Jedro

Če je bil delavec v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v letu 1992 zakonito opredeljen za začasni presežek in je izkazano, da tudi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zanj ne bi bilo dela, ima iz naslova reparacije za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo po pravnomočni sodni odločbi v letu 1997 pravico do nadomestila plače, kot bi pripadalo delavcu na čakanju, saj je bil zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz naslova plače oškodovan le v tem obsegu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 2. tč. izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo zahtevku tožnice in kot nezakonita razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12.5.1992 in 15.6.1992 v delu, v katerem je bilo odločeno, da je tožnica napotena na čakanje na delo doma ter glede na že pravnomočno razveljavljene sklepe o prenehanju delovnega razmerja tožnice toženi stranki naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od meseca julija 1992 do 23.1.1997, ko se je tožnica vrnila na delo k toženi stranki, z vmesno prekinitvijo od 1.4.1994 do 30.6.1994 in od 1.3.1995 do 14.6.1995, ko je bila tožnica zaposlena drugje, izplača nadomestilo plače, kot če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih neto zneskov ter ji za leta od 1992 do 1996 izplača letne zneske regresa za letni dopust, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je razveljavitev sklepov o čakanju na delo utemeljevalo s predhodno razveljavitvijo sklepov, s katerim je bila tožnica opredeljena za trajni presežek. Zoper ugoditveni del gornje sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da bi lahko tožnica celotno sporno obdobje delala na enakih delih pri delodajalcu, pri katerem ji je tožena stranka zagotovila delo, pa je to odklanjala. Zato je v nasprotju z načelom pravičnosti, da je sodišče tožnici dosodilo polno nadomestilo plače. Prav tako tožnica naj ne bi bila upravičena do regresa za letni dopust, saj v spornih letih dopusta ni koristila. Tudi v podobnem drugem primeru naj bi sodišče dosodilo delavcu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja le 70 % nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Pritožba je delno utemeljena. Razlogi, da naj bi bila izpodbijana sklepa z dne 12.5.1992 in 15.6.1992 o napotitvi tožnice na čakanje do prenehanja delovnega razmerja, nezakonita že v posledici razveljavitve predhodnih sklepov o opredelitvi tožnice za trajni presežek, kot to zaključuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne držijo. Predhodni sklepi o trajnem presežku naj bi bili nezakoniti, ker jih je sprejel, oz. so temeljili na programu, ki ga je sprejel delavski svet, kateremu je pred tem potekel mandat. V tej zadevi sporna sklepa pa ni sprejel delavski svet, temveč pristojni delavec s posebnimi pooblastili in pritožbena komisija tožene stranke. Zato je tak zaključek prvostopnega sodišča v nasprotju z listinami v spisu in pomeni absolutno bistveno kršitev postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP/77, zaradi katere se dejanska zakonitost spornih sklepov ne da preizkusiti. Od zakonitosti spornih sklepov o napotitvi tožnice na čakanje pa je lahko odvisna tudi višina tožničinega zahtevka za plačilo nadomestila plače za vso sporno obdobje. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljaviti. V ponovljenem postopku se bo prvostopno sodišče ponovno opredelilo do spornih sklepov o začasnem čakanju tožnice na delo. Kolikor bo ugotovilo, da sta sporna sklepa (oz. vsaj prvostopni sklep) izdala pristojna organa in da v spornem času za tožnico pri toženi stranki res ni bilo dela, ker je delo pogodbeno prevzel drug izvajalec in da pri tem niso bile kršene določbe 30. in 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), bo moralo zahtevek za razveljavitev spornih sklepov o čakanju na delo zavrniti. Ob takem izidu se izkaže, da v času sedaj že razveljavljenega prenehanja delovnega razmerja za tožnico pri toženi stranki res ni bilo dela in bi bila tožnica utemeljeno na čakanju s pravico do 70 % nadomestila plače, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Če je takšno stanje pri toženi stranki trajalo vse do vrnitve tožnice na delo po intervenciji sodišča v letu 1997 ,se izkazuje, da je bila tožnica iz naslova reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v letu 1992 za sporno obdobje upravičena le do ustreznega 70 % nadomestila plače, saj je bila v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz naslova plače oškodovana le v tem obsegu. V preostalem pritožba ni bila utemeljena. Iz naslova reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožnica upravičena do izplačila regresov za letni dopust za sporna leta, saj bi bil tak regres v spornih letih izplačan, če ji delovno razmerje pri toženi stranki ne bi nezakonito prenehalo. Glede na povedano je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa. O toženkinih pritožbenih stroških bo odločeno skupaj z odločitvijo o nadaljnjih stroških, ki bodo strankam nastali s ponovitvijo postopka v obsegu razveljavljene sodbe pred prvostopnim sodiščem.