne more omajati niti z lastno interpretacijo v izpodbijanem sklepu omenjenih judikatov in cit. odločbe Ustavnega sodišča. Pritožbeno prepričanje, ki ga je izluščiti skozi celotno grajo okrožnega državnega tožilca, da torej obtožni predlog vsebuje vse subjektivne in objektivne znake očitanega kaznivega dejanja in je ustrezen za nadaljnjo obravnavo pred sodiščem prve stopnje, je zato zmotno, zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, pa ni podana.

8. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, na kar ni odgovorilo že prvostopenjsko sodišče, oziroma ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker ne gre za nobenega od primerov, v katerih pritožbeno sodišče odmeri sodno takso.