Jedro

Pri odločanju o podaljšanju pripora zoper obdolženca sodišče ni kršilo načela enakosti s tem, ker je v njegovem primeru odločilo drugače kot v primeru soobdolženca, saj ob različno ugotovljenih dejstvih sodišče ne samo da sme, temveč je tudi dolžno odločiti drugače.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodoma navedenim sklepom na podlagi določila 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na predlog preiskovalnega sodnika zoper obdolžene S.K., H.A., R.S., M.Z. in S.T. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP še za dva meseca in sicer do 19.5.2003. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornice osumljenega M.Z. delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je temu obdolžencu pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP nadomestilo s hišnim priporom, sicer je pritožbe ostalih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora je vložil zagovornik obdolženega S.K. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper tega obdolženca iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zahtevi za varstvo zakonitosti namreč zagovornik ne navaja nobenih vsebinskih razlogov, ki bi nakazovali možnost drugačnega pogleda na odrejen pripor, kakor sta ga obe sodišči uveljavili v izdanih sodnih odločbah. Sama zahteva pa tudi ne pojasni, v čem vidi kršitev pravice obdolženca do enakega varstva pravic, kot mu jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 22. členu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev 22. člena Ustave RS vidi zagovornik obdolženca v dejstvu, da je z izpodbijanim sklepom višje sodišče za soobdolženega M.Z. odpravilo pripor iz razloga begosumnosti, medtem ko je obdolženemu S.K. ob enakih razlogih in sicer da gre za tujca, ki ima stalno bivališče v tujini, da je poročen s slovensko državljanko, s katero skupaj živi na naslovu v Sloveniji, kjer ima začasno prijavljeno bivališče, pripor podaljšalo.

Po določbi 1. odstavka 5. člena Ustave RS se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Zakon v določenih primerih določi način njihovega izvrševanja, v določenih primerih pa ne, ali vsaj ne v celoti, temveč le v posameznih aspektih njihovega uresničevanja. V primerih, kjer zakonske določbe delno ali v celoti urejajo ustavne pravice, te določbe ne smejo zniževati ravni varstva, ki jih zagotavlja ustava. To se pravi, da morajo sodišča organizirati sojenje tako, da v celoti zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zagotovljenih v Ustavi.

Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 420. člena ZKP, ne ugotavlja, ali je sodišče kršilo Ustavo neposredno, temveč ali so bile s pravnomočno odločbo ali v postopku, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, prekršene določbe ZKP ali določbe materialnega zakona v zvezi z ustavo zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.

V konkretni kazenski zadevi, kot rečeno, zagovornik meni, da je sodišče obdolženemu S.K. kršilo ustavno pravico enakosti pred zakonom, saj je v drugem podobnem primeru odločilo drugače. Vrhovno sodišče je zato bilo dolžno presojati, ali je sodišče obdolženemu S.K. nezakonito podaljšalo pripor oziroma ali gre za samovoljno (arbitrarno) odločitev.

Splošno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku, načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pa pomeni le aplikacijo splošnega načela enakosti na področju sodnega varstva. ZKP omogoča uresničevanje tega načela predvsem s pravico strank do izjave oziroma z zagotovitvijo kontradiktornosti skoraj v vseh fazah postopka.

Načelo enakosti oziroma načelo o enakem varstvu pravic zavezuje sodišče: 1. da v podobnih zadevah odloča podobno in v različnih različno in 2. da zagotovi strankam enakopravno obravnavanje.

V skladu z določbami ZKP (201., 205., 207. člen idr.) sodišče odredi ali podaljša pripor zoper obdolženca, če je podan utemeljen sum, da je ta oseba storila kaznivo dejanje in če je podan kateri izmed pripornih razlogov predpisanih v 1. odstavku 201. člena ZKP. V konkretnem primeru je sodišče presojalo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi K. storil obravnavana kazniva dejanja, obširno in natančno pa je navedlo tudi, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih sklepa o obstoju pripornih razlogov begosumnosti (in ponovitvene nevarnosti) na strani tega obdolženca. Okoliščine, da je S.K. tujec - državljan Turčije, da pri nas nima zaposlitve in tudi ne premoženja, da se je policistom predstavljal z večimi imeni ter da je utemeljeno osumljen storitve kar desetih kaznivih dejanj ilegalnega prehoda čez državno mejo, po zaključku sodišča v izpodbijanih odločbah opravičuje bojazen, da bi ob izpustitvi na prostost pobegnil in se s tem izognil nadaljnjemu poteku kazenskega postopka. Res je, da je sodišče, na kar opozarja zagovornik v zahtevi, soobdolženemu M.Z. nadomestilo pripor s hišnim priporom iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, potem ko je zaključilo, da priporni razlog begosumnosti na strani tega obdolženca, pa čeprav je tuj državljan, ni podan, svojo odločitev pa je natančno obrazložilo. Ocenilo je namreč, da priporni razlog begosumnosti ni podan predvsem ob upoštevanju družinskih razmer tega obdolženca (rizična nosečnost partnerke, ki je tik pred porodom) in relativno majhna kriminalna dejavnost, ki se mu očita (za razliko od očitka, ki se nanaša na obdolženega K.).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je odločitev o podaljšanju pripora obdolženemu K. zakonita, razumna, oziroma ji ni mogoče očitati arbitrarnosti. Načelo enakosti tudi ni kršeno s tem, ker je sodišče v primeru tega obdolženca odločilo drugače kot v primeru M.Z., saj ob različno ugotovljenih dejstvih sodišče ne samo da sme, temveč je tudi dolžno odločiti drugače. Vrhovno sodišče je glede na to, da ni podana uveljavljena kršitev Ustave, zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.