Jedro

Lastništvo delnic daje delničarjem tako korporacijske pravice, torej pravico do upravljanja družbe, iz katere izhaja tudi pravica do uveljavljanja neveljavnosti (ničnosti ali izpodbojnosti) sklepov skupščine pred sodiščem, kot tudi premoženjske pravice, zlasti pravico do dividende iz dobička družbe, katere delničarji so. Z odsvojitvijo delnic sta tožnici izgubili navedene pravice, izhajajoče iz imetništva delnic.

Po 1. odstavku 190. člena ZPP je mogoče pravdo med istimi strankami dokončati, čeprav katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda. Toda navedeno določilo je razumeti zgolj kot priznanje procesne legitimacije dotedanjim strankam, kljub odtujitvi stvari ali pravice. To pa še ne pomeni, da je stranka, ki po citiranem določilu ZPP ostane pravdna stranka, tudi subjekt pravic in obveznosti, uveljavljanih v tožbi. Vprašanje pravic in obveznosti, torej aktivne in pasivne legitimacije se presoja po materialnem pravu, tožniku, ki je odtujil stvar ali pravico, pa je s citiranim določilom omogočeno le pravdanje v korist pridobitelja.

Ker sta bili tožnici na dan zasedanja skupščine delničarki tožene stranke, torej uveljavljata tožbeni zahtevek v svojo korist, čeprav sta pravice iz delnic zaradi njihove odtujitve izgubili, torej nista več aktivno legitimirani za uveljavljanje z izpodbijano sodbo zavrnjenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo sklep skupščine tožene stranke pod točko 3 o uporabi bilančnega dobička z dne 4. 8. 2005, da ostane bilančni dobiček iz leta 2004 v višini 159.695.953,98 SIT v celoti nerazporejen (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, po katerem naj bi ugotovilo, da bilančni dobiček tožene stranke na dan 31. 12. 2004 znaša 159.695.953,98 SIT in se uporabi tako, da se 24.476.000,00 SIT nameni za izplačilo dividend, dividende v višini 40,00 SIT bruto za eno delnico se izplača delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi, ki se vodi pri KDD, na dan zasedanja skupščine dne 4. 8. 2005, najkasneje v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega sodišča, preostanek bilančnega dobička v višini 135.219.953,98 SIT pa ostane nerazdeljen oziroma bo o njegovi uporabi odločeno v naslednji poslovnih letih (2. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v 2. točki izreka sta se pravočasno pritožili obe tožeči stranki, uveljavljali pa sta pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagali spremembo sodbe v izpodbijanem delu z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je sicer pritožnicama, da je glede na stališče prvostopenjskega sodišča, da ne more nadomestiti volje delničarjev, ki jo le-ti izražajo na skupščini družbe, in glede na to, da pritožnici nista več delničarki tožene stranke, pritožnici ne bosta imeli več možnosti uveljavljati neveljavnosti (ničnosti ali izpodbojnosti) sklepov skupščine, s katerimi bo odločeno o uporabi bilančnega dobička za leto 2004. Toda take situacije ni povzročilo prvostopenjsko sodišče z izdajo sodbe v sedaj izpodbijanem delu, pač pa pritožnika sama z odsvojitvijo delnic tožene stranke, katerih imetnika sta bila. Odsvojitev delnic tekom prvostopenjskega postopka med pravdnimi strankami očitno ni sporno.

Lastništvo delnic daje delničarjem tako korporacijske pravice, torej pravico do upravljanja družbe, iz katere izhaja tudi pravica do uveljavljanja neveljavnosti (ničnosti ali izpodbojnosti) sklepov skupščine pred sodiščem, kot tudi premoženjske pravice, zlasti pravico do dividende iz dobička družbe, katere delničarji so. Z odsvojitvijo delnic sta tožnici izgubili navedene pravice, izhajajoče iz imetništva delnic.

Po 1. odstavku 190. člena ZPP je mogoče pravdo med istimi strankami dokončati, čeprav katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda. Toda navedeno določilo je razumeti zgolj kot priznanje procesne legitimacije dotedanjim strankam, kljub odtujitvi stvari ali pravice. To pa še ne pomeni, da je stranka, ki po citiranem določilu ZPP ostane pravdna stranka, tudi subjekt pravic in obveznosti, uveljavljanih v tožbi. Vprašanje pravic in obveznosti, torej aktivne in pasivne legitimacije se presoja po materialnem pravu, tožniku, ki je odtujil stvar ali pravico, pa je s citiranim določilom omogočeno le pravdanje v korist pridobitelja. Drugače povedano: zaradi odsvojitve stvari ali pravice, o kateri teče spor, tožnik po materialnem pravu ni več subjekt pravic, ki jih uveljavlja s tožbo, zato bi moral tožbeni zahtevek prilagoditi, saj se od odsvojitve dalje pravda za tujo materialno pravico (primerjaj Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukič, Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 234 in 235). Tožnika pa sta s tožbenim zahtevkom predlagala sodišču nadomestitev na skupščini sprejetega, pa s tožbo izpodbijanega sklepa z odločitvijo, da "se ugotovljeni bilančni dobiček tožene stranke na dan 31. 12. 2004 v znesku 159.695.953,98 SIT uporabi tako, da se 24.476.000,00 SIT nameni za izplačilo dividend, le -te pa izplačajo v višini 40,00 SIT bruto za delnico tistim delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi KDD na dan zasedanja skupščine dne 4. 8. 2005...". Ker sta bili tožnici na dan zasedanja skupščine delničarki tožene stranke, torej uveljavljata tožbeni zahtevek v svojo korist, čeprav sta pravice iz delnic zaradi njihove odtujitve izgubili, torej nista več aktivno legitimirani za uveljavljanje z izpodbijano sodbo zavrnjenega zahtevka. Povedanemu velja le še dodati, da se je neizplačilo dividend iz bilančnega dobička za leto 2004, ker je ta ostal v celoti nerazporejen, odražalo tudi v vrednosti tožene stranke, s tem pa tudi v vrednosti delnic, ki sta jih tožnici tekom prvostopenjskega postopka prodali.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je že iz zgoraj obrazloženega materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu (2. točka izreka) sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožnici s pritožbo nista uspeli, sta dolžni sami nositi svoje pritožbene stroške. Ker je šlo zgolj za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tudi stroškov le-tega ni mogoče opredeliti kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je tudi tožena stranka dolžna nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.