Jedro

Tudi pritožbeno sodišče misli, da tožena stranka s svojim zanikanjem trditev tožeče stranke ni zadostila standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njene navedbe glede na navedbe tožeče stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Prav to pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 1607/2011 z dne 31. 5. 2012 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo: I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 136225/2011 z dne 21. 9. 2011 se vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka sklepa in je tožena stranka N., dolžna plačati tožeči stranki D., glavnico v znesku 6.900,00 € skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2011 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 86,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2011 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.348,20 € v 15-tih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Tožena stranka z 19. 6. 2012 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov “nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne in nepravilne uporabe materialnega prava” (druga in tretja točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.

Tožeča stranka v 10. 7. 2012 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila.

Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste in štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni podana.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu (pravilno in) popolno ugotovljeno; na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljenost v pritožbi zoper sodbo prve stopnje (samo) ponovljenih že v postopku na prvi stopnji podanih trditev tožene stranke je z v izpodbijani sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Ker pa so ti razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

Utemeljen ni pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje: “V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je v dokaznem postopku med drugim zavrnilo dokaz z zaslišanjem s strani tožene stranke predlagane priče, v zvezi s katero je tožena stranka pojasnila, da je zaposlena v računovodstvu tožene stranke, ki odgovarja na klice upniku in se z njimi pogovarja po navodilih nadrejenih, pri čemer pa sodišče brez podlage sklepa, da slednja oseba nima pooblastil za neposredno in samostojno dogovarjanje v zvezi s plačili.” (tretji odstavek na drugi strani (obrazložitve) pritožbe).

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku na glavni obravnavi z dne 31. 5. 2012 res zavrnilo predlagani dokaz tožene stranke z zaslišanjem priče Stanke Ulaga kot neprimeren. To svojo odločitev je v sedmi točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi primerno obrazložilo (drugi odstavek 287. člena ZPP): “... kot neprimeren pa je zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem S. U., za katero je pooblaščenka tožene stranke pojasnila, da gre za delavko zaposleno v računovodstvu tožene stranke, ki odgovarja na klice upniku in se z njimi dogovarja po navodilih nadrejenih (nima pooblastil za neposredno in samostojno dogovarjanje v zvezi s plačili), izrecno pa tožena stranka ni predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, njenega direktorja. Sodišče je zato ocenilo, da je izvedba dokaza z zaslišanjem priče, ki nima pooblastil in bi lahko le posredno izpovedovala, neprimerna, ob tem pa, da med svojimi dokaznimi predlogi tožena stranka ne predlaga zaslišanje direktorja družbe, ki bi bil sicer pristojen za sklepanje zatrjevanih dogovorov o plačilih.” Sodišče prve stopnje je torej zavrnilo navedeni predlagani dokaz tožene stranke prav na podlagi navedb tožene stranke (oziroma njene pooblaščenke) same ter na podlagi njene opustitve predlagati dokaz z zaslišanjem njenega direktorja, in ne “brez podlage sklepa”. Cit. izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi povsem pravilna.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je zgolj pavšalno prerekala navedbe tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge – dopolnitve tožbe, in njeno štetje dejstev, ki jih je v pripravljalni vlogi zatrjevala tožeča stranka, za priznana. V pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2012 naj bi prerekala vse navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 27. 3. 2012, oziroma naj bi navedbe tožeče stranke konkretno in argumentirano prerekala, za svoje navedbe pa naj bi predlagala vsa razpoložljiva dokazna sredstva (četrti odstavek na drugi strani (obrazložitve) pritožbe).

Tudi pritožbeno sodišče misli, da tožena stranka s svojim zanikanjem trditev tožeče stranke ni zadostila standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njene navedbe glede na navedbe tožeče stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb (prim.: komentar Jana Zobca k 214. členu ZPP v: PRAVDNI postopek: zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.]; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. – Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2005–, druga knjiga, strani 363 in 364, osma točka; sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 554/2009 z dne 17. 2. 2011 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 222/2011 z dne 8. 10. 2011). Prav to pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je v šesti, osmi in deseti točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo: “Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2012 splošno in pavšalno prereka navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge. Vztraja pri zatrjevanem obstoju obročnega odplačila oziroma obstoju ustnega dogovora o obročnem odplačilu dolga.”; “Tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi zgolj pavšalno prereka navedbe iz prve pripravljalne vloge – dopolnitve tožbe tožeče stranke, v kateri tožeča stranka jasno in dokumentirano zatrjuje sledeča dejstva: Na podlagi povpraševanja tožene stranke je tožeča stranka pripravila ponudbo toženi stranki za opravo del pri demontaži gradbenega žerjava P. na lokaciji v R. T. Na podlagi ponudbe tožeče stranke je tožena stranka izdala naročilnico za opravo dela (S-110131 z dne 28. 2. 2011 – priloga A 3). Tožeča stranka je naročena dela izvedla v času od 24. do 26. 2. 2011 (priloga A 4) in za opravljena dela izstavila račun št. 179 z zapadlostjo 14. 4. 2011 (priloga A 4), katerega pa tožena stranka ni poravnala. Ta dejstva skladno z določilom člena 214 ZPP štejejo za priznana, saj jih tožena stranka ni zanikala oziroma jih je zanikala brez navajanja razlogov in brez kakršnihkoli primernih nasprotnih trditev oziroma dokazov.”; ter “Pravni temelj vtoževane terjatve tožeče stranke je podjemna pogodba oziroma pogodba o delu skladno z določili 619. in nadaljnjih členov Obligacijskega zakonika, po kateri se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in podobno, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Tožeča stranka je na podlagi naročila tožene stranke nedvomno opravila naročena dela pri demontaži gradbenega žerjava POTAIN na lokaciji v R. T. in toženi stranki izstavila račun z zapadlostjo 14. 4. 2012, pri čemer tožena stranka nikoli ni ugovarjala opravi storitve, ni zavrnila računa, le plačala ga vse do danes ni.” “Glede zatrjevanj sodišča, da tožena stranka tožeči svoje obveznosti do naroka, razpisanega v predmetni zadevi, ni poravnala ničesar, kljub temu, da dan razpisanega naroka predstavlja datum , do katerega naj bi se stranki dogovorili za odlog plačila, v kolikor bi bilo trditvam tožene stranke kar koli verjeti ... .” (deveta točka obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje), tožena stranka v pritožbi le posplošeno “... pojasnjuje, da so navajanja sodišča v smeri, da so navedbe tožene stranke neresnične, popolnoma neutemeljena in neupravičena.” (peti odstavek na drugi strani (obrazložitve) pritožbe). Ker tožena stranka te svoje graje sodišča prve stopnje ni obrazložila, je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Sicer pa ni tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti zatrjevala niti dokazovala, da je tožeči stranki “dolžni znesek (v celoti ali vsaj delno) odplačala v mesečnih obrokih do konca meseca maja 2012” (drugi odstavek prve točke (obrazložitve) 3. 10. 2011 vloženega ugovora zoper sklep o izvršbi).

