Jedro

Tožbene trditve predstavljajo zahtevek za izročitev individualno določene stvari: originalne kupoprodajne pogodbe, ki jo tožeča stranka potrebuje zaradi vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Drži sicer, da je zapis na papirju akt volje pogodbenih strank, vendar sta v obravnavanem primeru tožnika zatrjevala interes za izročitev izvirnega zapisa kupoprodajne pogodbe, sklenjene med njima in tretjo osebo – prodajalcem poslovnega prostora. Tožnika proti prvi toženi stranki nimata nobenega drugega zahtevka (npr. na sklenitev pogodbe oz. izjavo volje).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točki 2 izreka - v kateri je sodišče tožbo zoper prvo toženo stranko M. d.o.o. S. zavrglo) in v odločitvi o stroških postopka, kolikor se nanašajo na prvo toženo stranko razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 ustavilo postopek proti drugemu tožencu B. P., ker sta tožnika proti njemu tožbo umaknila, pod točko 2 je zavrglo tožbo zoper prvo toženo stranko M. d.o.o., pod točko 3 pa odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti vsakemu od toženih strank 355,93 EUR stroškov postopka.

Proti tistemu delu sklepa, ki se nanaša na zavrženje tožbe proti prvi toženi stranki, se pritožujeta tožnika po pooblaščencu. V pritožbi menita, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer tiste določbe SPZ, ki govorijo o stvari. Za definicijo stvari je namreč potrebna telesnost stvari in njeno obvladovanje. Res je samo individualno določena samostojna stvar lahko predmet pravic, ta pogoj pa je po mnenju pritožbe v obravnavanem primeru izpolnjen. Tožnika namreč vtožujeta vračilo originala kupoprodajne pogodbe, ki sam po sebi pomeni individualno določeno samostojno stvar, in sicer zapis pravnega posla, ki je tožnikoma potreben zaradi vpisa njune lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zato imata pravni interes za pridobitev te listine od prve tožene stranke, ki ni njen lastnik. V obravnavanem primeru se listina nanaša na prodajo poslovnega prostora, ki še ni vpisan v zemljiško knjigo, zaradi česar hipoteke ni bilo mogoče zavarovati drugače kot z izročitvijo originala predmetne pogodbe banki, ki je dala kredit za plačilo. Tožnika sta v tožbi in v pripravljalni vlogi pojasnila, da je bil kredit plačan, zato ni več razlogov, da bi tožena stranka zadrževala original kupoprodajne pogodbe. Od pravnega naslednika – prodajalca poslovnega prostora G. - S. sta tožnika bila pozvana k predložitvi originala kupoprodajne pogodbe, saj brez nje ne moreta s S. skleniti uskladitvene pogodbe, ki bi bila lahko podlaga za zemljiškoknjižni vpis njune lastninske pravice na poslovnem prostoru. Sodišču očitata tudi kršitev postopka, ker ne drži, da nista v postopku trdila, da sta lastnika stvari. Izrecno sta namreč navedla, da sta lastnika originala kupoprodajne pogodbe, katerega vračilo zahtevata s to tožbo. Razlaga sodišča, da sta lastnika nekega dejstva, ki je zapisano na listu papirja v fizični obliki, je torej v nasprotju z njunima navedbama v postopku.

Pritožba je utemeljena.

V tožbi sta tožnika trdila, da sta v zvezi s poslovnim prostorom, pri katerem je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan G. – S., želela urediti vpis lastninske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene v letu 1995. V ta namen pa sta bila pozvana k predložitvi originalne pogodbe o nakupu, s katero pa ne razpolagata, ker jo ima v posesti prva tožena stranka. Ta izročitev originalnega izvoda kupoprodajne pogodbe odklanja, ker naj bi ji tožnika dolgovala večji znesek, ki je bil odkupljen od banke. Tožnika sta v tožbi navedla, da tožena stranka brez pravne podlage zadržuje original kupoprodajne pogodbe vse od tistega trenutka dalje, ko je bila terjatev v celoti plačana, zaradi česar sta zahtevala od sodišča, naj toženi stranki naloži njegovo izročitev.

Take tožbene trditve pa tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo zahtevek za izročitev individualno določene stvari: originalne kupoprodajne pogodbe, ki jo tožeča stranka potrebuje zaradi vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Drži sicer, da je zapis na papirju akt volje pogodbenih strank, vendar sta v obravnavanem primeru tožnika zatrjevala interes za izročitev izvirnega zapisa kupoprodajne pogodbe, sklenjene med njima in tretjo osebo – prodajalcem poslovnega prostora. Tožnika proti prvi toženi stranki nimata nobenega drugega zahtevka (npr. na sklenitev pogodbe oz. izjavo volje), saj gre za listino o zapisu pogodbe med tožnikoma in tretjim. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnikoma ne more nuditi zahtevanega pravnega varstva po 92. členu SPZ, je torej napačna.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu ter glede odločitve o pravdnih stroških, kolikor se ti nanašajo na prvo toženo stranko zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).