Jedro

Sodišče ni stvarno pristojno, da odloča o dodelitvi otrok v primeru razpada izvenzakonske skupnosti.

Izrek

Pritožba zoper tč. 2. izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v točki 1. in 3. izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ko tožnica zahteva dodelitev ml. otrok in v delu, ko tožnica predlaga izdajo začasne odredbe. Glede zahtevka za plačilo preživnine pa je tožnici vrnilo tožbo v popravo in sicer je tožnici naložilo, da v roku 8 dni predloži odločbo organa socialnega skrbstva o dodelitvi ml. otrok.

Zoper tak sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi tožnica očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo določb čl. 105 ZZZDR. Pravdni stranki sta živeli v izvenzakonski skupnosti, ki ima po izrecni določbi čl. 12 ZZZDR enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Določba čl. 105 ZZZDR ureja le okoliščino, pri katerem od staršev bo otrok živel, če ne živita skupaj oziroma stanujeta ločeno, ne ureja pa situacije, ko je potrebno ob prenehanju izvenzakonske skupnosti odločiti, v interesu otrok in zavarovanju njihovih koristi (čl. 6 ZZZDR), komu od staršev bodo zaupani v varstvo, vzgojo in oskrbo. Odločitev sodišča predstavlja diskriminacijo do otrok, ki so rojeni v izvenzakonski skupnosti. Pod tč. 2 izreka je obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju z obrazložitvijo pod tč. 1 izreka. Tožnica tudi pričakuje, da bo pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in prvemu sodišču naložilo izdajo začasne odredbe.

Pritožba je nedovoljena in neutemeljena.

Zoper sklep, s katerim je naložen popravek tožbe (tč. 2 izreka), ni pritožbe in je bilo vsled tega pritožbo zavreči kot nedovoljeno (čl. 367 ZPP).

V ostalem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrglo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, materialnopravno pravilna. Sodišče je pristojno za odločanje o dodelitvi otrok le tedaj, če se starša razvezujeta ali če pride po razvezi zakonske zveze staršev zaradi spremenjenih razmer do potrebe, da se spremeni tudi prvotna odločba sodišča o dodelitvi otrok (čl. 77 in 78 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR Ur. list RS 15/76 in 1/89). V tej zadevi ne gre za takšen primer. Tožnica sama v tožbi zatrjuje, da je s tožencem živela v izvenzakonski skupnosti. O njenem sporu s tožencem o tem, pri katerem od njiju naj po prenehanju izvenzakonske skupnosti živijo njuni otroci, mora zato po 105/2 čl. ZZZDR odločiti pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva in ne sodišče, kot že pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Citirana določila ZZZDR so specialni predpis in se tožnica v pritožbi ne more uspešno sklicevati na uvodna določila ZZZDR, ki v členu 12 res določa, da ima izvenzakonska skupnost enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi bila sklenjena zakonska zveza. Ker o vzgoji in varstvu otrok kot že omenjeno, sodišče odloča samo ob razvezi zakonske zveze in če se kasneje spremenijo okoliščine (čl. 77 in 78 ZZZDR), do razveze izvenzakonske skupnosti pa ne more priti, sodišče glede na določilo čl. 105/2 ZZZDR ni pristojno odločati o vzgoji in varstvu otrok v primeru razpada izvenzakonske skupnosti. Tožnica se glede na taka določila ZZZDR ne more uspešno sklicevati na koristi otrok in "diskriminacijo do otrok rojenih v izvenzakonski skupnosti", saj ima ustrezno varstvo pri organu socialnega skrbstva. Ker je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbe glede varstva in vzgoje mladoletnih otrok pravilna je v posledici tega pravilna odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe, s katerim tožnica zahteva izročitev ml. otrok v vzgojo in varstvo.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določil postopka iz čl. 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP), je bilo pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilen sklep sodišča prve stopnje (čl. 380 tč. 2 ZPP).