Neutemeljena sta pritožbeno prerekanje tožene stranke “... stališče(a) sodišča, da tožena stranka kot kupec ni izpolnila svoje obveznosti, zaradi česar je sodišče zahtevku tožeče stranke ugodilo, saj je zaključilo, da je tožeča stranka svojo terjatev v celoti dokazala, po mnenju sodišča pa tožena stranka ni dokazala zatrjevanega ustnega dogovora.”, in njegova obrazložitev: “Tožena stranka je namreč dovolj določno in konkretno pojasnila, da sta se stranki zaradi gospodarske situacije in kriznih razmer v gospodarstvu ustno dogovorili za obročno odplačilo domnevno dolžnega zneska, pri čemer je tožeča stranka odložila izpolnitev obveznosti za čas, ki pa glede na ustni dogovor med strankama še ni potekel. Zaradi navedenega je tožeča stranka neutemeljeno in neupravičeno uveljavljala terjatev v predmetnem postopku. Z ustnim dogovorom, nanašajočim se na obligacijsko razmerje med strankama, sta se stranki sporazumeli o modalitetah obstoječih obveznosti, s čimer sta povzročili, da so obstoječe obveznosti prenehale, na njihovo mesto pa stopile nove. Tako terjatve, plačilo katerih je v predmetnem postopku zahtevala tožeča stranka, glede na ustni dogovor strank, še niso zapadle v plačilo. Za svoje navedbe pa je tožena stranka predlagala vsa razpoložljiva dokazna sredstva. Zaradi navedenega ne vzdrži stališče sodišča, da tožena stranka svoje plačilne zaveze ni izpolnila.” (šesti odstavek na drugi strani (obrazložitve) pritožbe).

Sodišče prve stopnje je pravilno sprejelo izpovedbo (na glavni obravnavi z dne 31. 5. 2012 v dokaznem postopku zaslišanega) zakonitega zastopnika tožeče stranke M. J. za resnično. Ker je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke pravilno opozorjen “na izpoved po resnici, ter da je kriva izpovedba kaznivo dejanje”, njegova izpovedba pa skladna in potrjena s predloženimi listinskimi dokazi tožeče stranke (A 1-6 in 8-11), ni (bilo (nobenega)) razloga za dvom v njegovo verodostojnost. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke “... prepričljivo in jasno izpovedal, da v zvezi s po toženi stranki zatrjevanim dogovarjanjem o obročnem odplačevanju oziroma odlogu plačila dolga, s toženo stranko tožeča stranka nikoli ni bila v stiku in se kaj takega nikoli ni dogovarjala.” Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da “Tožena stranka na izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke ni imela pripomb in tudi zanj ni imela nobenih vprašanj, prav tako pa ni predložila nobenega listinskega dokaza.” (deveta točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Končno še niso utemeljena pritožbena izvajanja tožene stranke, da “Iz razlogov kot pojasnjeno zgoraj tudi ne drži stališče sodišča, da tožena stranka zaradi izpolnitvene zamude tožeči stranki dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Tožena stranka je namreč pojasnila in obrazložila, da ni v izpolnitveni zamudi iz razlogov kot pojasnjeno zgoraj, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do povračila zakonskih zamudnih obresti. Po načelu akcesornosti namreč sledi, da zamudne obresti zaradi nezapadlosti glavnice sploh ne morejo nastati.” (zadnji odstavek na drugi strani in nadaljevanje na tretji strani (obrazložitve) pritožbe).

Ker je po povedanem sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka prišla z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti v zamudo, je zato pravilna tudi njegova presoja, da “... zato (tožena stranka) dolguje tožeči stranki poleg zapadle glavnice tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti dalje skladno z določili Obligacijskega zakonika (OZ) ... . Zapadlost zneska je razvidna iz izdanega računa (A 4).” (dvanajsta točka obrazložitve izpodbijanega sodbe).

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku materialno pravo (določbe 374., 378. in 619. člena ter nadaljnjih členov OZ) pravilno uporabilo.

Sicer pa tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, katerih določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, naj sodišče prve stopnje ne bi uporabilo, oziroma jih naj ne bi uporabilo pravilno (341. člen ZPP).

Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožena stranka njihove povrnitve ni zahtevala (prvi odstavek 163. člena ZPP), in tudi sicer njena pritožba ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); stroški odgovora na pritožbo pa v tem gospodarskem sporu niso bili potrebni, saj tožeča stranka z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožene stranke (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).