Jedro

Ker tožnik v spornem obdobju ni bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in se v tem obdobju pri zavodu tudi ni javljal, je toženec zakonito ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. I-956618 z dne 15.6.1999 in II. točka odločbe toženca, opr. št. 956618 z dne 24.2.1999 in se mu kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev v breme toženca za čas od 1.11.1992 do 30.9.2003, ko mu je bila pravica priznana z odločbo z dne 14.7.2004 in da mu je toženec dolžan za navedeni čas izplačati mesečna nadomestila v višini, določeni s posebno odločbo toženca, ki jo je dolžan izdati najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče spregledalo dejstvo, da je bilo s pravnomočno sodno odločbo kasneje ugotovljeno, da navedba zavoda o razlogu odjave iz evidence ni resnična. Zato mu je tudi priznalo pravico do izplačila nadomestila plače za čas po 1.10.1992. Prav tako je spregledalo, da mu je toženec prostovoljno izplačeval nadomestilo vse do 30.9.1992, čeprav po podatkih Republiškega zavoda za zaposlovanje v tem času ni bil evidentiran v evidenci brezposelnih oseb, ker so ga isti dan evidentirali in tudi izbrisali iz evidence. Šlo je za postopanje zavoda za zaposlovanje, na katerega tožnik ni imel vpliva. Sodišče je napačno ugotovilo glede mesečnega javljanja pri Republiškem zavodu za zaposlovanje, saj se je tudi po 30.9.1992 večkrat oglasil pri zavodu, vendar so mu povedali, naj ne prihaja, ker ga nimajo v evidenci brezposelnih. Meni, da pridobitev delovnega dovoljenja v spornem obdobju ni bil pogoj za uveljavljanje njegove pravice do izplačevanja nadomestila plače. Sodišče je v celoti poklonilo vero podatkom Republiškega zavoda za zaposlovanje. Sam je dokazal, da se je ves čas nahajal v Sloveniji in meni, da mu pravice po takrat veljavni zakonodaji gredo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in izvedlo vse dokaze, skladno z napotki pritožbenega sodišča in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi, ko je predmet presoje dokončna odločba toženca, opr. št. I-956618 z dne 15.6.1999 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 24.2.1999, s katero je odločil, da se tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti izplača nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v določenem znesku za čas od 1.10.1992 do 31.10.1992, hkrati pa je odločil, da se tožniku izplačevanje tega nadomestila ustavi s 1.11.1992, je spor o izplačevanju nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu za čas od 1.11.1992 dalje.

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. Ps 1063/99 z dne 16.1.2004, s katero je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in razveljavilo odločbo toženca z dne 15.6.1999 in 2. točko odločbe z dne 24.2.1999 in hkrati tožencu naložilo plačilo stroškov tega postopka. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 193/2004 z dne 10.3.2005 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tedaj je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je Sodišče združenega dela Republike Slovenije z odločbo št. I Sp 252/93 z dne 6.1.1994 tožniku med drugim priznalo pravico do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1.10.1992 dalje in da je bila pravnomočna sodna odločba razlog, da je v postopku, ki se je vodil pod opr. št. Ps 1074/97 Delovno in socialno sodišče s sodbo z dne 19.6.1998 obe odločbi toženca z dne 15.5.1997 in z dne 22.5.1997, s katero je ponovno odločil, da tožnik nima pravice do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1.10.1992, razveljavilo, ne glede na to, ali je bilo z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije odločeno pravilno ali ne. V sodbi z dne 19.6.1998 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavzelo jasno stališče, da ima toženec, v kolikor pogoji za izplačevanje nadomestila plače za časa čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, pri tožniku niso več izpolnjeni, možnost le-tega z odločbo ustaviti, pri tem pa upoštevati in ravnati v skladu s pravnomočno odločbo št. I Sp 252/93 z dne 6.1.1994. To pa pomeni, kar je pritožbeno sodišče v sklepu izrecno poudarilo, da je tožnik v vsakem primeru upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1.10.1992 dalje oziroma najmanj za oktober 1992. Že za mesec november 1992 in za nadaljnje mesece, ker o izplačevanju tega nadomestila za to obdobje ne Sodišče združenega dela Republike Slovenije in ne Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ni odločilo, pa se glede na določbo 2. odstavka 188. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), po kateri se nezaposlenim zavarovancem izplačuje nadomestilo za mesece, v katerih so se redno javljali Zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov, tožniku izplačuje le, če se je v teh mesecih redno javljal na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Ker sodišče prve stopnje tega, ali se je tožnik pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje javil novembra 1992 in javljal pri njem v nadaljnjih mesecih, ta ugotovitev pa je ključnega pomena za samo odločitev o tem, ali je tožnik upravičen do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1.11.1992 dalje, je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da ta pravno relevantna dejstva ter ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 188. člena ZPIZ/92, ugotovi v ponovljenem postopku.

Kot je v ponovljenem dokaznem postopku po podatkih Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (dopis z dne 27.9.2005) ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v obdobju od 1.11.1992 do 17.9.2001 ni bil prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in kar je najpomembneje, se v tem obdobju ni javljal in se tudi, ker ni bil prijavljen pri zavodu, ni mogel javljati. Konkretno je Zavod Republike Slovenije v navedenem dopisu pojasnil, da je bil tožnik prijavljen v evidenci brezposelnih oseb od 10.7.1992 do 10.7.1992 in nato od 18.9.2001 do 7.6.2005. Ko je bil tožnik prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, se je redno javljal na zavodu in se je odzival vabilom na razgovor.

Takšnim podatkom je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in ni upoštevalo tožnikovih navedb, da se je v pravnorelevantnem obdobju javljal na zavodu, za kar ni predložil nobenih dokazov. Enako tudi v pritožbenem postopku ni predložil nobenih dokazov, čeprav ponovno navaja, da se je javljal pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje še po 30.9.1992. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec pravilno postopal, ko je tožniku z dnem 1.11.1992 ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker ni izpolnjeval pogojev iz 2. odstavka 188. člena ZPIZ/92, je torej pravilen in pravilno zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca in prizna pravica do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na drugem ustreznem delu od 1.11.1992 dalje.

Za pritožbeno rešitev zadeve je irelevantno, če je bilo v pravnomočno zaključenem postopku ugotovljeno, da so navedbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o razlogih odjave neresnične, prav tako pa je irelevantno, da je toženec tožniku še vse do 30.9.1992 prostovoljno izplačeval nadomestilo. Neutemeljeno pa se pritožba sklicuje tudi na to, da je tožnik dokazal, da se je ves čas nahajal v Sloveniji, saj takšnega pogoja za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja ZPIZ/92 v določbi 2. odstavka 188. člena, ne določa. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.