Jedro

Odgovornost šole za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod njenim nadzorstvom, je krivdna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženi stranki solidarno dolžni plačati odškodnino v znesku 5.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženima strankama pravdne stroške, in sicer prvemu tožencu 1.440,22 EUR in drugi toženki 2.257,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odgovornosti prvotožene stranke - starša D. D., ki je mladoletnega tožnika poškodoval, tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve dejanskega stanja, napravilo pa je napačne zaključke. V dokaznem postopku se je pokazalo, da je sin prvega toženca vedenjsko problematičen otrok in je bil zato že večkrat v šoli kaznovan. Očitno je bila vzgoja prvega toženca pomanjkljiva in ni dosegla želenega rezultata. Prav starši so tisti, ki morajo otroku vcepiti pravilen odnos do drugih, do lastnine ter jih vzgajati tako, da se izogibajo vsaki povzročitvi škode in pa tudi vsakega nasilništva. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo neprimerno vedenje mladoletnega D. D. iz prepira s sošolci, učitelji, jezikavosti, arogantnega obnašanja do učiteljev in poškodovanja tuje stvari preraslo tudi v fizično nasilje. V kolikor starši sami niso sposobni ali zmožni vzgajati in obvladovati svojega otroka, potem bi se morali na pomoč obrniti na ustrezne službe. Starša mladoletnega D. tega nista storila, zaradi česar se je njegovo slabo vedenje pojavljalo v vsakem razredu. Tako se pokaže, da je podana odgovornost prvega toženca za škodni dogodek in je ta odgovornost v celoti dokazana. Glede odgovornosti drugotožene stranke pa pritožnik navaja, da je podana objektivna in krivdna odgovornost za škodni dogodek, za katerega ta odgovarja solidarno skupaj s prvi tožencem. Takšna odgovornost izhaja iz 1. odstavka 144. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ob dolžni skrbnosti in skrbnem nadzoru v šoli bi škodni dogodek zagotovo ne nastal. Dolžna skrb, ki jo je glede nadzorstva dolžna izvajati šola, se ne nanaša samo na čas pouka, ampak na ves čas, ko otrok prestopi prag šole, pa dokler šole ne zapusti po končanem pouku. Sama notranja pravila šole za ta pravdni postopek niso pomembna, ker očitno v njih ni zahtevana skrb in varstvo v zadostni meri. Splošno znano je, da se dogaja precej nasilja med učenci, zlasti močnejših in starejših nad mlajšimi in šibkejšimi. To bi šola morala predvideti in tako postaviti svoje nadzorne mehanizme, da do dogodkov, kot je obravnavani, ne bi prihajalo. Dovolj bi bilo, da bi bil dolžan učitelj, ki zaključuje pouk z mlajšimi učenci, v katerega nato vstopajo starejši učenci, kot zadnji zapustiti to učilnico in ne kot prvi, kot se to praviloma dogaja. V kolikor bi se tako postopalo, potem ne bi prišlo do škodnega dogodka. To je še toliko bolj pomembno, ker je med učitelji znano, da starejši učenci "krstijo" mlajše. Dežurni učitelj, ki se nahaja na hodniku, lahko skrbi za red na hodniku, in ne v razredu, ker fizično ne more vseh prostorov hkrati obvladati. Torej bi šola morala poskrbeti tudi za varnost učencev v učilnicah. Ravnanja mladoletnega D. v obravnavanem primeru je bilo predvidljivo, ker je bilo v šoli znano, da starejši učenci izvajajo krst nad mlajšimi. Šola bi morala tudi poskrbeti, da se ne bi dogajalo, da učenci vstopajo v razred še prej, kot ga drugi učenci zapustijo. Ker torej drugotožena stranka ni uspela dokazati, da je poskrbela za dolžno nadzorstvo in skrb nad učenci, je tožbeni zahtevek utemeljen tudi zoper njo.

Pritožba ni utemeljena.

Po 4. odstavku 142. člena OZ starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Po 1. odstavku 145. člena OZ pa, če nadzorstvo nad mladoletno osebo ni dolžnost staršev, temveč koga drugega, ima oškodovanec pravico zahtevati odškodnino od staršev, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnika, slabih vzgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši, ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi. Nedvomno je bil mladoletni D. D. v času obravnavanega škodnega dogodka v šoli, ki je takrat imela dolžnost nadzorstva nad njim, torej se odgovornost njihovih staršev - prvega toženca za obravnavano škodo presoja po določbi 1. odstavka 145. člena OZ.

Pritožbeno sodišče sprejema po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje glede odgovornosti staršev - prvega toženca, katerega izrecno sprejema tudi pritožnik, za pravilnega, pravilni in 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa so skladni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja staršem mladoletnega D. D. ni možno očitati slabe vzgoje, slabih zgledov ali grdih navad, ki naj bi jih dala svojemu sinu, ali da bi se sicer tudi škoda lahko pripisala krivdi staršev. O teh svojih zaključkih (dokazni oceni) sodišče prve stopnje poda prepričljive in življenjske razloge (glej zadnji odstavek na 4. in 1. odstavek na peti strani izpodbijane sodbe), v katerih so podani tudi potrebni odgovori pritožbi v tem delu in se zato pritožbeno sodišče nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede odgovornosti prvega toženca pritožbeni pomisleki namreč ne omajejo.

Za materialnopravno pravilnega pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki odškodninsko ni odgovorna niti druga tožena stranka, kar prav tako temelji na prepričljivih, življenjskih in na dokazih temelječih obširnih razlogih (glej zadnji odstavek na peti strani in šesto stran izpodbijane sodbe), na podlagi katerih je sprejeta pravilna in 8. členu ZPP skladna dokazna ocena. Tudi v tem delu so v razlogih sodišča prve stopnje podani potrebni odgovori pritožbi, katerih pritožbene pripombe ne omajejo in se pritožbeno sodišče nanje zato sklicuje. Dodati je le, da odgovornost drugotožene stranke ni objektivna, ampak krivdna, kar je izrecno določeno v 1. odstavku 144. člena OZ s tem, ko šola za škodo učenca odgovarja, če ne dokaže, da je opravljala potrebno skrbnost, torej, da ni kriva. Če bi sledili pritožbi glede potrebnega nadzorstva šole nad učenci, bi bil to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča preveč zahtevni standard, ki ne bi imel niti materialnopravne podlage. Ko se pritožba sklicuje na vsem znani krst starejših učencev nad mlajšimi, ni niti pojasnjeno ali ugotovljeno, kaj bi ta krst dejansko predstavljal in ali je mogoče, da pri njem nastane krščenemu škoda (poškodba), zaradi česar bi bil potreben v šoli poostren ali poseben nadzor. Da so starejši učenci vstopili v razred, še preden so ga pred tem mlajši učenci zapustili, tudi ne nakazuje na večjo možnost poškodovanja med učenci, ker bi se podoben dogodek lahko zgodil tudi pred razredom že na hodniku.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).